Urška in Andraž Slakan: »Več let je trajalo, da sva sprejela svojo neplodnost, danes jo doživljava kot blagoslov«

Foto: osebni arhiv

Neplodnost zareže globoko v življenje para. O neplodnosti, žalovanju in učenju sprejemanja smo se pogovarjali z Urško in Andražem Slakanom, ki sta poročena 13 let in nimata otrok. Oba izhajata iz številčne družine in sta si želela veliko otrok. »Sebe sem si predstavljala kot mamo štirih, petih otrok, ki svoje življenje posveti družini,« pravi Urška. Zasukalo se je drugače.

Urška je vzgojiteljica v katoliškem Montessori vrtcu, Andraž pa profesor violine in del umetniškega vodstva skupine Perpetuum Jazzile. Povezuje ju ljubezen do glasbe, pogovori ob kavi in vsakodnevno branje Božje besede.

Poročila sta se mlada, oba sta si želela otroka. Kdaj vaju je začelo skrbeti, da nekaj ni v redu?

Urška: Kakšno leto ali dve po poroki se nisva pretirano vznemirjala. Moji cikli niso bili nikoli preveč redni, ker sem bila vedno zelo suha. Zdelo se nama je nenavadno, da še nisem noseča, ampak sva ostala optimistična. Najprej sva šla na tečaj naravnega načrtovanja družine, da sem se naučila določati plodne in neplodne dni. Iz prehrane sem izločila živila, ki bi potencialno lahko škodila. Ker še vedno ni bilo nič, je šel Andraž na spermiogram.

Andraž: Ki je bil zelo zelo slab.

Urška: Mene ni nihče niti pogledal. Po drugem spermiogramu so nama na ginekološki kliniki povedali, da po naravni poti ne bova zanosila »niti v sto letih« in nama takoj po tem stavku dali datum za oploditev in vitro (IVF). Nihče nama ni ničesar razložil ali naju kaj vprašal. Ko mi je postalo jasno, da zdravnik govori o oploditvi v epruveti, sem ga takoj zavrnila.

Kakšni so bili razlogi, da se nista odločila za zunajtelesno oploditev?

Urška: Ko sem v ambulanti argumentirala svojo odločitev, sem bila trdna kot skala. Niti malo čustvena, kar je čisti čudež. Proti sva bila iz moralnih razlogov. Meni se je zdelo nesprejemljivo, da bi iz najinih »najboljših celic« ustvarili več zarodkov in potem določili, kateri je najbolj »kvaliteten«. Zame se življenje začne takoj ob spočetju. Nepredstavljiva mi je misel, da najini neizbrani zarodki končajo v zamrzovalniku ali smeteh.

Ko sem v ambulanti zavrnila IVF, sem bila zelo trdna. Ko pa sem prišla ven, so se mi ulile solze … Vse predstave o življenju so se mi podrle.

Andraž: Urška je bila tako močno proti, da o tem nisva kaj dosti razpravljala. Jaz sem bil takrat bolj otopel. Sem pa sprejel njen pogled.

Kako je potekal proces zdravljenja?

Urška: Ko sva zavrnila umetno oploditev, so na ginekološki kliniki zaključili z nama. Takrat sva se vključila v zdravljenje s pomočjo NaPro tehnologije. Tam so me prvič poslali na pregled hormonov. Tudi Andraž je dobil določene prehranske dodatke. Ampak v najinem primeru žal ni pomagalo.

Moja ginekologinja me je napotila tudi na operacijo manjše pregrade v maternici. Bila je zelo razumevajoča, rekla je: »Čudeži se dogajajo, storimo vse, kar je v naših močeh, morda se bo kaj zgodilo.«

Andraž: Jaz sem takrat spremenil življenjski slog. Opustil sem ogromno obveznosti, če bi bil vzrok morda stres in prevelika obremenitev. Ampak stanje se ni izboljšalo.

