Utapljam se v delu, kaj naj storim?

Gre za občutek, ki ga je vsak od nas že kdaj doživel, in je posebej poznan zaposlenim staršem. Težava pa je, kadar ne gre več le za prehodne situacije, ampak za občutek, ki vlada večino časa …  

Današnji dan, 1. maj, praznika dela oz. praznik sv. Jožefa Delavca, lahko namenimo tudi razmisleku o tem, kako je v našem življenju delo vpeto v celoto našega bitja in naše družine. Kdo obvladuje koga – mi delo ali delo nas? Ali naše delo zares služi naši družini? In koliko smisela in ljubezni je v njem?

In ključno vprašanje – ali naš vsakdan zares odraža to, kar mislimo, da so naše prioritete?

Ali naš vsakdan zares odraža to, kar mislimo, da so naše prioritete?Pri tem nam je lahko v pomoč primer Kanadčanke Holly Pierlot, ki je poznana po knjigi Priročnik za mamice (Založba Emanuel, 2010). Pierlotova je uspela s temeljnim spraševanjem o svoji poklicanosti in z oblikovanjem natančnega urnika v vsakdanji kaos družine s petimi otroki vnesti občutek smiselnosti, redu in miru.

Čeprav je avtorica mama in piše iz ženske perspektive, pa njen razmislek ni nič manj pomemben tudi za očete!

Objavljamo del intervjuja z avtorico za Zenit.org in odlomek iz omenjene knjige:

Soočiti se s svojo poklicanostjo

Kako so nastala »materina pravila življenja«?

Kot mnoge mame sem tudi sama čutila, da je moje življenje ena sama norišnica – čisto preveč dela, ki čaka name, in čisto premalo časa zanj.

Kot mama, ki tudi šola svoje otroke doma, sem imela občutek, da opravljam tri polne zaposlitve hkrati: materinstvo, gospodinjstvo in poučevanje, in da me v vsem tem enostavno zmanjka. Prepričana sem, da je to poznano tudi mamam, ki opravljajo druge službe!

Takšna situacija je v meni vzbujala precejšnje osebno razočaranje nad življenjem, ker, ne samo, da so me vsakodnevne obveznosti povsem preplavljale in jih nisem uspela izpolnjevati, tudi časa zase in za molitev nisem imela.

Če sem že storila kakšno stvar čisto zase, sem jo naredila v nekakšnem uporništvu, medtem pa opazovala, kako se delo kopiči, istočasno z njim pa moj duh upada.    

Zdelo se mi je, kot da sem v nekakšnem labirintu brez izhoda. Na neki točki pa sem se zavedela, da je Bog Bog redu in da njegov načrt zame verjetno ni bil, da bom ves čas vsa izžeta. Iskala sem »mir«, ki ga obljublja v evangelijih, in preko milosti odkrila, da moram morda spremeniti svoj pristop do življenja.

Kako ste ustvarili model za življenje, ki združuje samostansko duhovno modrost s praktično modrostjo materinstva?

Nekega večera sem spoznala, da se moram soočiti s svojo poklicanostjo – da gre za poklicanost od Boga, za poslanstvo, in da Bog želi, da se temu delu posvetim po svojih najboljših močeh, z enako zavzetostjo in skrbnostjo, kot direktor vodi podjetje.

To spoznanje me je vodilo v oblikovanje življenjskih pravil, v katerih gre za zavestno izpolnjevanje nalog določenega poslanstva, na praktično izvedljiv način.  

Materina pravila sem osnovala na modrih besedah duhovnika, ki mi je povedal za pet prioritet zakonskega poslanstva: molitev, biti oseba, zakonec, starševstvo, preskrbet družino – v tem vrstnem redu. Analizirala sem, kaj vse te prioritete vključujejo, in jih vnesla v osnovni urnik, s pomočjo katerega naj bi dosegla, da bodo ta dela dobro opravljena.

V čem se ta pravila razlikujejo od običajnega urnika?

Razlikujejo se na dva bistvena načina.

Kot prvo, osredotočena so na bistvene odgovornosti posameznega poslanstva, kot jih določata karizma in apostolat meni lastne poklicanosti. Kot drugo pa je razlika v namenu.  

