Tu sem, pošlji mene …

Foto: Canva

Dolgo sem mislila, da Bog kliče samo tiste, ki so njemu ljubi, ki jih želi za svoje pastirje: po domače, da samo tisti, ki bodo postali duhovniki ali nune, v sebi slišijo Njegov klic.

V času študija sem v enem izmed samostanov večkrat pomagala pri izvedbi počitniških dni. Tam sem prejela tisto nadležno vprašanje: »Glede na to, da si že toliko stara, pa še vedno brez fanta, bi se nam morda pridružila?« Tudi sama sem se, še posebej, ker so se vse moje prijateljice že poročile, vedno večkrat spraševala isto.

Nekaj dni kasneje pa sem na vprašanje o poklicanosti dobila nenavaden, a zelo jasen odgovor: med igro je k meni pritekla majhna deklica, me stisnila v objem in mi rekla »Tako zelo te imam rada.« … Preden sem smela zaživeti svoje poslanstvo žene in mame, je minilo še nekaj let. Čas čakanja ni bil lahek, vmes je bilo tudi nekaj skušnjav in preizkušenj. A dogodek z neznano deklico me je vedno znova spominjal na obljubo, da ima Bog zame pripravljeno boljše in polnejše življenje. In svojo obljubo je izpolnil.

Vsak izmed nas je izbran, poklican v točno določen čas in kraj z nekim posebnim namenom. In obdarjen z vsem potrebnim, da lahko to življenjsko nalogo tudi živi.

Angel Gospodov je oznanil Mariji, glej, spočela boš od Svetega Duha

Vsak izmed nas je izbran, poklican v točno določen čas in kraj z nekim posebnim namenom. In obdarjen z vsem potrebnim, da lahko to življenjsko nalogo tudi živi: v družini, samskosti ali posvečenosti. Najverjetneje večina izmed nas ne bo doživela angelovega obiska. Za prepoznavanje poklicanosti je dovolj TIŠINA in popoln ODKLOP: ne samo od vseh mogočih naprav, temveč tudi lastnih misli, v katere se iz dneva v dan tako radi ujemamo. Tako kot ima vsak človek svoje edinstveno mesto v tem svetu, je edinstvena tudi pot, ki ga vodi do njega. Tok življenja lahko spremenijo življenjske prelomnice (končanje študija, poroka, rojstvo otroka …); posamezniki, ki nas spremljajo celo življenje ali pa zgolj mimogrede prekrižajo naše poti; težki dogodki (bolezni, izguba službe, boleči odnosi v družini …), včasih celo kakšne nenavadne sanje.

Šele ko v popolnem zaupanju dovolim (prepustim), da Bog naravna mojo pot, prejmem to, kar mi je namenjeno. Prispem na mesto, v katerem poženem korenine in obrodim obilo sadu.

Marija je rekla, glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi

Za odziv na klic je potreben POGUM. Težko je sprejeti nekaj, kar zruši načrte, kar družba sprejema kot neželeno ali nepomembno. Tu so še strahovi: Ali zmorem? Kako bo glede financ, ali bom imel dovolj za dostojno življenje? Sem dovolj dober za opravljanje točno določene naloge? Kaj če mi spodleti? Težko je slediti poti, ki je povsem nova, neznana ali pa delati v istem okolju, a drugače od ustaljenih praks.

Poleg poguma je potrebno ZAUPANJE. Da imam in še bom prejel vse, kar potrebujem. Da Bog že v naprej računa na mojo nepopolnost in na moje padce. Da bo, tudi če se mi kaj zalomi, On obračal in vodil nazaj v pravo smer. Ko izgovorim svoj ZGODI SE, to ne pomeni, da v kratkem in hitrem času dosežem svoj cilj, temveč da v stalnem spraševanju BOG, KAJ ŽELIŠ, DA STORIM? z majhnimi koraki, včasih tudi ritensko ali preko ovinkov, stopam proti mestu, ki mi je dodeljeno.

Bog s svojim klicanjem nikoli ne odneha. Kliče na posamezno delovno mesto. Kliče v sprejem novega življenja. Kliče v skrb za onemoglega …

In beseda je meso postala in med nami prebivala

Ni dovolj, da zaupam v besedah, potem pa mislim, da je doseči cilj in opraviti poslanstvo odvisno zgolj od mojih rešitev, idej, prizadevnosti in iznajdljivosti. Žal hitro ugotovim, da so moje moči zelo omejene. Znajdem se v pasti: ker ne pridem do pričakovanih ali želenih sprememb, vstopim v boj s strahovi, dvomi, ki želijo preprečiti vsak nadaljnji korak. Stiskajo mi zanko tesnobe in me mamijo, da se vrnem v znane, stare vzorce ravnanj in navad. Šele ko v popolnem zaupanju dovolim (prepustim), da Bog naravna mojo pot, prejmem to, kar mi je namenjeno. Prispem na mesto, v katerem poženem korenine in obrodim obilo sadu: tako zase kot za svet, v sebi pa čutim izpolnjenost in mir. Boji sicer ne minejo, a vem, da so prisotni tudi zato, da svojo odločitev prevetrim in utrdim.

Bog s svojim klicanjem nikoli ne odneha. Kliče na posamezno delovno mesto. Kliče v sprejem novega življenja. Kliče v skrb za onemoglega. Kliče k oznanjanju vesele novice evangelija. Kliče k delu za družine. Kliče k spravi, sodelovanju, medsebojni opori … Si upam tvegati, se odzvati na Njegovo povabilo in narediti nekaj dobrega ne samo zase in za svoje najbližje, temveč tudi za tiste, ki v tem trenutku še ne upajo prisluhniti Njegovi besedi ali se odzvati na Njegov klic?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja