Foto: ShutterstockVse več je otrok z zdravstvenimi težavami, vedenjskimi in učnimi motnjami. Težko je izpostaviti vse dejavnike, ki prispevajo k temu trendu. Dejstvo pa je, da večino teh dejavnikov, čeprav morda v dobri veri in z najboljšimi nameni, v življenje otroka prinesejo starši.
Pomanjkanje gibanja
Pomanjkanje telesne dejavnosti in sedeči način življenja igrata pomembno vlogo pri povečanem številu razvojnih motenj, saj ima otrok naravno visoko raven fizične energije, ki mu je biološko dana.
Od kod izvira ta potreba po gibanju?
Najpomembnejša naloga možganov je zbiranje in nato obdelava informacij. Zato ima otrok v obdobju razvoja instinktivno potrebo po zbiranju čim več informacij, tj. naučiti se čim več in tako ustvariti povezave med posameznimi deli možganov, kar pozitivno vpliva na razvoj kognitivnih sposobnosti. Obdelava in povezovanje informacij je bistvo inteligence in morda tako lažje razumemo, zakaj mora otrok skočiti v blato, plezati po drevesih, skočiti na posteljo … ker na ta način spodbuja razvoj svojih kognitivnih sposobnosti. Zato je pomembno, da otrok preživi čim več časa v teku, skakanju, skakanju, vlečenju, bivanju v naravi itd.
Gibanje razvija živčne poti in aktivira pomembne dele možganov. Če se otrok giblje premalo, mu neporabljena energija tudi preprečuje spanje ob predvidenem času, kar večina staršev opazi.
S premalo gibanja in tudi spanja, je povezana tudi prekomerna uporaba pametnih naprav. Starši pogosto popustijo in dovolijo otroku, da prekomerno uporablja te naprave, kljub temu da s tem škodijo otrokovemu razvoju. Potreba otroka je, da se giblje in pri tem ga moramo starši podpreti. Peljati v park, na igrišče, gozd, biti z njim v naravi in zmanjšati čas, ki ga preživi pred zasloni.
Potreba otroka je, da se giblje in pri tem ga moramo starši podpreti.
Nezdrava prehrana
Pomemben dejavnik za razvoj možganov je prehrana, ki jo je sodoben življenjski slog bistveno spremenil. Obstaja vedno več visoko kaloričnih živil, konzervansov, umetnih barvil in aditivov, zaradi katerih je hrana okusnejša. Čeprav je ta tema preobsežna za en članek, je pomembno omeniti, da prekomerni vnos sladkorja v mladostniškem obdobju vpliva na to, kako v odrasli dobi dojemamo nagrade. Prepogosto aktiviranje sistema nagrajevanja (ki je odgovoren za občutek užitka in ugodja), ki ga ustvari vsak sladki prigrizek, povzroči težave kot so izguba nadzora, povečana toleranca na sladkor in močna želja po hrani.
Poskus opravljen na malih živalih leta 2012, je pokazal, da prehrana, bogata s fruktozo upočasni možgansko aktivnost in s tem tudi spomin in učenje. Vse več je dokazov, da prehrana, bogata s sladkorjem, vodi do nevrodegenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen. Nekateri znanstveniki so celo začeli imenovati Alzheimerjevo bolezen sladkorna bolezen tipa 3.
V obdobju nosečnosti in prvih letih življenja je za optimalen razvoj možganov nujna pravilna in uravnotežena prehrana. Nepravilna prehrana ali pomanjkanje uravnotežene prehrane v zgodnjem otroštvu je povezano z učnimi in razvojnimi težavami. Dolgoročne posledice vključujejo slabšo uspešnost v šoli, čustvene težave in zdravstvene težave.
Nepravilna prehrana ali pomanjkanje uravnotežene prehrane v zgodnjem otroštvu je povezano z učnimi in razvojnimi težavami.
Izkušnja dolgčasa
Do četrtega leta starosti je presnova možganov dvakrat hitrejša kot pri odraslih in ostane visoka do pubertete. Otrok se uči z neverjetno hitrostjo, zato se stvari zanj dogajajo skoraj izključno v sedanjem trenutku, saj je treba miselne modele sveta nenehno prilagajati. Zato je pomembno, da otroku omogočimo, da ima svoj čas, da ima občutek dolgčasa in da ta neprijeten občutek sam reši ter najde ustrezne dejavnosti in igro.
V igri otrok doživlja tako imenovano stanje pretoka, ki je stanje zamaknjenosti, popolne koncentracije in popolne zaposlenosti s trenutno aktivnostjo. Otrok se zlije s svojo igro, občutek časa izgine. V teh trenutkih se izloča dopamin, naša biološka nagrada, ki prihaja v obliki občutka zadovoljstva. To je nagrada, ki nam jo dajejo možgani, saj smo se naučili nekaj novega in bomo zato verjetno lažje preživeli in tako bodo možgani lažje opravljali svojo osnovno funkcijo – preživetje.