V mojih življenjskih pravilih je Bog tisti, ki sprašuje: »Ali greš oprat perilo?« in moj »da« njemu dela vse, kar počnem, sveto in nadnaravno, ne glede na to, kako banalno se zdi na  prvi pogled.Lahko sledim urniku zato, da opravim svoje zadolžitve ali da sem zadovoljna sama s sabo. Slediti življenjskim pravilom pa pomeni živeti življenje kot odgovor na božji klic z namenom, da odgovorišna to, k čemur te Bog kliče. Tako kot Marija, ki je rekla: »Glej, tvoja dekla sem.«

V mojih življenjskih pravilih je Bog tisti, ki sprašuje: »Ali greš oprat perilo?« in moj »da« njemu dela vse, kar počnem, sveto in nadnaravno, ne glede na to, kako banalno se zdi na  prvi pogled.

Kakšne sadove ste opazili po tem, ko ste svoje življenje zastavili na ta način?

Življenje se je umirilo, delo je bilo opravljeno, v naš dom je prišel red. Družina je bolj umirjena. Imam čas za molitev in čas zase. Moje duhovno življenje se je poglobilo. Bog prihaja.

Pet prioritet zakonskega poslanstva

1. Prva prioriteta: molitev.

Bog me je pozval, naj uredim osebno življenje tako, da bom kot najpomembnejšo prednost izbrala skrb za svojo dušo in telo. Uporaba mojega časa naj bi odražala pomembnost teh dejavnosti.

To pomeni, da moram določiti, katero stvar postaviti na prvo mesto. In na prvem mestu mora biti prostor za Boga. Namesto da bi se utapljala v različnih dejavnostih in ne našla pravega časa za Boga, sem morala urediti vse stvari v zvezi z njim. Tako sem se morala odločiti, katere molitve in druge dejavnosti so po mojem mnenju temelj krščanskega življenja, nato pa jih primerno umestiti v svoj urnik.

2. Druga prioriteta: biti oseba.

Poskrbeti sem morala za svoje osnovne telesne potrebe. Tako sem določila dolžino spanca, ki ga je za poživitev in počitek potrebovalo moje telo, primerno količino telesne vadbe, zadovoljivo količino zdrave hrabe ub vitaminskih dopolnil in še marsikaj. Prav tako sem upoštevala skrb za duševno in čustveno zdravje.

3. Tretja prioriteta: biti zakonec.

Drži, da je Philip (avtoričin mož) odrasla oseba in sposoben sam poskrbeti zase. Ker pa se zavedam, da je trden in ljubeč zakon prava podlaga za srečno družinsko življenje, je prav, da na tretje mesto postavim svoj odnos do življenjskega sopotnika, moža. Tako sem sklenila, da bo ob večerih najprej na vrsti on, šele nato vse drugo.

4. Četrta prioriteta: biti starš.

Telesne in duhovne potrebe svojih otrok sem vključila pod isto točko kot svoje, zdaj pa se moram posvetiti temu, kako naj ji zavestno in dosledno ljubim. Čez dan sem jim poskušala posvetiti več časa, a sem kmalu spoznala, da ne potrebujejo samo fizične prisotnosti; moji otroci potrebujejo tudi mojo duševno prisotnost – hočejo, da se jim popolnoma posvetim, kadar sem z njimi. Tako sem morala utišati vse svoje misli, ki so odvračale mojo pozornost, in se bolj zavestno pogovarjati z njimi, se z njimi smejati, preprosto biti z njimi.

5. Peta prioriteta: biti hranitelj.

Oba z možem sva poklicana, da skrbiva za preživetje naše družine. Philip za to poskrbi tako, da gre vsak dan v službo, za kar prejema ustrezno plačilo. Moja naloga pa je, da skrbim za naš dom, ga vzdržujem in po potrebi (in kolikor je v moji moči) kaj popravim, da vsak kovanec dvakrat obrnem, če pa mi čas dopušča, tudi sama kaj zaslužim in tako obogatim naš družinski proračun. Zaposlene matere naj bi v to prioriteto vključila svoje službene dolžnosti.

Poleg tega sem nekaj prostora namenila opravilom v hiši in na vrtu ter nekaterim projektom, s katerimi občasno zaslužim nekaj denarja. Ko sem vse to vpisala v urnik, sem ugotovila, da imam še vedno več ur na dan prostih, in sklenila, da te ure lahko namenim prostovoljnemu delu, družini ali nekaterim dejavnostim v okviru domače župnije in lokalne skupnosti.