Foto: CanvaKompliment, ki ga mnoge ženske tako rade slišijo. Pa ne samo ženske, tudi moškim vidno gode ob takšni pohvali. V današnji kulturi, ki je obsedena z izgledom, in kjer se pričakuje, da bo naše telo večno mlado, brez gub, brez celulita in brez kančka odvečne maščobe, je suho telo ideal, po katerem hrepenimo hote ali nehote. In smo veseli, če se temu uspemo kolikor toliko približati.
Tudi sama sem bila nekoč vesela takšnega komentarja. Danes pa se mi ob njem prižgejo varovalke. Vse se je spremenilo lansko leto, ko je v našo družino zarezala anoreksija … Diagnoza, ki me je pretresla do tal. Moje doživljanje se je ujelo v vrtincu občutkov: šok, zanikanje, nemoč, krivda, občutek, da sem kot mama povsem odpovedala. Besede pediatrinje: »Takoj greste urgentno v Ljubljano«, so me dobesedno pribile na križ. Kako? Pa saj je zdrava. Samo shujšala je.
Ne, ni samo shujšala. V resnici je bila hudo bolna. A tega nismo opazili. Kot tega niso opazili tudi mnogi drugi starši, ki so se znašli v podobni situaciji. In takrat sem ugotovila, da je anoreksije in drugih motenj hranjenja ogromno in da smo številne družine, ki bijemo težke, a velikokrat skrite bitke. A bolezen še vedno ostaja tabu in je, tako kot druge duševne bolezni, še vedno stigmatizirana. Pa čeprav je težka in tako huda bolezen, da jo v Ameriki recimo primerjajo z rakavimi obolenji.
Bolezen, ki se tiho prikrade
Bolezen se začne povsem nedolžno. Punca začne hujšati in nad rezultati je navdušena. Bolj si je všeč, postane opažena in pohvaljena, končno ima občutek kontrole nad svojim telesom in sabo. Počuti se nadvse dobro.
Do tu je še vse obvladljivo. Vendar kmalu nadzor prevzame bolezen. Začne se zapirati v svoj svet in se umakne iz družbe. Postaja vse bolj zamišljena, razdražljiva in odsotna. Nič več je ne veseli, čeprav zaradi svojega perfekcionističnega značaja vztraja pri aktivnostih in je pri tem še vedno uspešna. Slej ko prej se zaradi tesnobe in napetosti pojavijo tudi agresivni izbruhi. Vendar se njej še vedno ne zdi nič problematično, pa čeprav njeno telo deluje na zadnje hlape. In potem se začne bitka »za preživetje«.
Bolezen, ki je največkrat skrita, dokler stanje ni kritično
Motnje hranjenja so v današnjem času tako pogoste, da si upam trditi, da prav vsak pozna vsaj eno osebo, ki se bori z njimi. Morda le ne veste, da jo ima. Anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje, bigoreksija so kompleksne duševne bolezni, ki so pogosto napačno razumljene ali celo ne diagnosticirane, zaradi česar osebe ne morejo poiskati primerne pomoči.
Motnje hranjenja so eden največjih izzivov duševnega zdravja našega časa, ki lahko prizadenejo vsakogar.
Motnje hranjenja pa ne prizadenejo samo osebe s to boleznijo, veliko breme nosi tudi ostala družina, ki pogosto v nemoči in s strtim srcem gleda, kako težko se njihova ljubljena oseba bori z boleznijo.
Kako lahko kot družina pomagamo osebi z motnjo hranjenja?
Ker o motnjah hranjenja kroži veliko mitov, o katerih bomo več govorili v nadaljevanju, je pomembno, da dobimo prave informacije. Le tako bomo osebi, ki trpi za motnjo hranjenja, lahko v oporo in pomoč.
Osnovno zdravilo pri motnjah hranjenja je hrana. Vendar jo obolela oseba težko sprejme, zato so obroki zelo zahtevni.
Naj vam bodo v pomoč naslednji nasveti:
- Obroke načrtujte vnaprej, kar vključuje ustrezno sestavo in kalorično vrednost. Napišite tedenski jedilnik, ki ga obesite v jedilnico. Obrokov ne spreminjajte v zadnjem trenutku, saj lahko to pri osebi z motnjo hranjenja povzroči paniko.
- Hrano pripravljajte vi in jo osebi z motnjo hranjenja samo postrezite. Ne pregovarjajte se o tem, kaj ste uporabili in koliko, ter osebi samo pojasnite, da veste, kaj in koliko potrebuje in naj vam zaupa.
- Obroke nadzorujte. Osebe z motnjo hranjenja imajo težnjo po skrivanju hrane.
- Omogočite ji, da obroke zaužije ločeno od drugih družinskih članov, saj lahko – vsaj v začetni fazi – skupni obroki osebi predstavljajo preveliko stisko.
- Hrano nakupujte sami, saj bo oseba z motnjo hranjenja preveč zaskrbljena zaradi oznak na živilih, predvsem kar se tiče sestave in hranilne vrednosti.
