Tomaž in Darja Ovsenik: Vsakdo mora najti svojo pot (2. del)

Foto: osebni arhiv Darje in Tomaža Ovsenik

Darjo in Tomaža Ovsenik z Gorenjske smo spoznali že preteklo nedeljo, ko sta z nami spregovorila o prvih letih zakona, izzivih pri gradnji hiše ter o tem, kaj ju je »povleklo« v podjetništvo. V tokratnem, drugem delu pogovora ju spoznamo kot človeka, ki sta se pri 40-ih podala na pogumno pot poklicne preobrazbe: prisluhnila sta sebi, stopila iz ustaljenih okvirjev in ustvarila nekaj novega – zase, za druge in za svet okoli sebe.

Zanimalo nas je tudi, kako si kot zakonca stojita ob strani, kako usklajujeta družinsko in poklicno življenje, s kakšnimi izzivi se soočata pri vzgoji petih sinov in kakšno dediščino jima želita predati. Darja in Tomaž sta v svojih odgovorih iskrena, sproščena ter polna srčnosti in modrosti.

Darja, prejšnji del intervjuja smo zaključili, ko ste iz novinarstva prešla v podjetniške vode. Je bil ta prehod neke vrste predhodna stopnja pred coachingom?

Darja: Na prvi pogled morda res ne deluje povezano, a v resnici je zelo. Ko sem se odločala, kam bom šla po porodniškem dopustu, sem ugotovila, da me klasično novinarstvo ne izpolnjuje več. Zdelo se mi je, kot da sem se izpela v tem, da bi o nečem poročala ali pisala. V tem nisem več videla nobenega učinka in nobene rasti. Najbližje sebi sem bila pri intervjujih – takrat sem se res počutila kot riba v vodi.

Vedno sem imela neko idejo, ki sem jo potem s pomočjo nekoga spravila v življenje. A vse to sem dojemala bolj kot hobi, ne kot poklic.

Ampak ves čas, ko sem bila v novinarstvu, sem še vedno nekaj počela zraven. Eno obdobje sem, na primer, organizirala plesne večere. Kasneje, ko sva s Tomažem zaključila izobraževanje iz Imago terapije, sem razvila lasten koncept plesnih večerov, ki so temeljili na gradnji odnosa med partnerjema. Na klasičnih plesnih večerih mi namreč ni bilo jasno, zakaj so bili nekateri pari po plesu še bolj povezani, drugi pa so odšli domov skregani. Zanje mi ni bilo vseeno. Tako sem razvila plesne večere s fokusom na odnosu in ti so se zelo prijeli. Vendar ob veliki družini večerna odsotnost od doma ni več prišla v poštev.

Podoben projekt je bil tudi tečaj striženja za mamice, ki sem ga izpeljala skupaj s frizerko Majo Jerkič. Vedno sem imela neko idejo, ki sem jo potem s pomočjo nekoga spravila v življenje. A vse to sem dojemala bolj kot hobi, ne kot poklic.

Ko pa sem se začela zares spraševati, kaj bi v življenju počela – nekaj, kjer bi lahko dala več od sebe in kar bi v življenju drugih pustilo opazen pečat – sem začela čutiti, da me vleče v coaching.

Kajti ugotovila sem, da zelo rada sprašujem – to je res moja močna točka. Ko sem naletela na eno od mednarodnih coaching šol, sem takoj vedela, da je to to. ICF coaching temelji na visokih etičnih standardih, izhaja iz popolnega spoštovanja človeka in zaupanja, da so vsi potenciali že v njem. Po opravljenih izpitih sem zelo hitro našla ljudi, s katerimi sem lahko delala. Nikoli nisem imela občutka »kaj pa zdaj s to izobrazbo«, čeprav je šlo za popolnoma nov poklic.

Tomaž, kako ste vi pri Darji opazovali ta prehod? Ste jo v tem podpirali?  

