Nekega 1. decembra

1. decembra pred precej leti … Moj trebuh je bil mogočen, mali bi že moral na beli dan, nekaj dni sem že bila čez rok. Biti čez rok je lahko pravo breme … Ljudje sprašujejo, nosečnico skrbi …

Pomislim, ali sem res čez rok. Računam na novo. Spočet je bil 8. marca, ja, dobro se spominjam! Tisti večer sta bila pri nas na obisku prijatelja z veselo novico, da končno pričakujeta, dolgo jima ni uspelo. Midva sva bila tako navdušena, da sva kasneje na poseben način proslavila novico!

Čez dva tedna sta prijatelja žalostna prišla povedat, da je njuno dete odšlo.

Naš mali je pa že bil v najinih slutnjah! Veselila sva se ga! Najino veselje je vsebovalo tudi misel na prijatelja … In smo bili res na poseben način povezani. (Pol leta kasneje je ona spet zanosila – in potem srečno rodila!)

Računam torej: 8. marca … Torej: 8 – 7 (dni) – 3 (mesece) … o, saj to je pa 1. december!

Od doma pešačim. Preveč dobro imam v spominu luknje na cesti, kako zaboli, ko avto zapelje čez vse raznorazne vbokline in izbokline. Če je prav tedaj popadek. Pred porodno sobo nas je cel kup, več nas je čez rok. Mož se “zagrebe” pri sestri, če smeva še na sprehod. “Ja, a samo do Ljubljanice! Da ne bo kaj narobe.” Midva greva seveda naprej, vesela sem, na vsake toliko začutim popadek, vesela sem ga … čas je zanje … Prideva na Grad, jaz vsa zasopihana komaj prinesem gor svoj trebuh.

Ko se vrneva v porodnišnico, hvaležno sprejmem klop. A sem že kmalu na vrsti za pregled. Zdravnica z nasmehom pravi: “Dva centimetra odprto, greste v porodno!” Jaz navdušeno pomislim: Sliši se, kot da bom mimogrede rodila! To se mi zdi imenitno, saj še nikoli nisem mimogrede rodila. Popadkov pa ni toliko, da bi jih resno jemala.

Pride neka ženska, ki naj odpelje enih osem porodnic skupaj v prostore porodne sobe. Smo kot na tekočem traku. Vsaki naredijo tiste predporodne stvari, “frizure”, klistirje in take reči … Potem se zberemo na hodniku v krogu …

Ena babica vsa zaskrbljena sprašuje, katera bo imela moža pri porodu … Skoraj vse rečemo, da ja. Vidim, da ni ravno navdušena. Jaz pa se vedno oddahnem šele, ko pride Moj v porodno. Kadar nisva šla skupaj od doma (ko sem ležala prej na oddelku), sem samo čakala nanj … ne vem, kako bi rodila brez njega.

Ena od nas reče: “Mojega ne bo, je ravno po operaciji, pa ne more biti dolgo pokonci! Sicer bi pa lahko bil, je po poklicu mesar!” Vse se smejemo, stojimo v krogu in si pripovedujemo vice! Take porodne še nisem doživela, razen enkrat, ko sem bila še dijakinja in sem spremljala eno porodnico.

Potem spustijo k nam može … Prihiti tudi tisti mesar, kar sproži salvo smeha. Celo tista huda babica se nasmehne.

Postopoma je vse manj vicev, ena za drugo odhajajo v sobice … Vse, samo jaz ne. Vse so prišle rodit prvega ali drugega otroka, le jaz sedmega … In vse so že v sobicah … Jaz nočem v posteljo, nočem ležati, hodim, hodim … Popadki se nočejo in nočejo stopnjevati. Klistir je vedno pospešil popadke, tokrat ni bilo nič.

Ker sem imela prvič carski rez, je veljalo pravilo, da ne smem dobiti umetnih “popadkov”, torej se je čakalo na naravni porod (nad čimer sem seveda vedno bila navdušena) oz. je kar dolgo visela nad menoj grožnja ponovne sekcije (carskega reza).

Zdaj je pa menda že jasno, da bo šlo naravno, prej ali slej se bo otrok rodil.

Hodim po hodniku porodne, majhnem pustem prostoru, in sem strašno utrujena … Prav odveč mi je, ko vidim, da se moj otrok enostavno ne odloči, da sploh hoče ven v svet.

Posamezne porodnice, ki so prišle skupaj z menoj v porodno, zdaj že vozijo iz porodne na oddelek. Porodnice objemajo novorojenčke, ki jih imajo pri sebi … Jaz pa še vedno samo čakam, hodim, hodim tistih deset metrov tja in prav toliko nazaj … Kje sem sploh?

V porodni sem že od 10h dopoldne, zjutraj sem bila ob 7h v porodnišnici, potem sem bila še na Gradu … Utruuuujena sem, ura je že 4 popoldne, popadki sicer so, toda … Cele ure z možem že hodiva, hodiva. Na vsake toliko me vpraša babica, če grem v posteljo – in mene kar strese, kot da me tam čaka kaj hudega. Ne, ne grem.

Babica je zelo prijazna in nežna. Kar me sprosti, saj me je poroda strah … kot vedno … in spominjam se babice pri prejšnjem porodu, bila je strašno pusta, neprijazna in celo groba.

