Učiteljica Meta Štrumbelj: Pomembno se mi zdi, da učencem poleg znanja posredujem tudi kritično mišljenje, veščine in vrednote

Foto: osebni arhiv

Počitnic je konec, prihaja novo šolsko leto, na katerega se pripravljajo tako učenci kot tudi učitelji. Mi smo pred začetkom novega šolskega leta k pogovoru povabili Meto Štrumbelj, malce drugačno profesorico angleščine … Poučuje že dolgih 26 let, zadnjih 15 let na osnovni šoli. A gospa Štrumbelj je še mnogo več kot “le” učiteljica …

Kaj dela učitelj v času, ko imajo otroci junija in julija že počitnice in potem, zadnji teden počitnic?

Junija pišemo poročila in vrednotimo, kako nam je uspelo, kar smo načrtovali na začetku leta. Naredimo načrte za novo šolsko leto, prevetrimo učbenike. Žal šele zadnji teden počitnic kot učitelj dokončno izveš, koga boš v naslednjem šolskem letu poučeval in koliko bo oddelkov, saj čez poletje lahko pride do sprememb. Včasih se pojavijo porodniške in daljše bolniške odsotnosti, družine se priseljujejo ali odhajajo. Poskrbeti moraš za dokumentacijo.

Pri pripravah prvih ur vlagam energijo bolj v to, da razmislim, kako bomo vzpostavili odnose, kot v to, kako bomo pričeli s snovjo. Če mi prvo dobro uspe, potem bo šlo tudi vse ostalo.

Tu so še osebne priprave. Jaz si na primer vnaprej izpišem rojstne dneve vseh 140 otrok, da jih potem lahko presenetim in jim med letom voščim. Morda se zdi malenkost, a njim veliko pomeni. Veliko je sestankov, oddajamo programe za načrtovane projekte. Vsak učitelj dobi tudi še kakšno nepedagoško zadolžitev.

Ali se mora učitelj po toliko letih, ko uči, še vedno pripravljati na pouk?

To je odvisno od učitelja. Nekateri si enkrat naredijo priprave, po katerih zatem delajo več let in si s tem zelo poenostavijo življenje. Sama se še vedno pripravljam na ure. Strah me je, da bi padla v rutino in izgubila veselje nad poklicem. Kar naprej iščem nove načine poučevanja in čimbolj aktualna besedila, ki jih obravnavamo. Treba se je tudi prilagajati dinamiki posameznega razreda. Pogosto se zgodi, da enako snov obravnavam in predstavim na povsem različne načine, če želim v različnih oddelkih ohraniti pozornost otrok. To seveda zahteva tudi nekaj priprave.

Ali med počitnicami lahko povsem izklopite dejstvo, da ste učiteljica?

Tega nikoli v življenju ne izklopiš povsem, vsaj moj mož tako pravi. Kot skavtska voditeljica tudi poleti ostajam v svoji koži in se družim z otroki. Naučila pa sem se, da se med štirimi tedni, kolikor traja moj resnični dopust, poskušam ne ukvarjati s konkretnimi pripravami, učbeniki itd. To je težko, saj pogosto ravno takrat dobivam najboljše ideje! Naletim na uporabno zgodbo, novo igro, poletni glasbeni hit … in že delam opomnike na telefonu.

Vem, da pri vas na šoli poleg pouka počnete še marsikaj drugega. Zakaj se vam to zdi pomembno in kako vam poleg pouka to uspe?

Imam veliko srečo, da učim jezik in lahko v pouk vpletem praktično karkoli. Pomembno se mi zdi, da učencem ne posredujem samo znanja jezika, ampak tudi kritično mišljenje, veščine in vrednote. Ure rada začnem s kakšnim provokativnim moralno-etičnim vprašanjem, da učence prebudim. Če ocenim, da je potrebno, se včasih razvije vroča debata, včasih pa učenci le na hitro izrazijo vsak svoje mnenje. Tako ostajam v stiku z njihovimi vrednotami in jih lažje razumem. Najstniki se radi pogovarjajo o temah, ki jih vznemirjajo. Želim, da je moja učilnica varen prostor, kjer lahko vprašajo karkoli in se zavedam odgovornosti, ki jo ob tem nosim. Zelo dragocen prostor za pogovor in iskanje odgovorov so tudi razredne ure.