En dan sem ji preprosto rekel: »Darja, če se jutri ne boš prijavila sama, te bom jaz prijavil!«

Tomaž: Sam sem pri 42 letih zamenjal službo – šel sem iz IT podjetja in povsem na novo začel kariero kot trener komunikacijskih veščin. Začel sem res iz nič. Zdajšnji direktor je prepoznal moj potencial in mi rekel nekaj v stilu: »Kompetenčno si sicer podhranjen, ampak imaš fajn osebnost.« Tako je začel vame vlagati in me pošiljati na dodatna izobraževanja. Istočasno se je Darja začela spogledovati z mednarodno šolo coachinga. Ni pa se mogla povsem odločiti zanjo, predvsem zaradi drage šolnine. Vedel sem, da je zanjo to zelo dobra stvar, zato sem ji en dan preprosto rekel: »Darja, če se jutri ne boš prijavila sama, te bom jaz prijavil!«

To je bilo še v času, preden sva začela graditi hišo, tako da je bilo s finančnega vidika še malenkost lažje.

Po drugi strani pa je tudi moje delo trenerja precej podobno coachingu – resda gre za drugačne pristope, a oba delava z ljudmi. Tudi sam včasih pri svojem delu uporabim kakšno coaching tehniko. Zato sva imela v tistem času veliko tem za pogovor. Darja se ni podala v neko popolnoma tujo smer – šla je po poti, ki je bila precej blizu moji.

Je pa res, da sva se v tistem obdobju oba veliko izobraževala in s tem bila kar malo več zdoma kot običajno. Ampak ravno zato je bilo zame lažje – ker ni bilo občutka, da Darja čaka doma in me sprašuje: »Kdaj boš prišel domov?« Imela sva nekakšno ravnovesje. Drug drugega sva razumela in podpirala.

Darja: Jaz sem vedno imela to težnjo, da bi bila zadovoljna in notranje mirna glede tega, koliko sem prisotna doma. Že takrat sem si zelo jasno zastavila vizijo: “Jaz se ne bom vrnila v klasično službo.” Želela sem delati nekaj takega, da bom, ko pridejo otroci iz šole, doma. Da bom jaz tista, ki skuha kosilo.

Včasih je bilo to precej naporno – ker sva oba s Tomažem vedno počela še marsikaj drugega in je bilo treba biti zelo organiziran. Rekla sem si, da tudi če Tomaža v določenem obdobju ne bo veliko doma, bom jaz organizirala življenje tako, da bom sama gospodarica svojega časa. Še posebej v tistih letih, ko so bili otroci majhni – takrat mi je bilo to ključno.

Marsikdo me je doživljal kot »samo doma«. A meni je bilo vseeno. Jaz sem vedela, da je to najboljša možna investicija.

Marsikdo me je doživljal kot »samo doma«. A meni je bilo vseeno. Jaz sem vedela, da je to najboljša možna investicija – v otroke, v družino. Seveda to ne pomeni, da sem bila vedno na voljo za vsako stvar – včasih sem bila pač samo »v kabinetu«, a verjamem, da že to veliko pomeni. Da smo starši otrokom na voljo, ko nas potrebujejo.

Morda šele zdaj prihajam nazaj v tisto bolj aktivno, delovno obdobje, a tistega časa, ko sem bila lahko doma z otroki, ne bi nikoli zamenjala za nič na svetu. Na vlogo moškega v družini še vedno gledam kot na »kruhonosca« – vem, da to ni moderno, a pri nama se je to obneslo.

Poklic coacha je lahko zelo širok. Kaj vas je prepričalo, da ste se podali v kmetijstvo?

Kmetje si zaslužijo enako obravnavo kot podjetniki.

Darja: Dolgo sem razmišljala, ali bi delala s pari ali pa v kmetijskem sektorju. Na koncu sem izbrala slednjega. Zavedala sem se, da vstopam na področje, ki je še povsem novo, neobdelano in v mnogih pogledih še v povojih.

Vse skupaj pa se je začelo pri Tomaževem bratu, ko me je pritegnil njihov projekt Zavod Seneno. Gre za skupino senenih kmetov, povezanih v zavod, ki pa so ob vsem delu potrebovali nekoga pri birokraciji. Rekli so: »Ti boš pripravila vse za skupine, ker ti to gre.« (smeh) Tako sem bila na svakovi kmetiji jaz tista, ki je razlagala o njegovi kmetiji. (smeh) Tam sem dokončno sprejela, da bo to moje področje dela.

Kajti prepričana sem, da si kmetje zaslužijo enako obravnavo kot podjetniki. Za podjetnike imamo ogromno podpore: od razvoja kadrov do pomoči pri rasti. Pri kmetih pa tega skoraj ni – največ, kar sem zasledila, je bila psihosocialna pomoč. Tukaj sem videla potrebo. In, kot je v moji naravi, sem šla v to z zanosom in prepričanjem: Tukaj lahko nekaj dam.

Res pa je, da sama nisem kmetica – nimam kmetije, nimam zemlje – in sem morala najprej pri sebi razčistiti določene notranje dvome in prepričanja. A kljub vsemu imam vizijo. Verjamem, da lahko tukaj nekaj ustvarim in prispevam.

Kakšna je tvoja vizija zanje? Kje vidiš, da potrebujejo največ podpore?

Moj cilj je ta potencial v ljudeh krepiti – tam, kjer ga najbolj potrebujejo.

Darja: Povezala sem se z drugimi strokovnjaki in počasi se je oblikovalo izobraževanje, za katerega verjamem, da bo postalo stalnica. Namenjeno je vsem kmetom, ki želijo svojo kmetijo razvijati kot uspešno zgodbo.

Poudarek je na celostnem pristopu – ne gre le za to, da finance “laufajo” ali da kmetje obvladajo svojo panogo. Kmetija je kompleksen ekosistem, kjer odnosi znotraj družine odločilno vplivajo na to, kako se stvari razvijajo.

Slika na podeželju ni rožnata. Povprečna starost kmeta v Evropi je 52 let. Sama nočem pristati na miselnost »tako pač je«. Rada bi ljudem pokazala, da imamo izbiro. Okoliščine ne bodo nikoli idealne, a kar lahko narediš sam pri sebi, je tvoja odgovornost – in tukaj ti coaching lahko močno pomaga.

Coaching pristop pomaga človeku odkriti potenciale, ki jih sam pri sebi pogosto sploh ne vidi. Pomembno pa je, da si reflektiven in pripravljen na spremembo. Moj cilj je ta potencial v ljudeh krepiti – tam, kjer ga najbolj potrebujejo. To je izjemno kreativen proces, ki me napolnjuje in ga opravljam z vsem srcem. Vsakič znova sem hvaležna, da ga lahko živim.

Kmetje so podjetniki – čeprav jih družba pogosto ne vidi tako. In prav to podjetniško miselnost bi rada prenesla tudi v kmetijstvo.

Tomaž: Kmetije niso začetek iz nič. Pomeni, da že imaš zemljo, orodja, stroje, stavbo, znanje, potencial. A z razmišljanjem izpred 50 ali 100 let v današnjem kmetijstvu ne moreš preživeti. Potrebno je novo razmišljanje.

Darja: Res je – moramo iti v korak s časom in zagrabiti priložnosti, ki so nam dane. Brez spremembe ni spremembe. Vedno se nekaj da. Počasi, korak za korakom, dokazujem, da je to mogoče – s tistimi, ki so pripravljeni nekaj premakniti.

Ali so kmetje odprti za novosti? 

Če se zataknemo pri manku, potem hitro zdrsnemo v preobremenjenost: delamo 24 ur na dan, brez dopusta, brez počitka.

Darja: Opažam, da so mladi veliko bolj odprti. To so večinoma izobraženi mladi ljudje, ki tehtajo, ali se bodo zaposlili v neki redni službi in popoldan še delali na kmetiji, v katero bodo vlagali svojo energijo in prihranke, ali ne. To je zelo pogosta zgodba na slovenskem podeželju.

Ti mladi bi radi nekaj začeli na novo, a pogosto sploh ne vidijo, koliko že imajo. Velikokrat jim rečem: »Če bi jaz danes želela postati kmetica, bi potrebovala med pol milijona in milijon evrov – za zemljo, hleve, živino, traktor, stroje …« In še vedno ne bi imela tega, kar imajo oni že zdaj.

Mentaliteta je pogosto osredotočena na to, česa vsega nimamo – namesto da bi pogledali, kaj že imamo. Če pa se zataknemo pri manku, potem hitro zdrsnemo v preobremenjenost: delamo 24 ur na dan, brez dopusta, brez počitka. To je izjemno pogosto. A ta način razmišljanja se da zrahljati, počasi preokviriti v nekaj bolj zdravega in funkcionalnega.

Na koncu boš vedno delal – ampak če delaš z veseljem, je energija čisto drugačna kot takrat, ko vse delaš z muko.

Tomaž: Če potegnem vzporednico s podjetništvom – marsikateri podjetnik je začel doma v garaži, dobesedno iz nič. In tudi on je moral na začetku delati po 12 ur na dan, da je zagnal posel, ustvaril povpraševanje, privabil sodelavce. A kljub temu da mu gre morda danes posel odlično, se pogosto zgodi, da ostane ujetnik svojega 12-urnega delavnika. S takimi podjetniki delam jaz, skupaj iščemo zdravo ravnovesje.

Darja: In prav tu se začne polje vodenja – kakšna je mentaliteta vodje, kako se stvar razvija. To področje se v svetu zelo širi in gre v pravo smer – v celosten pogled na človeka. To je tudi meni zelo blizu.

Pomembna je avtentičnost. Da veš, katere so tvoje močne točke, v čem si dober, kaj te veseli. Na koncu boš vedno delal – ampak če delaš z veseljem, je energija čisto drugačna kot takrat, ko vse delaš z muko. In vemo, kako zelo se to pozna tudi pri rezultatih.

Vidi se, da danes živita svoje poslanstvo. Bi rekla, da na nek način živita svoje sanje? Ali to pri vama opazijo tudi vajini otroci? 

Otrokom ne govoriva: »Uči se, da boš dobil službo in boš nekaj počel.« Ampak: »Uči se, da boš imel dobro osnovo in da boš odkril svoje talente.

Tomaž: Najini otroci v zadnjih letih zagotovo ne gledajo staršev, ki bi prišli domov iz službe in jamrali, kako jim je bilo težko. To se mi zdi ena izmed najbogatejših dediščin, ki jim jo lahko pustiva – močno sporočilo, da je možno delati nekaj, kar te veseli in izpolnjuje.

Zato jim tudi ne govoriva: »Uči se, da boš dobil službo in boš nekaj počel.« Ampak: »Uči se, da boš imel dobro osnovo in da boš odkril svoje talente. Da boš v življenju lahko naredil nekaj dobrega.« To je popolnoma drugačna perspektiva od tiste klasične: »Najdi si službo, kjer boš imel mir.«

Glede sanjskosti: Jaz razumem življenje kot eno pot. Danes ne bi mogel početi tega, kar počnem, če ne bi prej delal v IT podjetju, če ne bi bil komercialist, če se ne bi ukvarjal z marketingom, programiranjem, oblikovanjem, skavtstvom, če ne bi živel na kmetiji … Čisto vsaka izkušnja je bila dragocena in sem jo že kdaj uporabil na vodstvenem treningu ali motivacijskem govoru. Vse to se je sestavilo v celoto.

Tako da po svoje mi je »sanjsko«, ker lahko svoje talente trenutno živim. Eno mojih najmočnejših vodil je svetopisemska prilika o talentih. Pogosto jo omenim tudi na svojih predavanjih, ljudi vedno pritegne, četudi niso vsi verni. Vsak od nas je nekaj dobil – talent, dar, sposobnost. In vprašanje je: Kaj bom s tem naredil?

Najina skupna naloga, ki naju oba močno povezuje, je prepoznavanje, razvijanje in uporaba teh talentov.

Z vidika vere verjamem, da nas bo na koncu Bog vprašal: »Kaj si naredil s talenti, ki so ti bili dani? Si iz petih naredil pet novih?« In tukaj pride v ospredje še ena ključna vrednota – pogum. Pogum, da si upaš nekaj narediti, da stopiš naprej.

Nekaj, kar mi je tudi izredno pomembno: imam pet sinov. In teh pet fantov bo odraslo v pet moških, ki bodo – hočeš nočeš – zaznamovani s tem, kar bodo videli pri svojem očetu.

Darja: K temu bi dodala, da avtentično živiš takrat, ko slediš temu, kar ti je bilo položeno v srce. A brez samorefleksije ne gre. To je proces zorenja, rasti, padcev, opazovanja, tudi priznanja nemoči. Vse to je del poti. Malo zavidam tistim, ki so že v srednji šoli točno vedeli, kaj bodo postali. Mene je zanimalo vse – razen kemije. (smeh)

Pomembno se mi zdi, da si dovolimo iskati in odkrivati, da preizkušamo, dokler ne najdemo svojega mesta. Nihče ti ne bo pokazal poti in te držal za roko – to moraš narediti sam. Pri meni se je to oblikovalo kot notranji klic.

Ali to mojo notranjo izpolnitev vidijo tudi moji otroci? Vidijo me tudi utrujeno …

Tomaž: Vidijo pa tudi žensko, polno idej, v akciji, ki z veseljem pelje projekte, ustvarja. Ne vidijo odsotne mame.

Darja: Pomembno mi je, da mama odkrije nekaj zase – če je to njena pot. Imam prijateljice, ki so v celoti posvečene domu in so popolnoma izpolnjene in mirne. In to je čisto v redu. Tukaj ni recepta. Edini recept si ti sam. In prav je, da o tem tudi odkrito govorimo.

Tomaž: Pomembno je, da zaradi lastne poti ne obremenjujemo drugih, zakaj niso kot mi. Čeprav so poti lahko podobne, moramo vsakemu dovoliti, da čuti drugače. To postane tvoj »poklic«, nekaj, kar te pokliče in ti na to odgovoriš.

Kako pa krmarita med vsemi obveznostmi in domačim življenjem?

Darja: Da bi vse to – poslanstvo in materinstvo – lažje peljala, sva si letos vzela sobotno leto od večine stvari. Letos vodim samo še plesni tečaj in oba učiva verouk.

Dovolila sva si svobodo in zdaj res uživava v večerih, ko preprosto ni več stalnih obveznosti. Veliko boljše je kot lansko leto. Ampak – otroci bodo povedali svoje. Že zdaj povedo. In brez ovinkarjenja. Ta pubertetniški sektor … to je čisto nov teren, v katerega zdaj vstopava. (smeh)

Kateri je trenutno največji izziv pri vzgoji petih fantov? 

Preden sem ukrepal, sem Darji rekel: »Jaz bom zelo strog, ti pa ga potem tolaži. In pred njim mi ne nasprotuj.«

Darja: Pri nas pogosto slišiš: »Mi največ delamo« ali »Mi edini nimamo pametnih telefonov.« (smeh) Rada bi jim dala drugačno izkušnjo otroštva. In tudi pri sebi poskušam delati spremembe. Med postom sem si namerno zadala, da otroka, ko mi nekaj pripoveduje, zavestno gledam v oči. To se mi zdijo take drobne zmage. Verjamem, da se bo na dolgi rok nekje poznalo. Sicer pa je vzgoja tako ali tako nikoli dokončana zgodba.

Tomaž: Prihajam iz velike družine, kjer nas je bilo veliko sorojencev približno enake starosti in je bil vrvež neizbežen. Vsi smo se med seboj brusili – ne le verbalno, tudi fizično. Zato imam, če se najini fantje kdaj »zgrabijo«, do tega večjo toleranco kot Darja. Če gredo predaleč, če se nočejo ustaviti, takrat pa posežem vmes.

Darja: Največja lekcija, ki sem jo pridobila, je, da so določene stvari, kot so red in disciplina, domena moškega. Ali pa, če ne gledamo skozi prizmo spola, mora to preprosto biti odgovornost enega od staršev, ne pa obeh hkrati. O tem sva se s Tomažem veliko pogovarjala. Kot mama sem se morala naučiti spuščati določene stvari, da sem lahko poskrbela za druge vidike vzgoje.

Tomaž: Spomnim se situacije, ko je eden od fantov nekaj narobe naredil. Preden sem ukrepal, sem Darji rekel: »Jaz bom zelo strog, ti pa ga potem tolaži. In pred njim mi ne nasprotuj.« Vem, da je to za vsako mamo zelo težko, kot je bilo tudi za Darjo. Vendar če v tem procesu padeva, se pravi, ko si pred otrokom nasprotujeva glede načina vzgoje, to prinaša najslabše rezultate. In v tistem primeru je bilo zelo dobro. Je veliko bolje, da se pride otrok k mami jokat: »Mama, glej, kaj mi je ati …!«, kot pa da bi bilo obratno: »Ati, glej, kaj mi je mama …!«

Darja: Vsaka družina mora najti svoj recept za vzgojo. Lepo pa je tudi, da imaš skupnosti, s katerimi se lahko o tem pogovarjaš in ki delijo podoben sistem vrednot. Če si sam, je namreč lahko zelo enostavno skreniti s poti.

Za katere vrednote se najbolj trudita, da bi jih vajini otroci podedovali? 

Želim si, da bi bila sposobna tolikšne ponižnosti, da bi znala sprejeti, da pot, ki jo midva zanje vidiva kot pravo, morda ni njihova.

Tomaž: Želim si, da bi zrasli v samostojne, odgovorne in pogumne odrasle fante, ki bi bili sposobni udejanjati svoj potencial in da bi z njim pomagali drugim. Da ne bi iskali drugih ljudi, na katere bi se naslanjali, ampak da bi sami postali nosilci svojih idej. Hkrati si želim, da bi znali izkoristiti priložnosti, ki jih svet ponuja, saj je teh res veliko. Nenazadnje pa si želim, da bi razvili svojo lastno vero, poiskali Boga in se trdno zasidrali v Njem. Da bi svoje življenje namenili temu, da bodo svojo dušo pripeljali do končne postaje – tja, kjer je vhod v nebesa.

Darja: Rada bi, da bi bili čuječi v tem svetu – da bi znali opazovati in motriti dogajanje okoli sebe. Ne le s kritičnim očesom, temveč tudi s sposobnostjo prepoznati dobro, ki ga je v svetu veliko. Če verjamemo, da je Bog v vsakem človeku, potem je na tem svetu »sedem milijard Boga«.
Za naju pa si predvsem želim, da bi znala spuščati in prepuščati.

Tomaž: Želim si, da bi bila sposobna tolikšne ponižnosti, da bi – kljub temu da sva midva tista, ki jih trenutno usmerjava – znala sprejeti, da pot, ki jo midva zanje vidiva kot pravo, morda ni njihova. Da je prava tista, ki jo oni sami začutijo in odkrijejo – in ta bo gotovo drugačna od najinih predstav. Zato si želim, da bi jim znala dati takšno svobodo, kot sva je bila midva deležna od najinih staršev.