Res je bil prizadet!

Thumbnail

Ležala sem v porodnišnici kot rizična nosečnica. Na oddelku nas je bilo kar nekaj takih, ki smo bile tam cele tedne, nekatere cele mesece.

Z menoj v sobi je bila ena, ki je šla ležat v porodnišnico prvi dan, ko je ugotovila, da je noseča, in je preležala čisto vse dni do samega poroda. Vstajala je samo za na stranišče in za obroke.

Tiste, ki smo bile tam veliko, smo se precej povezale. Bile smo nekako sestre v skupnem upanju: da srečno donosimo otroka. Jaz sem imela pred tem že tri spontane splave. Moja soseda je imela za seboj že sedem nosečnosti, a še nobenega živega otroka.

Potem je bila en dan sprejeta nova nosečnica. Seveda smo jo povprašale, kako in kaj. In zvedele, da je prišla na hoten splav. Ker so preiskave (amniocenteza) pokazale, da z otrokom ni vse v redu.

Nosečnica je pripovedovala, koliko je pretrpela, ko je delala preiskave v zvezi s svojo rodnostjo, veliko let se je zdravila … in potem je zanosila. Ampak … logično – po njenem  mnenju in mnenju družbe … ker je amniocenteza pokazala, da je otrok prizadet, je potem šla otroka splavit.

Ob nas, ki smo vsa svoja upanja vložile v to, da bi se otrok vendarle srečno rodil, je bila nosečnica, katere otrok ni bil primeren in je moral umreti.

In tako je bila ob nas, ki smo vsa svoja upanja vložile v to, da bi se otrok vendarle srečno rodil, nosečnica, katere otrok ni bil primeren in je moral umreti.

Zdravniki so tej nosečnici nekaj dali, da se je potem začel splav. Na polovici nosečnosti. Nekako pri 20. tednih.

Jaz sem tiste čase veliko risala, slikala, pletla in kvačkala copatke, jopice, kapice. V porodnišnici sem bila kar precej tednov.

Sedela sem potem v svoji postelji pri oknu in pletla. Tako tesno mi je bilo pri srcu.

Po sobi se je razlegal glas iz radia, bila je oddaja o Hitlerju in genocidu. O tem, kako določeni ljudje po njegovem niso bili primerni za življenje.

Nek človek, Hitler, si je prilastil pravico odločati o tem, kdo sme živeti in kdo ne sme.

Judje so nezaželeni, Slovani tudi, Romi tudi, pa nezaželeni so vseh vrst prizadeti ljudje, npr. gluhi.

Bilo mi je tako tesno pri srcu …

Se ne dogaja genocid med nami? Nekdo bo umrl, ker ni primeren za našo družbo.

Ena od nosečnic je začela komentirat grozodejstvo, ki ga je počel Hitler.

Še nekaj se jih je pridružilo razpravi, kako je bil Hitler krut.

Jaz sem prisluškovala nosečnici, ki je stokala. Videla sem, da jo boli. Me okrog nje smo upale, da bodo naši otroci donošeni. Njen mora ven. Tako je bilo odločeno.

Se ne dogaja genocid med nami? Nekdo bo umrl, ker ni primeren za našo družbo.

Potem so nosečnico s hudimi popadki odpeljali v porodno sobo.

Za njo je ostala tišina. Mislim, da smo bile vse globoko prizadete.

 

Kasneje so jo pripeljali nazaj na oddelek.

Jaz sem čutila tako globoko žalost, da se nisem udeleževala pogovorov. Ampak tako silno sem čutila, kako si upajo ljudje odločati o življenju in smrti. Kako je pogosto merilo, ali človek sme biti ali ne sme biti, to, kaj misli močnejši. Zdelo se mi je, da smo soudeležene v genocidu.

Drugi dan je prišel zdravnik na vizito, pristopil je do postelje ženske, ki je prejšnji dan splavila, in rekel: “Prav je bilo, da ste splavili. Otrok je bil res prizadet!”

Res je bil prizadet! Ta stavek meni še vedno odmeva! Še vedno ga slišim! Koliko let je že od tedaj.

Gotovo je zdravnik hotel žensko potolažiti, češ naredili smo tako, da bo za vse najbolje.

Ampak meni odmeva sam stavek: Res je bil prizadet.

… Res je bil prizadet!

Da misliti … kaj pa če …

Ne dvomim, da niso prav ocenili, toda stavek podaja možnost dvoma … Ali se kdaj zmotijo? Ali vejo dokončno šele, ko je otrok zunaj? Sliši se tako.

Pa je bil verjetno le neroden stavek. Dovolj neroden, da sem si ga zapomnila.

Je res človek tisti, ki je gospodar življenja?

Znane so zgodbe, ko so rekli, da z otrokom ni vse v redu – in nosečnici predlagali splav.

Pa marsikatera mama ni splavila. In vsi tisti otroci, ki naj bi bili prizadeti, v resnici niso (bili) prizadeti. Tudi Bocellijeva mama ni splavila. Je Bocelli prizadet? Rodil se je z očesno boleznijo, z glavkomom. Oslepel je pri 12. letih. Večina ljudi se rodi zdravih – ampak kakšen zboli kasneje … ali pa postane prizadet kasneje. A potem pa sme živeti?

… a če nosečnica splavi otroka, ki naj bi bil prizadet … ali potem zares vemo, kako in kaj je bilo (bi bilo) z njim? Mnogokrat ne vemo! Mnogokrat ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Lahko ostajamo v prepričanju, da je bilo prav, ker je bil otrok splavljen. Ker bi bil (oz. je bil) otrok prizadet. Nismo pa počakali, da bi se prepričali … In nismo dali možnosti naravi, da ona uredi …

Zdravniki ne vedo vedno vsega.

Sicer pa – biti prizadet ni nekaj absolutno jasnega. Prizadeti smo vsi po vrsti, vsak po svoje.

Je res človek tisti, ki je gospodar življenja?

In ko bo ta človek star ali bolan ali morda nič od tega, se bo morda našel nekdo drug, ki bo vzel v roke njegovo življenje in pravico odločati o vrednosti njegovega življenja …?

Vir: Blog Ane Kos