Trg je neizprosen, še posebej v trenutnih gospodarskih razmerah. Na drugi strani pa imajo, ne glede na krizo, tudi naše družine svoje materialne kot tudi čustvene potrebe.
Veliko staršev se nas v tej situaciji počuti, kot da bi morali biti hiper produktivni delavci, ljubeči zakonci ter vrhunskih starši. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na molitev in prosti čas. Nekakšni super očetje in mame.
Pričakovanja v službi in družini so upravičena
Potrebno se je ustaviti in pogledati od daleč, ali imam res nevzdržne razmere ali jih le sam tako dojemam.
V službi preprosto morajo biti stvari dobro narejene, da bo “stranka” vaše delo podprla. Žena/mož upravičeno pričakuje, da se bosta pogovarjala, si delila misli in se ljubila. Otrok pa ravno tako upravičeno pričakuje, da se mu bomo kot starši darovali po svojih najboljših močeh, ker bo to na koncu dobro ne le zanj, ampak predvsem za nas, našo osebno in duhovno rast – v veliko primerih tudi za naše odrešenje.
Kako rešiti zagato?
Najprej se je potrebno ustaviti in pogledati od daleč (najboljši čas je čas dopusta oz. duhovnih vaj), ali imam res nevzdržne razmere ali jih le sam tako dojemam.
Skozi čas sem spoznal različne ljudi in pri mnogih, ki so trdili, da imajo izjemno stresne in nemogoče službe, sem spoznal, da je njihova predstava nekoliko popačena – delajo povprečno, a imajo občutek, da garajo, majhne stresne situacije dojemajo kot izjemno stresne.
Velikokrat zaradi odnosov v primarni družini nepomembne situacije dojemamo kot izredne oz. nam le-te zameglijo realno sliko.
Da lahko trezno pogledaš na dogajanje, je dobro, da imaš nekoga, s komer se lahko odkrito pogovoriš. Lahko je to duhovni spremljevalec ali pa le starejši moder človek, ki je že veliko izkusil v življenju.
Velikokrat spoznaš, da zaradi odnosov v primarni družini dojemaš nepomembne situacije kot izredne oz. ti le-te zameglijo realno sliko. To je lahko tudi delo zla, da se ukvarjaš z nesmiselnimi stvarmi, razmišljanji in dejanji.
V primeru, ko imam resnično težke razmere (kar danes ni redkost), pa se je dobro vprašati, kako lahko vse skupaj spremenim. V takšni situaciji je najbolje, da ob Svetem pismu razmišljam in si drznem zajadrati preko lastnih meja. Dovolim si pogledati dovolj svobodno ter se vprašati, kakšno delo želim opravljati in kakšne odnose želim živeti. Potem pa sledi načrt, kako priti do tega: korak za korakom.
Služba, delo in počutje
V kolikor si kvalitetno organiziram čas ter se najprej lotim prioritet, lahko v 20% časa opravim 80% dela.
Preobremenjenost v službi je potrebno resno obravnavati s šefi oz. sodelavci. Če nad teboj ni nobenega šefa, potem je na žalost nekaj narobe ali z organizacijo dela ali pa s premajhno ceno, ki jo dobi podjetje za produkte/storitve. V večini delovnih procesov prihaja do konic in izjemne obremenjenosti – nemogoče se ji je povsem izogniti – to je povsem običajno. A na drugi strani konica ne sme biti stalnica, ker bo vplivala na naše psiho-fizično in duhovno razpoloženje in ne bo dobra ne za nas ne za delodajalca. Zato je nujno iskati rešitve in postopno stvari postavljati v ravnovesje. Kjer je prisotna še depresija, jo je potrebno vzeti resno in jo zdraviti.
Vsem nam je najtežje storiti dvoje: razmisliti (razločiti) o stvareh in delu ter potem to opravljati glede na pomembnost posameznega opravila. Leta 1906 je italijanski ekonomist in sociolog Vilfredo Pareto spoznal, da ima v Italiji 20% ljudi v lasti 80% lastnine. Kasneje je nastalo Paretovo načelo oz. pravilo 20/80. Prvič sem ga slišal v teoriji konec 90-ih na podjetniškem seminarju, kasneje pa sem skozi prakso spoznal, da še kako drži tudi v mojih situacijah. V kolikor si kvalitetno organiziram čas ter se najprej lotim prioritet, lahko v 20% časa opravim 80% dela. Na drugi strani pa, če s časom ter prioritetami ne upravljam, sem neprestano pod stresom in v zamudi z opravili.
