Prišla sem na pregled proti koncu nosečnosti. V vozičku sem imela malčka in vozička so se ob strani držali večji otroci. Tako en grozdek sem imela s seboj.
Ko mi je zdravnica delala ultrazvok, so se obrazki otrok zazrli v ekran in budno opazovali našega dojenčka, ki smo ga tako pričakovali.
Že prej sem razmišljala, da se zdravnici še posebej zahvalim, ker je tako strpna do mene, nobene pridige mi še ni naredila, ker imam “toliko” otrok. Bližnje znanke, mamice več otrok, so mi pripovedovale, kako včasih komaj upajo na pregled, ko spet zanosijo. Ne, ni šlo za to, da bi prišle splavit, ne, samo, če so pričakovale tretjega, četrtega otroka, so jih toliko slišale, kako so neodgovorne, da so hodile s pregledov objokane.
Ko so nekatere znanke pričakovale tretjega, četrtega otroka, so jih toliko slišale, kako so neodgovorne, da so hodile s pregledov objokane.
No, in tako sem se tistega dne odločila, da se vendar zahvalim zdravnici – doslej sva bili nekako previdno zadržani … Jaz sem se izogibala vsega, kar bi se dotikalo stvari srca …, ona pa tudi.
Razen tega, da mi je po drugem spontanem splavu naročila, da ne smem zanositi vsaj pol leta (pa sem prej) in da me je po rojstvu dvojčic s carskim rezom, ko sem spet zanosila, vprašala: “Se vam ne zdi, da ste zanosili prekmalu?” in sem jaz rekla: “Ne!” … Razen takihle stvari sva najbrž obe pazili, da se ne bi kje zataknili, zapeli.
No, tega dne sem ji na koncu rekla: “Rada bi se vam zahvalila, ker ste strpni do mene … ker mi ne pridigate zaradi števila otrok … Moje prijateljice mi pravijo, koliko jih one slišijo …”
A že tisti trenutek se je vsul po meni cel plaz verjetno dolgo zadrževanih besed!
“Saj bi vam res morala narediti pridigo! Res bi jih vi morali slišati! Saj ste res čisto neodgovorni! Toliko otrok imate, pa kaj mislite! Kaj pa, če umrete! Bodo otroci sirote!”
Seveda sem bila šokirana od vseh teh besed, ki so se kot kamenje vsipale po meni. Otroke sem stisnila k sebi. Kaj pa bi drugega.
“Umre včasih tudi mama, ki ima enega otroka … ali pa dva …”
“Ja, ampak če je otrok več, je huje …”
Huje? Zakaj? Res? Meni se ni zdelo tako, zdelo se mi je, da se imajo potem bratje in sestre med seboj, če že mame ni več … Zdelo se mi je, da je edinček mnogo bolj sam, če izgubi mamo, kot so bratci in sestrice, če jih je nekaj več …
Stisnila sem otroke za roke in se na hitro poslovila in šla.
Potem sem šla rodit. Naše dete je srečno prišlo na svet.
Bala sem se poporodnega pregleda, ki je običajno šest tednov po porodu. Le kaj me čaka. Kaj vse mi bo še rekla. Jaz sicer dobro vem, kaj jaz mislim, vendar …
Negotova sem se torej pojavila pri njej … Pripravljena na hude besede.
Najini otroci niso spočeti po nesreči, temveč “po sreči”. Vsakega sva iz srca vesela.
Po pregledu me je povabila, da sedem k mizi, vzela je karton in vpisala vanj podatke o pregledu. Potem je karton zaprla in ga odrinila na drugi konec mize.
Oooo? Kartona ne potrebuje več?
Pogledala me je, glavo je naslonila na roko … in me nekaj časa samo gledala.
Potem je rekla, narahlo poudarjeno: “Kontracepcije ne potrebujete. Kaj torej mislite? Kako? Zakaj?”
Tedaj sem imela prvič občutek, da jo zares zanimam, jaz kot človek, in ne le kot nosečnica ali porodnica. In začutila sem, da mi je morda celo naklonjena.
Povedala sem, da najini otroci niso spočeti po nesreči, temveč “po sreči”. Vsakega sva iz srca vesela. Vsaka kontracepcija ima neželene učinke, nobena ni stoprocentno zanesljiva. Urejanje rojstev je stvar dveh, je zadeva moža in žene. In precej dobro poznam simptotermalno metodo, ovulacijsko. Drugega ne potrebujem, ne želim.
“Govorite o sodelovanju moža in žene … A veste, koliko žensk sem že imela, ki niso hotele sprejeti kontracepcije … pa so potem prišle nazaj noseče in so zahtevale napotnico za splav. Kontracepcije pa niso hotele sprejeti.”
“Kar na splav?”
“Ja. Pa ne enkrat. Pride kakšna ženska, ki noče kontracepcije, na prvi splav, pa potem na drugega …. pa na tretjega … pa na četrtega …”
Kaj ženska res ne ve, da je zarodek v njeni maternici v resnici takoj živ?
“Toliko …” Samo strmela sem. Torej je res, da marsikakšna ženska noče nobene kontracepcije, na splav pa gre morda podobno kot k zobozdravniku …
Potem sem malo bolj razumela zdravničino pridigo po prejšnjem pogledu … Je pa ostal grenak priokus, ker je bila pridiga vpričo mojih otrok …
Kako je mogoče, da ženske tako lahkotno gledajo na spočetje in na prekinitev nosečnosti …?
Kaj ženska res ne ve, da je zarodek v njeni maternici v resnici takoj živ? Ne vedo, kako se hitro razvija, kako hitro raste že takoj od začetka, kako je mali človeček pri enem mesecu velik kakšen centimeter, pri dveh štiri, pri treh devet … A tudi ko je tako mini, ima že vse zasnove, zasnove vseh organov in pri velikosti 10 centimetrov ima oblikovane vse organe … Kako je mogoče, da tega ne ve vsaka ženska, vsaka deklica, tudi vsak fant, vsak moški?
Vir: blog Ane Kos
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!