- Izogibajte se pogovorom o hrani in telesnem izgledu.
- Za distrakcijo med obrokom lahko uporabite televizijo ali radio.
- Zavedajte se, da bo osebi z restriktivno anoreksijo težko jesti in bo zanjo to velik telesni in psihični zalogaj. Zato začnite z majhnimi obroki, ki jih postopoma večate. Bodite potrpežljivi in vztrajni.
- Verjetno jo boste morali spodbujati, da bo začela jesti, in dodatno tudi ves čas obroka, da ga bo uspela pojesti do konca. Bodite trdni, a sočutni ter ji dajte vedeti, da razumete, da je to zanjo velik napor.
- Oseba z motnjo hranjenja ob obrokih doživlja težke občutke, kot je krivda. Po obroku poskrbite za prijetne dejavnosti (morda je to gledanje filma, igranje namizne igre), da odvrnete misli od možnega kompenzacijskega vedenja, kot je bruhanje ali telovadba, ali ideje o prenajedanju.
Poleg tega bodite pozorni tudi na naslednje:
- Ker se oseba z motnjami hranjenja umakne iz družbe, je pomembno, da jo povabite k različnim družinskim dejavnostim ali druženju z vrstniki (v kolikor zdravstveno stanje to dopušča).
- Pohvalite jo in ji dajajte komplimente, ki se ne nanašajo na njen videz.
- Izogibajte se vseh komentarjev, ki se nanašajo na telesni videz. To vključuje tako negativne kot pozitivne komentarje. Četudi so ti lahko povsem dobronamerni in na videz nedolžni: “Lepo izgledaš” ali “Videti si bolj zdrava”, jih lahko oseba z anoreksijo narobe razume: “Zredila sem se.”, s tem pa se poveča njena stiska in oteži okrevanje.
- Poslušate jo, ne da bi jo obsojali. Oseba z motnjami hranjenja potrebuje varen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko. Čeprav se vam njene težave zdijo nesmiselne, jih vzemite zares.
- Poskušajte skupaj z njo najti stvari, ki jo veselijo, in ki ne vključujejo hrane (peka piškotov bo morala počakati na boljše čase). Tako boste njene misli odvrnili od bolezni in hrane.
- Ne bodite preveč kritični do sebe, če naredite napako – ne morete vedno vedeti, kaj bo osebo prizadelo. Predvsem bodite tam za njo, jo podpirajte in ji večkrat zagotovite, da njena bolezen ni njena krivda. Pokažite ji, da zaupate vanjo, in ji zagotovite, da boste vedno ob njej, tudi če ji bo kdaj spodletelo. Skupaj bosta zmogli in premagali bolezen.
Zadnji teden februarja je teden osveščanja o motnjah hranjenja. Da nekdo trpi za motnjo hranjenja, ni vedno očitno. Poleg tega je še vedno preveč predsodkov, napačnih, zavajajočih in škodljivih mitov ter pomanjkanja znanja o motnjah hranjenja, zato je pomembno, da pomagamo širiti prave informacije in tako osebam pomagamo, da prej poiščejo pomoč, ki jo potrebujejo.
Najpogostejši miti so naslednji:
- Mit: Motnje hranjenja so izbira.
Dejstvo: Motnje hranjenja so motnje duševnega zdravja in nikoli niso osebna izbira.
To so kompleksne bolezni, ki nimajo enega samega vzroka. So kombinacija bioloških, psiholoških in sociokulturnih dejavnikov. So izjemno težke tako za osebo kot za njene bližnje in jih pogosto spremljajo občutki sramu. Potrebujejo strokovno obravnavo, vendar so ozdravljive.
- Mit: Starši so krivi za motnjo hranjenja pri otroku.
Dejstvo: Starši ali drugi skrbniki pogosto ne morejo storiti ničesar, da bi preprečili motnjo hranjenja, vendar pa imajo ključno vlogo pri zdravljenju. Zato je pomembno, da jih ne krivimo, ampak smo jim v oporo, saj je podpora osebi z motnjo hranjenja izjemno zahtevna.
- Mit: Motnje hranjenja pomenijo, da je nekdo nečimrn in išče pozornost.
Dejstvo: Čeprav obstaja povezava med nezadovoljstvom s telesom in motnjami hranjenja, motnje hranjenja niso nečimrnost ali iskanje pozornosti. To so resne bolezni, ki jih je mogoče diagnosticirati; niso izbira, niso faza ali nekdo, ki išče pozornost. Pogosto se ljudje z diagnozo motenj hranjenja zelo trudijo, da bi motnjo hranjenja prikrili in ohranili skrivnost.
- Mit: Nekdo mora imeti prenizko telesno težo, da ima motnjo hranjenja.