Z učenci si želim početi tudi stvari, ki nimajo zveze z ocenami, a je izjemno pomembno, da jih otroci v življenju usvojijo. Da se v šoli naučijo biti odprti, sočutni, da opazijo potrebe okoli sebe in se nanje odzovejo.

Spodbujam dobrodelnost. Na katedru imam kozarček za drobiž, v katerega lahko prispeva kdorkoli. V sporazumu s starši zbiramo za določen namen. Dve leti smo sodelovali v programu Botrstvo. Imamo tudi večje zbiralne akcije, pri katerih sodeluje celotna šola. Rada zbiram darove v razredu, da vsi vidijo, kako se omara z nečim polni, kako raste kup moke, pralnih praškov … Učilnica je videti kaotično, meni pa je všeč, da so stvari na očeh in vsi lahko spremljajo napredek. Tudi pri zbiranju drobiža je eden od otrok zadolžen, da znesek vsake toliko prešteje in ga nese v šolski sef v hrambo. Želim, da so stvari transparentne in pod nadzorom otrok. Zbiramo tudi stvari za osebne zbirke posameznikov, npr. kroglice iz bombic za nalivnike ali vrečke sladkorja za kavo.

V preteklem šolskem letu ste naredili tudi pomemben projekt – video slovar za ukrajinske otroke. Lahko poveste kaj več o tem?

Slovar je nastal spontano, ko smo v šoli opazovali otroke, ki so pribežali iz Ukrajine. Vsi so jih učili slovensko. Naši otroci so ob tem opazili, koliko beguncem pomeni, ko se sošolci naučijo nekaj ukrajinskih besed. Ustvarili smo slovar, ki bi slovenske sošolce naučil pozdrava, povabila k igri in podobno. Sprva smo imeli težave, ker so begunci prihajali iz vojnih območij in jih je bilo strah snemanja. Zato smo k sodelovanju povabili ukrajinske skavte. Ker so nam poslali posnetke v krojih in z rutkami, smo tudi na slovenski strani povezali skavte in tabornike, da bi ohranili enoten videz. V sodelovanju z angleškimi skavti nadgrajujemo mednarodno različico slovarja.

Slovar smo posredovali družinam, ki gostijo ukrajinske družine in različnim organizatorjem taborov za begunce. Odziv je bil izredno pozitiven. V vse slovenske šole naj bi bil slovar poslan septembra.

Kdo je bil pobudnik tega slovarja?

Ideja je zrasla v pogovoru, kaj bi na šoli še lahko naredili za Ukrajino. Moja pobuda je bila, da se slovar posname, zatem sem spodbudila otroke k predlogom, koga povabiti in kako stvar izpeljati. Rada delam tako, da otroci načrtujejo in izpeljejo stvari, ideje včasih samo vržem mednje. Najraje vidim, da projekte v celoti izpeljejo prostovoljci.

A to ni edini takšen projekt …

Z učenci si želim početi tudi stvari, ki nimajo zveze z ocenami, a je izjemno pomembno, da jih otroci v življenju usvojijo. Ne le, da se naučijo neko snov in pridobijo ocene, ampak da se v šoli naučijo biti odprti, sočutni, da opazijo potrebe okoli sebe in se nanje odzovejo. Šola je idealen prostor za razvijanje teh veščin! To mi omogoča mentorstvo prostovoljcev. Če lahko, dobrodelnost vpletem v pouk jezika (pisali smo npr. pisma v angleščini in jih poslali ameriškim starostnikom), sicer pa aktivnosti potekajo izven pouka, popoldne, med odmori … kot krožek.