Civilna poroka Urške in Andraža leta 2009 (Foto: osebni arhiv)

Kdaj sta se zavedla, da verjetno nikoli ne bosta imela otrok? Kako je potekal proces žalovanja in sprejemanja?

Urška: Ko sem v ambulanti zavrnila IVF, sem bila zelo trdna. Ko pa sem prišla ven, so se mi ulile solze … Vse predstave o življenju so se mi podrle. Takrat sem delala v jaslih in ko sem morala naslednji dan v službo, mi je bilo tako grozno, da sem prvič s težavo stopila v sobo …

Andraž: Jaz sem čutil veliko breme. Kot da nečesa nisem sposoben narediti.

Meni se je zdelo nesprejemljivo, da bi iz najinih »najboljših celic« ustvarili več zarodkov in potem določili, kateri je najbolj »kvaliteten«. Zame se življenje začne takoj ob spočetju.

Urška: Sledilo je obdobje več let, ko nama je bilo ob vsakem pogledu na nosečo žensko nepredstavljivo hudo. Vsaki sva seveda privoščila, čutila sva samo globoko bolečino in misel: »Jaz bi tudi …« Proces žalovanja je bil dolg, posebej težki so bili nekateri družinski dogodki in maše … Še zdaj pridejo obdobja, ko mi je hudo, a zdaj vem, da je moja moč v Bogu. Pomagali so mi tudi otroci v vrtcu, ki so na nek način tudi moji.

Kako je ta proces vplival na vajin odnos?

Urška: Leto in pol sva se držala vseh mogočih priporočil in zahtev. Diete, hormoni, spolni odnosi na točno določene dni … Vse se je vrtelo okrog zanositve. Potem sva spoznala, da to nikamor ne pelje. Najin odnos se je začel krhati. Takrat sva nehala riniti z glavo skozi zid. Zaradi želje po otroku nisva hotela uničiti svojega odnosa. Vajeti sva začela prepuščati Bogu.

Andraž: Jaz sem se takrat začel močneje zavedati dragocenosti najinega odnosa. Seveda se kdaj skregava, toda zavedam se, da boljše žene ne bi mogel imeti.

Kakšen je bil odziv okolice?

Zaradi želje po otroku nisva hotela uničiti svojega odnosa. Vajeti sva začela prepuščati Bogu.

Urška: Tudi za najine domače je bilo hudo, vsi so se prvič soočali s tem. Jaz sem kmalu povedala doma in v službi, Andraž pa pol leta ni našel besed. Težko je, ker ljudje predvidevajo, da si ne želiš otrok ali da na prvo mesto postavljaš kariero. Zelo sem cenila, ko mi je noseča sodelavka, preden je povedala ostalim, poslala mail, da sem se lahko pripravila.

Bolele so reakcije v slogu: »Saj sta še mlada in imata čas.« In: »Vidva se samo sprostita.« To sva slišala tisočkrat! Najbolj blagodejen je bil preprost objem in obljuba, da bodo molili za naju.

Se vama zdi, da je neplodnost še vedno tabu? Kdaj sta začela o njej odkrito govoriti?

Neplodnosti je ogromno, zato je o njej treba govoriti!

Urška: Jaz neplodnosti nisem skrivala. Res je, da nama je bilo več let o njej težko govoriti, saj gre za eno najintimnejših vprašanj. Ampak neplodnosti je ogromno, zato je o njej treba govoriti! Lažje je postalo, ko je bila za nama faza najhujšega žalovanja.

Andraž: Jaz sem pri tem manj sproščen od Urške. Ljudje, ki so mi najbližje, vedo, drugače pa o neplodnosti govorim samo, če v ozkem krogu res tako nanese.

Kaj svetujeta vsem, ki poznamo par z izkušnjo neplodnosti? Kako pristopiti?

Urška: Predvsem brez pavšalnih vprašanj in komentarjev: »Kdaj pa bo?« in »Vidva se samo sprostita.« Če ste si zelo blizu, lahko v osebnem pogovoru rečete, da veste, koliko je neplodnosti in da ste pomislili na to. Takšna vprašanja ponavadi odležejo. Ali pa stavek: »Če ti je zaradi česa težko, se lahko vedno obrneš name.« Neplodnemu paru je najbolje reči: »Tukaj sem zate,« in obljubiti molitev. Najboljše je biti iskren. Zelo boli, če ti bližnji prikrivajo novico o nosečnosti, ker si ne upajo povedati. Takšne novice bolijo, ampak še hujše je, če te izločijo.

Sta kdaj razmišljala o možnosti posvojitve?

Urška: V Sloveniji je posvojitev zelo zahteven postopek, otrok je malo. Midva bi bila neprimerna kandidata že zato, ker nimava svojega stanovanja, ampak sva v najemu. Po drugi strani je posvojitev tudi čustveno zelo zahtevna. Želela sva si vzeti čas za žalovanje, ta proces traja leta. Ni se nama zdelo pošteno, da bi posvojen otrok celil najine rane.

Andraž: Mene je bilo vedno malo strah, da otroka ne bi mogel imeti dovolj rad. Za posvojitev moraš biti res stoodstotno prepričan. Jaz v tej odločitvi ne bi bil miren.

Ob takšnih preizkušnjah se mnogo ljudi počuti zapuščene od Boga. Nekatere zveze razpadejo. Pri vama pa imam občutek, da vaju je preizkušnja povezala in okrepila vajino vero.

Neplodnemu paru je najbolje reči: »Tukaj sem zate,« in obljubiti molitev.

Andraž: Neplodnost je najina pot. Verjamem, da ima smisel. Pred to izkušnjo sem bil tradicionalno veren. Pravzaprav zelo veren, ob nedeljah sem bil kot stolni organist v Celju po večkrat pri maši, molil sem rožni venec. Neplodnost je bila povod za začetek iskanja globlje vere in s tem tudi najinega odnosa. Brez te preizkušnje bi bil še vedno na površini. Verjameva, da naju Bog s tem ni kaznoval, ampak je tako najbolj prav.

Urška: Danes lahko rečeva, da je neplodnost za naju blagoslov. Če se na začetku zakona soočiš z njo, imaš tri možnosti: greš narazen, postaneš zagrenjen ali pa poglobiš svoj zakon in vero.

Zame je neplodnost šola poslušnosti Očetu. Vedno sem želela imeti vse pod kontrolo, tukaj pa nimam v rokah čisto ničesar. Bog mi je zelo jasno pokazal, da je On glavni in da je življenje Njegova domena. Prej je bila to teorija, zdaj je praksa. Ker verujem, da sem ljubljena Božja hči, verjamem, da Bog ve, kaj je najboljše zame! Najtežje se je odpovedati svojim pričakovanjem. Ampak šele takrat lahko neplodnost začneš dojemati kot blagoslov.

Andraž: To je bilo bistveno spoznanje – da nimava midva glavne besede. To je najtežji del, čeprav je na koncu tudi najboljši! Veselje se skriva v popolnem zaupanju Bogu.

Foto: osebni arhiv

Se vama zdi, da je križ neplodnosti težje sprejeti tistemu, ki nima osebnega odnosa z Bogom?

Najtežje se je odpovedati svojim pričakovanjem. Ampak šele takrat lahko neplodnost začneš dojemati kot blagoslov.

Urška: Ne predstavljam si, da bi bila v takšni preizkušnji sama, brez Boga. Že prej sem bila verna, ampak v takšni preizkušnji se zaveš, da brez Boga ne moreš ničesar. V najtežjih trenutkih mu rečem: »Jezus, ti si me postavil v to preizkušnjo, zdaj pa pomagaj, jaz ne morem več.« Neverjetno, ampak v najtežjih trenutkih sem najbolj čutila Njegovo prisotnost in ljubezen. Brez križa neplodnosti tega ne bi izkusila. Žalost sem se naučila predelati v hvaležnost.