Dejstvo: Ko ljudje pomislijo na nekoga z motnjo hranjenja, pogosto pomislijo na shirano osebo, ki ima znatno prenizko telesno težo. Kljub temu, da je izguba teže tipična pri anoreksiji nervozi, večina ljudi z motnjo hranjenja ohranja navidezno »zdravo« težo ali ima celo »prekomerno telesno težo«. Povrnitev zdrave telesne teže je le en vidik zdravljenja in ne pomeni, da je oseba okrevala. »Pozdraviti« je treba tudi misli in vedenje, ki so povezani z motnjo hranjenja.
- Mit: Motnje hranjenja se zgodijo le mladim dekletom.
Dejstvo: Pogosto se motnje hranjenja razume kot nekaj, kar prizadene najstnice. Pa vendar za njimi zbolevajo tudi odrasle ženske in moški. Raziskave kažejo, da motnje hranjenja ne diskriminirajo – prizadenejo osebe obeh spolov, vseh starosti in različnih statusov. Je pa res, da se anoreksija najpogosteje pojavlja na prehodu iz otroštva v adolescenco, bulimija iz adolescence v odraslost, kompulzivno prenajedanje pa v odraslem obdobju.
- Mit: Motnje hranjenja so oblika diete, ki je skrenila s poti.
Dejstvo: Čeprav je bila pri nekaterih obolelih dieta eden od vzrokov za motnjo hranjenja, pa motnje hranjenja niso dieta. To so resne duševne motnje.
- Mit: Osebe ne morejo ozdraveti – to je v njihovih genih.
Dejstvo: Čeprav obstajajo dokazi, da geni prispevajo k tveganju za nastanek motenj hranjenja, to ne pomeni, da ozdravitev ni mogoča. Geni so le en del kompleksne mešanice dejavnikov tveganja. Popolna ozdravitev motnje hranjenja je možna s pravo pomočjo in podporo.
Kam po pomoč?
Pomembno je, da osebi, ki trpi za motnjo hranjenja, čimprej zagotovimo pravo pomoč. Spodaj je naštetih nekaj organizacij in zdravstvenih organizacij, kamor se lahko obrnete po pomoč. Za začetek pa se je najbolje obrniti na osebnega zdravnika oz. pediatra, ki bo ocenil resnost bolezni in predlagal nadaljnje zdravljenje.
- Pediatrična klinika Ljubljana, Služba za otroško psihiatrijo (ambulantno in bolnišnično zdravljenje za otroke in mladostnike do 19. leta)
- Enota za motnje hranjenja, Ljubljana (za starejše od 19 let)
- UKC Maribor, Klinika za pediatrijo
- Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov
- Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna
- Društvo Muza, Svetovalnica za motnje hranjenja
- Društvo svetovalni svet
- Anonimni prekomerni jedci
- Introspekta, svetovalnica za motnje hranjenja
Koristne informacije:
Publikacija NIJZ, kako razumeti motnje hranjenja: ZLOŽENKA
Nacionalni program duševnega zdravja Mira
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Žal se to dogaja, dogaja se tudi v navidezno urejenih družinah. Seveda starši niso krivi, le kdo pa bi želel svojemu otroku kaj takega? Kriv je ta nori svet, ki propagira lepoto, mladost, brezhibno telo.
Otroci so ogledalo staršev. Če so starši “obsedeni” z zdravo hrano, zdravim načinom življenja, neprestanim tehtanjem, tekom, hojo, športom, bo to vplivalo tudi na otroke. V taki družini sigurno nihče ne bo debel. Vsi bodo v formi, vsi bodo suhi, morda bo kdo šel v skrajnost odrekanja in hujšanja. Morda.
Zato pa je treba naše otroke opazovati. Če otrok hujša, je to alarm! Ukrepati je treba, takoj! Ni normalno, da deklice stare 13, 14 let, hujšajo. To je nekaj hudo narobe. Po navadi je prisotna še bledica in izraz na obrazu.
Sama sem se naučila prepoznati kakšne volje je nekdo takoj, ko stopi skozi vrata. Samo izraz na obrazu pogledam in že vem, pri čem sem.
Otrok sporoča, da bi najraje izginil, se zmanjšal, stanjšal, bil neviden. Ni povsem zanemarljivo, v kakšnem okolju je takšen mladostnik, s kom se srečuje in koliko prikritega nasilja ali spregledanosti doživlja. Lahko gre zgolj za vrednotenje nekih osebnostnih potez kot slabšalnih, kot npr. otrok, mladostnik je nežen in plah, odrasla oseba ob njem pa ceni pogum in drznost, prezira pa prvo. V nekem odnosu mora takšen otrok začutiti brezpogojno sprejetost in ljubljenost. Neka oseba mora prepoznati njegove osebnostne poteze kot dar, ki ga je vredno negovati in krepiti. Mogoče bo preko sprejemanja npr. s strani babice prepoznal svojo vrednost, dragocenost in kasneje v odnosu z Bogom zaznaval, da je ljubljeni Božji otrok, ne glede na to, kako se počuti, ali kako ga vrednotijo drugi.