Verujem, da se nismo razšli za vedno

jesen_zenska

Še kot mlada žena, v letu, ko sva sredi zime z možem povila prvorojenko, sem izgubila mamo. Dojenčico je še spoznala, jo imela nekajkrat v naročju, a ko je deklica dopolnila štiri mesece, smo izvedeli za mamino hudo diagnozo brez povratka. In jeseni, ko je odpadalo listje, je ugasnila tudi mama.

»Ni je tukaj, vstala je!«

Ko sem ob pogrebni maši, vsa skrušena, vstopila v cerkev, mi je pogled obstal na prtu stranskega oltarja, na katerem je pisalo: NI GA TUKAJ, VSTAL JE. Izvezeni napis je mojo žalost v trenutku preoblikoval. Kaj sploh delamo tukaj? Moje mame vendar ni v krsti!!!

»Biti mama« sem se učila iz spominov nanjo. In čeprav je že dolgo ne morem več objeti, se pogosto pogovarjava. Ko sem rojevala naslednje otroke, sem se vedno spomnila tudi nanjo in ji jih izročala: »Kaj ni lep/a, mami? Prosiva skupaj za blagoslov v njegovem/njenem življenju!« In sva. Vsakič znova.

Ko sem neko jesen morala sprejeti dejstvo, da enega svojih otrok ne bom nikoli spoznala in sem ga izročala v Božje roke, mi je bilo v neizmerno uteho, ker sem vedela, da je tam, kamor je odšel, tudi ona, njegova babica.

In ko so me, in me še, skrbe težave in odločitve najstnikov, mi je mama spet in spet priskoči na pomoč.

Očetov odhod

Seveda čas naredi svoje. Bolečina z leti ne reže več. Ostajajo samo lepi in blagi in verjetno ne več čisto resnični spomini.

Letos, po skoraj četrt stoletja je v našo razširjeno družino znova prišel nebeški angel po naslednjega božjega služabnika.

Ostajajo samo lepi in blagi in verjetno ne več čisto resnični spomini.

K Bogu je odšel še moj oče. Hvaležna sem za milost, da sem ga v trenutkih smrti lahko držala za roko. Spomini nanj so bolj sveži, bolj ostri, bolj resnični in več jih je. On je videl in pestoval in imel rad vse svoje vnuke. On me je poslušal, mi svetoval in me tolažil v najbolj bridkih trenutkih. Za nekatere veva samo midva. Dočakal je kar visoko starost, predvsem pa je dosegel modrost in zrelost. Starejši ko je bil, bolje in več je razumel. Dobro in zvesto se je pripravljal na svoj zemeljski odhod.

Pogrešam ga

Naučil me je imeti rad naravo. Na tem svetu nimam nikogar, s katerim bi lahko tako iskreno globoko delila ljubezen do narave, kot sem jo z njim. Pogled na gozd, v katerem koli letnem času, me vedno, vedno spomni nanj. In vedno se spomnim, kako srečen bi bil, če bi to lahko videl tudi sam. Če bi lahko gobaril, če bi lahko poslušal ptice in veter in oprezal za živalskimi sledmi. Pogrešam najina modrovanja o rastlinah, njegovo zanimanje za zanimivosti, ki sem jih prebrala, se jih naučila, preizkusila. Še pogovore o vremenu pogrešam.

Konec otroške dobe

Smrt staršev vedno boli. Nepreklicno naredi konec enemu od življenjskih obdobij. Že dolgo nisem več rosnih let, ampak dokler je živel vsaj še eden od staršev, sem bila vsaj malo še otrok. Seveda imam, hvala Bogu, kar nekaj ljudi, ki me imajo radi, pa vseeno …

V zadnjih tednih smo urejali grob. Veliko mi pomeni majhna gredica na njem. Moj mož, ki ima veliko umetniškega talenta, je že za mamo oblikoval nagrobnik. Na njem bo odslej ob njenem še očetovo ime. Končno sta spet skupaj.

Pot v večnost

Ne vem, kje na poti v večnost sta moja starša. To ve samo Bog. Vse kar lahko naredim zdaj, se da strniti v molitev za njuno čimprejšnje zveličanje in v to, da veselo, pogumno ter pošteno živim življenje, ki sta mi ga posredovala.

Zahvaljujem se Bogu za milost upanja in vere v to, da se bomo nekoč nekje spet sešli v večnem objemu.

foto: storyblocks.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja