Ta teden je v 84. letu starosti po daljši bolezni umrl slovenski pesnik, prevajalec, esejist in urednik Tone Pavček. Čeprav je ustvarjal v letih modernizma, ki ga je zaznamoval metafizični nihilizem, je ostal pesnik optimizma in čudenja nad življenjem. Še na poseben način se je ta njegova življenjska drža izrazila v njegovih pesmih za otroke, ki so verjetno prav zaradi tega tako priljubljene pri otrocih in njihovih starših.
Privoščimo si zato danes tudi mi nekaj iz njegove bogate zakladnice!
Najbrž niso verzi nobenega slovenskega pesnika tako pogosto citirani v čestitkah, ki jih pošiljamo ob rojstvu otrok. V pesmi Kako raste mama je Pavček tako preprosto izrazil čudež življenja:
Najprej je sama tema.
Najprej je velik nič.
Potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
V pesmi Rojstvo pa takole čarobno opeva začetek življenja, ki je bilo zanj največja vrednota:
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
Nekdo se je pravkar rodil.
In to je najlepša pesem.
Njegova druga velika ljubezen je bila beseda. V otroških pesmih se je njegova ljubezen do jezika izrazila v igrivosti, ki pa je bila daleč od igre modernističnega brez-smisla, ampak je predmete povezovala v nekako nagajive in prijateljske odnose hkrati. Recimo v pesmi Besedovanje:
Če biva pek v opeki,
se skriva v mraku rak,
potem je lek v obleki
in v laku lak.
Imel je izreden občutek za zemljo. V prelepih podobah je znal opisati naravo in ji hkrati vdihniti posebno, napol pravljično življenje. Iz pesmi Šentjurje ponoči:
Kadar šentjurska hosta spi,
brundajo stari hrasti
in jurčki iz prhke prsti
hitijo rasti.
Očaranost nad življenjem ga je vodila v odprtost za presežno, skrivnostno. A ne skozi izkušnjo odraslega, ki tolikokrat hodi po robu, ampak skozi oči otroka, ki zmore preprosto prisluhniti … Naj zapišem kar celotno pesem Pot, ki je za moj okus ena najlepših slovenskih pesmi za otroke:
Med otrokom in nebom
je sinjina kot ocean.
Vanj spuščamo ladjice
ves božji dan.
Med otrokom in ptico
je daljnih skrivnosti klic.
V njem sta deveta dežela
in šum perutnic.
Med otrokom in Bogom
je pot, s cvetjem zakrit.
Po njem hodi k otrokom
Bog se mladosti učit.
Smrt mu ni bila tuja. V svojem življenju se je sam srečal s tragično smrtjo lastnega otroka. A vendarle smrt s svojo temo ni premagala svetlobe. V pesmi z naslovom Balada takole zaključi pripoved o dečku, ki gre za odhajajočim soncem:
Nazaj ne bo nikdar ga več.
Postal je val, oblak goreč,
postal odmev, ki se lovi
na hudi poti v večnosti.
Naj Tonetu Pavčku večnost večno odmeva …
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!