Potem me babica le prepriča, da moram v posteljo, da je nujen pregled, da jo skrbi zame … Vem, seveda vem, ko bom enkrat v postelji, ne bom mogla več vstati. Ponižno se vdam. Zlezem v posteljo. Ocenijo, da je potrebno predreti plodni mehur. Potem se bo takoj začel zares porod. Vem, kaj to pomeni in niti malo se ne veselim. Kaj je to naravni razpok mehurja? Le dvakrat sem to doživela … Ali je umetno predrtje mehurja res nujno? Posebno ko pomislim, da včasih vidim praske na glavicah novorojenčkov. Uh, kako je včasih kruto …

No, popadki zdaj naenkrat silovito izbruhnejo.

Vedno sem skušala imeti sebe obvladano, nič izdati, da me kaj boli, vsaj ne, da me toliko boli, da ni vse pod mojo kontrolo. Sram me je, da bi me kdo videl, ko nisem čisto obvladana. 

No, pa sem spet tukaj, v porodni, v tem delu poroda, ko enostavno meni ni mogoče vsega obvladati. Ko kdaj zastokam. Ko me obvladuje bolečina. Znam lepo dihati, globoko dihanje, znam dihati v trebuh, tako da malega ne stiska še bolj, ko so popadki, in mene manj boli. Toda tahitrega dihanja ne znam in ne znam … Vrti se mi in niti slučajno nisem nikoli imela občutka, da pomaga preživeti kakšno težko minuto.

Popadek se vali na popadek. Joj, kdaj bo konec?

Babica pravi: “Želite masko?” Odkimam: “Ne, ne maram je!” … Pomisli … “A vam dam eno injekcijo … za pogumne mame?” Za kakšne pogumne mame!? Jaz nisem pogumna mama, me je sram. Joj, dajte mi eno za prestrašene mame! “Obljubim, da bodo po injekciji samo še trije popadki in bo otrok rojen!”

Takoj sem za čisto čudežno injekcijo! Mi jo dajo. Vprašam po imenu. “Tremal.” Ime mi nič ne pove. (Me pa stisne mnogo kasneje, ko zvem – na tečaju za prostovoljko v hospicu, kako močno protibolečinsko sredstvo je to.)

In potem čutim, da sem postala malo matasta, prvi popadek … drugi popadek … in – otrok se rojeva čisto zares!

Je že zunaj!

Fantek! Dobim ga k sebi! 

Čutim, da ne obvladam čisto svojih rok … vpliv injekcije. Prosim moža, da mi podpira roke, bala sem se, da mi mali pade iz rok.

“Še maternico iztipamo, ” pravi babica. 

“Joj, groza me je tega,” povem.

(Odvrti se mi film: Po porodih so mi iztipali maternico, to je pomenilo, da so mi dali kratko narkozo in ročno pretipali maternico. Tako tudi pri prejšnjem. Tedaj sem imela zelo neprijazno babico ob sebi. Vse druge so bile prijazne, tista pa … joj, kako pusta je bila. Rodit sem prišla prvi dan po tistem, ko mi je padla vročina po gripi. Sinusi so bili zamašeni, težko sem dihala že tako. Med porodom sem povedala to babici, ona je rekla, da mi ne more nič pomagati … slišalo se je kot: nisem jaz kriva … In po porodu ni počakala, da me odnese narkoza s seboj, nič mi ni rekla, le riniti je začela vame urinski kateter in jaz pojma nisem imela, za kaj gre, nič ni govorila, stresla sem se in ona je zavpila: Sprostite se! In rinila naprej tisto grozno cevko. Še precej mesecev sem boleče čutila tisti na silo vame vdrti kateter in še sem slišala jezenje: Sprostite se! Kot da se na silo lahko kdo sprosti! Malo bi počakala s katetrom. Ali pa bi napovedala, kaj bo naredila! Zakaj pa pri prejšnjih porodih ni bilo teh težav?)

“Prav, bomo pa še enkrat dobro pregledali placento!” Babica pride nazaj in se nasmehne: “Palpacija ni potrebna!” Oooo, kako lepo!

Končno sem lahko vsa s svojim novorojenčkom!

Potem je že predaja službe, prevzame me nočna babica. Z malim sva zdaj sama v sobi, v mraku, počivava. 

Naenkrat zabuči na ves glas iz zvočnikov “radio Salomon”! Groza! Prav eden od teh, ki jih sama nikoli ne bi prižgala. In kakšna frekvenca!

Vstati ne smem, zvonca nimam … Joj, če je eni porodnici zelo slabo, tiste tri ure po porodu si ne more nič pomagati, če nikogar ni k njej …

Malemu pokrivam ušesa, da mu ne uničijo sluha in glasbenega okusa.

Čez dolgo časa pride strežnica.

“Zakaj imate pa tako na glas?” se čudi. Kot da je moja stvar ta radio, moja odločitev!?

“Prosim, ugasnite!”

Zniža. 

“Prosim, ugasnite!”

Kar ne more verjeti, da mi res ni do te glasbe …

Potem se končno lahko oddahnem … Objame naju mir … mrak je, noč … Najina prva noč na malo drugačen način … Malo dete počiva varno spravljeno v mojih rokah, nežno ga stiskam k sebi.

In danes? Ta naš otrok je nekaj posebno posebnega! Res: fejst fant je!

Vir: Blog Ane Kos