Vir: ShutterstockZadnji pregled pred porodom. Napotnico za v porodnišnico že imam, napotnico za reševalca tudi … Sedim v ambulanti pred svojo zdravnico.
“Vam napišem še napotnico za sterilizacijo!” reče zdravnica. “Ste za to, da vam, če bo carski rez, naredijo obenem še sterilizacijo?”
Pozijam: “Kaaaaj, napotnico za …” Ne morem niti izgovoriti.
Rešim se v stransko informacijo: “Carski rez?? Zakaj bi pa bil carski rez?”
“No, če bo bil.”
“Ne bo carski,” rečem.
S tem nekako odrinem sterilizacijo. Zakaj mi jo predlaga zdravnica? A ji kaj jamram? Sem breme zanjo, sem breme za narod, za koga sem breme????
Nikoli je nisem za nič prosila. Nisem državi jemala denarja za bolniške, saj nisem v službi. Moji otroci ne hodijo veliko k zdravniku (razen, ko je res hudo), nimam zastonj vrtca, saj so v glavnem otroci do šole doma. Nikoli nisem iskala nobenih lukenj v zakonih, da bi bolje prišla skozi. Zakaj jih moti, če imam otroke?
Res zdravnico skrbi zame? Zdravstveno? Tveganje je vsaka nosečnost, seveda, tveganje je življenje samo.
Oja, se spomnim, kako je zdravnik komentiral, da imam tako tanko steno maternice, da lahko skozi trebuh natančno otipa mojega otroka. To je bilo … pri prejšnjem otroku.
Nekaj nosečnosti se me zvesto drži diagnoza HRP (visoko rizična nosečnost), potem se pa sčasoma izgubi.
Verjela sem, da je z menoj vse v redu. In da bo v redu.
A zdaj bi mi pa naredili kar sterilizacijo! Meni, ki imam 30 let. Tedaj sem imela štiri otroke in bila sem tik pred zagovorom diplomske naloge.
“Zakaj bi bil carski rez?” ponovim čisto iz sebe. Prvič je res bil, a potem ne več. Zakaj bi zdaj bil?
Sterilizacije ne morem ubesediti, ne strahu in groze, kar čutim ob tem.
Zdravnica se potem nekako umika. Izmika. Nič ne pove. Verjetno je mislila, da mi bo naredila uslugo.
Iz ambulante odidem silno prestrašena in zgrožena. Sterilizacija?! Zakaj sterilizacija?
Zvečer grem spat. Sanjam mučne sanje, zbujam se, tipam svoj trebuh, ga imam ali ga nimam, kje je moj otrok, sem že rodila, so mi naredili sterilizacijo …Take mučne sanje me spremljajo vse do poroda. Šele potem si oddahnem. Moj otrok se rodi po naravni poti, torej ni bilo carskega reza in tako mi niso mogli spotoma narediti še sterilizacije.
Ampak občutek, ki me je uklenil ob ponujeni sterilizaciji, je še vedno živ. In mučnih sanj, ko sem se zbujala in tipala svoj trebuh, ali je otrok še v njem ali ne, se tudi še spominjam.
Še kako je pomembno to, na kakšen način pristopamo drug do drugega …
Vir: blog Ane Kos
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