Andraž: Naučila sva se na prvo mesto postavljati Boga. Še vedno ga prosiva za rodovitnost, ampak mu hkrati prepuščava odločitev, na kakšen način naju bo uslišal.

Na kakšen način živita rodovitnost, čeprav nimata otrok?

Urška: Svoje delo v vrtcu doživljam kot velik blagoslov. Vsak dan imam stik z otroki, res jih doživljam kot svoje. Ko sem Boga prosila za veliko otrok, mi jih je dal, čeprav na malo drugačen način, kot sem si predstavljala. (smeh) Kar bi dajala svojim otrokom, dajem njim. Hvaležna sva tudi za odnos s svojimi krščenci, birmanci, otroki prijateljev.

Andraž: Tudi jaz živim rodovitnost preko dela z otroki v glasbeni šoli. Potem je tukaj še glasba, ki jo skupaj ustvarjava. Marsikdo pravi, da sva mu zgled v zakonskem odnosu. Midva sva sicer mnenja, da bi se dalo še marsikaj izboljšati … (smeh) Trudiva se, da s svojim življenjem slaviva Boga.

Kako letos doživljata postni čas in prihajajoče vstajenje?

Urška: Jezus nikoli ni rekel, da bo v življenju vse lepo. Rekel je: »Vzemi svoj križ in pojdi za menoj.« Ko smo v vrtcu pri Katehezi Dobrega pastirja obravnavali priliko o pšeničnem zrnu – če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu – je ena od deklic zaklicala: »Zmagali smo!« To je naša vera, to je zmaga. To je odrešenje.

Komentarji

  1. Vsak nosi v življenju svoj križ. Neozdravljiva bolezen od rojstva, neuslišana ljubezen, ločitev, bolezen ali smrt otroka, moža, žene, neplodnost, finančni problemi in nezaposlenost, revščina, nevzdržni medsebojni odnosi…Včasih je zelo, zelo težko. Ampak treba je iti naprej, ker nam drugega ne preostane.
    Pravijo, da življenje ni vedno fer, ni vedno pošteno in ne prijazno, vendar je kljub vsemu dar.

  2. Morda ne povsem povezano, pa vendar: Spremljam primer ženske sredi 30-ih let, ki že več let trpi za hudo depresijo, ker je samska. Tako zelo si želi otroka, da je pripravljena na vse, tudi zgolj “sprejeti donacijo” od nekoga. Ko človek tako sili v neko stvar, jo seveda ne dobi. Ženska je prava jama negativne energije. Potegne vase vse, kot črna luknja. Zategadelj se od nje odmikaj prav vsi, ki jo samo bežno poznajo, kot da je kužna. To ji poslabšuje njeno stanje. Zdaj je v fazi izsiljevanja s samomorom, če je nekdo ne oplodi v kratkem. Sliši se skrajno za lase privlečeno, pa je dejansko res. Na primeru dela več socialnih služb in terapevtov.

  3. Odlično, Tomaž, tako si hkrati odgovoril tudi Andreji. Vse imajo svojo mejo,tudi naše telo,forsirati nekaj,kar je tuje našemu telesu,prinese še več bolečine.
    Ko človek poskusi vse,kar lahko,je čas,da sprejme svoje življenje,in tako lahko sam s sabo mirno živi.
    Če je pa človek odvisen od tega,kaj bodo sorodniki rekli,sosedi,prijatelji,mož,sodelavci,ne bo nikoli srečen.
    In se,res je da Evropa potrebuje več otrok,če hočemo obstati in nadaljevati civilizacijo,je pa skrajno neetično vzbujati v ljudeh občutek krivde,če nimajo otrok,če jih ne morejo imeti,če ženska splavi,če ženska ne donosi zdravega otroka. Ta krščanska miselnost,da se ženska izpopolni le,če je mama,je skrajno zavržna in stereotipna.
    Nihče od nas ne ve,kako se življenje obrne zaradi takih in drugačnih okoliščin.
    Včasih je zaradi tega za imeti otroka že prepozno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.