Modro je, da razločujemo, kaj počnemo in kaj prinaša sadove in kaj ne. Pomislimo, kako lahko določeno delo naredimo kvalitetno in boljše v krajšem času. Na mesečni ravni preverjajmo, kaj so naše prioritete. Če se zavedamo, da nam bo 20% prioritet prineslo 80% rezultatov, bomo tudi bolj motivirani. Pri tem pa je seveda pomembno, da prioritet ne prelagamo.
Prevečkrat pademo v skušnjavo, da zaradi izčrpanosti krivimo družinske člane, da hodimo v službo zaradi njih.
Ljudje smo si zelo različni in vsak ni za vsako delo. V tem kontekstu je zanimivo na mesečni ravni oceniti zahtevnost dela, zaslužek in zadovoljstvo: Z – Z – Z, ter na podlagi tega zastaviti bodoče delo. Delo namreč, ki je denimo srednje zahtevno in prinaša velik zaslužek, pa nam po drugi strani ne prinaša zadovoljstva, verjetno ni v Božjem načrtu za nas.
Družina in delo
Družina je osnovna celica družbe in odnosov. V njej lahko otrok doživi in prejme največ dobrega, a po drugi strani tudi največ gorja. Mnoge študije potrjujejo, da je sprejetost in ljubljenost s strani staršev ključni temelj za bodoče življenje. Na nas, starših, je, da se od Jezusa učimo ljubiti in darovati.
A to ni lahko niti v idealnih razmerah, še manj pa, če pridemo iz službe izčrpani. Vendar za to izčrpanost ni odgovorna moja žena oz. mož, ampak izključno služba. Tega se moramo vedno znova zavedati in postaviti zelo jasno razmejitev. Tu prevečkrat pademo v skušnjavo, da krivimo družinske člane, da hodimo v službo zaradi njih. Delno to seveda drži, saj odhajamo v službo in služimo denar tudi za družino, vendar si odrasli sami izbiramo, kakšno delo opravljamo.
Realnost je trenutno takšna, da v kriznih časih izbire ni in je potrebno opravljati tudi delo, ki nam ni pisano na kožo. Vendar trenutno stanje ne sme ostati tudi vizija za prihodnost, ko se bo trg zopet stabiliziral. Gotovo pa lahko v tem prehodnem času (morda letih) vzporedno naredim korak pri osebni rasti, ki mi bo prišla prav tudi kasneje.
Večina nas, staršev, ki imamo odgovorne in tako imenovane fleksibilne službe, ima največjo in skupno težavo to, da služba s sodobnimi sredstvi (računalnik in telefon) vse bolj udira v naš družinski vsakdan. Delo pač mora biti opravljeno in večkrat žal ne gre drugače. A potrebno se je pogovarjati, videti, kako vsak član družine doživlja to naše delo, in poiskati rešitev. Že samo pogovor in zavedanje, kaj kdo izmed nas čuti in doživlja, veliko pomagata. A to naj bo le prvi korak. Dobrodošlo je, da vsi družinski člani zelo jasno vedo, kdaj se denimo oče ali mama ukvarja s službo in kdaj je čas, ko je z družino. Otrok denimo ne more razumeti očeta ali mame, ki tipka na računalnik in se zraven še pogovarja z njim – doživlja le odsotnost in večkrat celo to, da je nevreden, da bi mu posvetili čas.
Dobrodošlo je, da vsi družinski člani zelo jasno vedo, kdaj se oče ali mama ukvarja s službo in kdaj je čas, ko je z družino.
Druga pogosta težava pa je, da se kot starši zapremo v svoj svet zavoljo svojih težav in se ne vživimo v ženo/moža in otroka. Če otrok začuti, da čutiš, kaj čuti on, te bo razumel tudi v tvoji odsotnosti. Odsotnosti (tudi krajše) pa žal ne more razumeti, če niti v trenutkih, ko bi lahko bil sprejet in razumljen od staršev, tega ne prejme.
Prejšnji odstavek odseva tudi največjo težavo – Kako jo v praksi odpraviti? Preprosto se kot oče/mož oz. mama/žena umirim, prosim Gospoda za mir, sočutje ter zmožnost slišati. V tej drži pristopim do bližnjega in mu z odzivom (ne samo besednim ampak tudi z gestami) dam vedeti, da čutim, kaj doživlja, in ga razumem. Za začetek je to že velik prvi korak.
Pogumno k prvem koraku in vsem naslednjim!
Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (10/2013).
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!