Čeprav je to vedenje prisotno tudi pri odraslih, je pri otrocih veliko bolj intenzivno. Otroku je treba omogočiti, da umirjeno preživlja svoj čas, ker ta dragocenost ni večna. Ni dobro, da ga zadušimo z različnimi dejavnostmi, ki skrbijo za stalno animacijo in odpravo dolgčasa. Naj otrok čuti breme časa, naj se nauči živeti z njim, ne da bi pobegnil od njega.
Če odrasli preganjajo otrokov dolgčas, se izgubi pomembna povezava v otrokovem razvoju.
To je otrokov čas; včeraj in jutri sta le zamegljeni besedi, ki ju uporabljajo odrasli. Tega časa ne smete prekiniti, saj zbran otrok, ki v domišljiji ustvarja zgodbe, dodaja like v svojo igro, razvija pomembne sposobnosti: razmišljanje, domišljijo in ustvarjalnost. Občutek dolgčasa je neprijeten in otrok se mora z njim spopasti sam. Kajti če odrasli preganjajo otrokov dolgčas in mu pomagajo, da mu ni dolgčas, se izgubi pomembna povezava v otrokovem razvoju.
Starši tako velikokrat mislimo, da s tem, ko nenehno izpolnjujemo otrokove številne zahteve in želje, delamo nekaj koristnega ali da osrečujemo otroka, dejansko pa delamo proti našim otrokom.
Poglej še:
Dr. Andreja Poljanec: Kako ob mladostniku ohraniti mirne živce
Dr. Gregor Starc: Če se ne bodo več gibali, je pred slovenskimi otroki in družbo temnejša prihodnost
Prevod: zelenaucionica.com (salveopharma.rs)
Sedanji napredek, je kljub boljšemu gmotnemu stanju, osiromašil otroštvo in staršem otežil vzgojo otrok.
V mojem otroštvu sploh nismo imeli kupljenih igrač, ampak smo se igrali v naravi s kamenčki, skakalnicami, se skrivali in tekali. S pravo žogo smo se seznanili šele v šoli, ker doma je takoj po končani 2.s. vojni, nihče ni imel. Tudi TV ekranov ni bilo, na morje nismo hodili, ampak smo v poletnih počitnicah – zjutraj in zvečer pasli krave in se tam na pašniku tudi igrali.
Sedaj pa imamo vsi poleg TV, še računalnike in pametne telefone. Zato je res težava otroke pravilno vzgajati in papaziti, da se igrajo tudi v NARAVI. To pokaže, da vsak napredek ima tudi slabe strani in razne pasti.
Čestitke staršem, ki razumejo, da morajo skupaj z otroki, preživeti nekaj ur tudi v naravi, pa naj si bo to ob delu, ali igri.
Otroštva danes in pred 50., 60., 70. leti sploh ne moremo primerjati. Spremenilo se je vse! Posebno tisti, ki smo živeli na vasi, smo bili stalno zunaj, na svežem zraku. Ni bilo TV, ni bilo igrač (le tu pa tam kakšna, ki smo jo dobili iz Italije), igrali smo se v naravi, delali hiške, se igrali toč, pismo, šolo, trgovino…Imeli smo neskončno domišljijo. V pesek smo delali luknje, zidali gradove, zraven pa še pomagali staršem pri delu. V šolo, h verouku, smo hodili peš in to je bil najlepši del dneva.
Danes so otroci primorani biti zaprti v stanovanjih, še posebej tisti, ki živijo v mestu, v stolpnicah. Le kam pa naj grejo? Starši jih za kakšno urico peljejo na igrišče in to je to.
Tudi hrana je taka kot pač je. Tudi, če jo pridelaš doma, ni popolnoma bio. Morda bi bilo dobro vzpodbujati to, da bi otroci jedli sadje, zelenjavo, skuhane juhe, mineštre, žal pa to otrokom ni najbolj všeč. Bolj so jim všeč pice, bureki in razni prigrizki, čips, smoki, čokoladice. Enostavno, otroke moramo navaditi in tudi mi zraven jesti. Ne moremo mi jesti sendviča, otroke pa siliti s solato. Otroci nas tudi v hrani posnemajo.
Kar se tiče sladkarij – važno je, da otrokom ne dajemo jesti sladkarij pred obrokom, ker jim s tem vzamemo apetit. Tudi pretiravanje v drugo smer ni dobro, ko otrok ne sme pojesti niti keksa, spiti sadnega soka ali pojesti košček čokolade. Če bomo pretiravali v drugo smer, se bo otrok najedel in nabasal ob prvi priliki za našim hrbtom in dobesedno “hrepenel” po sladkarijah.
Sicer pa res je, da otroci potrebujejo zdravo hrano, gibanje, dovolj spanja.
Prav je, da jim je kdaj tudi dolg čas in da imajo mir. V tem svetu ga vsi kdaj potrebujemo.