Manjša skupina prostovoljcev se zbira enkrat tedensko in ustvarjajo, snemajo zvočno knjigo za bolnišnico, skupina fantov je obnovila vandalizirano klop ob šolski poti, spet tretji so organizirali zbiralno akcijo za starostnike v stiski. Lokalno medgeneracijsko društvo so prosili za seznam, kaj starejši najbolj potrebujejo: kreme za gretje nog, juhe v vrečkah, olje … Čisto na začetku vojne v Ukrajini smo recimo v dveh dneh zbrali za dva kombija sanitetnega materiala in našli pogumnega voznika, ki je upal material odpeljati kar tja. Ko opazimo potrebe, se odzovemo in čim hitreje ukrepamo. Nekateri otroci se najdejo v enem projektu, drugi sodelujejo pri vseh. Vsi prostovoljci (lani je šlo za okoli 75 otrok od 5. razreda dalje), ki so se odzvali na kakšno od potreb in pri njej pomagali, so zbrani pod imenom Vitezi današnjega časa.

Se vam zdi, da ste drugačna mama, ker ste učiteljica?

Predvsem sem drugačna učiteljica, ker sem mama. Prva leta sem bila zelo stroga in z malo razumevanja. Bolj kot so moji lastni otroci prihajali v tista leta, kot so bili moji aktualni učenci, lažje sem se vživela v njihove vrstnike.

Kaj pa obratno?

To bi morali vprašati moje otroke. Pravijo, da se mi poklic zelo pozna …

Ali tudi svoje hčerke pritegujete v te dobrodelne akcije?

Saj kar same hočejo sodelovati! Včasih potegnejo s sabo še svoje sošolce in šolo. Ko smo med korono pisali pisma osamljenim v domu za starejše občane, ker so imeli prepovedane stike, je hči za to navdušila še svoje sošolce. Če se da, projekte razširijo na svoje okolje. Če ne gre, sodelujejo pri projektih na naši šoli.

Kako začeti šolsko leto? Kakšen nasvet, popotnica za otroke, starše, učitelje?

Ko gledam svoje otroke, mi je fino, če se šole veselijo, čeprav vem, da jim med sošolci ni vedno lahko. Spodbujam, da si pogledajo vse nove učbenike, čeprav jim kakšen predmet vzbuja odpor, in si poiščejo snov, kjer si rečejo: »U, tole me bo pa zanimalo!«

Če bi se znali veseliti tega, da je otrok dosegel svoj maksimum, bi bili otroci in vsi skupaj veliko srečnejši in zadovoljnejši.

Meni kot učiteljici največ pomeni odnos z otroki. Avgusta sploh ne razmišljam veliko o snovi, ki jo bom učila, ampak bolj o novih obrazih in tem, kaj kateri otrok prinaša. Tega srečanja z vsakim posameznim otrokom se najbolj veselim. Pri pripravah prvih ur vlagam energijo bolj v to, da razmislim, kako bomo vzpostavili odnose, kot v to, kako bomo pričeli s snovjo. Če mi prvo dobro uspe, potem bo šlo tudi vse ostalo. Pomembno je tudi, da si na začetku postavim avtoriteto, da jasno izrazim pričakovanja in poudarim, da želim biti poštena do njih, da se bom za vse enako potrudila, da se ob meni lahko počutijo varno. Učno snov lahko pripravi in odpredava vsak z diplomo.

Staršem bi položila na srce, naj se ne obremenjujejo preveč z ocenami in točkami. Naj se potrudijo opaziti otrokov trud in ga spodbujajo samo k temu, da da od sebe največ, kar zmore. Če bi se znali veseliti tega, da je otrok dosegel svoj maksimum, bi bili otroci in vsi skupaj veliko srečnejši in zadovoljnejši.