Tomaž in Darja Ovsenik: Ko sva spustila svoje načrte, je prišlo nekaj veliko boljšega (1. del)

Foto: osebni arhiv Tomaža in Darje Ovsenik

Zakonca Darja in Tomaž Ovsenik prihajata iz Gorenjske in sta ponosna starša petih fantov. Pa vendar njuna zgodba presega okvirje vsakdanjega družinskega življenja. Vsak od njiju dobro pozna svoje talente in jih z uspehom usmerja v svoje življenje in delo. Kaj pa se zgodi, ko svoje sposobnosti in ideje združita? In če stvari ne gredo po načrtih?

Darja in Tomaž nam razkrijeta svoje začetke, tako osebne kot poslovne, ter načine, kako sta se spopadala z izzivi, ki so jima prihajali na pot. Eden večjih je bil gradnja hiše na podeželju.

Darja in Tomaž, poznamo vaju kot vsestranski osebi, polni odličnih idej, ki jih tudi uspešno uresničita. V zadnjih letih pa smo spremljali vajino vrnitev k naravi – preselila sta se na podeželje, Darja vi ste začeli obetaven projekt, ki je tudi povezan s podporo kmetom. Je bila narava del vajinega otroštva? Kje so vajine korenine?

Darja: Izhajam iz blokovskega naselja v Kranju, iz ločene družine, v kateri smo bili trije otroci. Kot deklica sem rada zahajala k stari mami, ki je živela v hiški z vrtom – ta se mi je takrat zdel ogromen in čaroben. Ure in ure sem preživela v njem, brez da bi čutila potrebo po družbi. Pri enajstih letih pa sem imela blagoslov, da so se v Kranju ustanovili skavti. Hodili so od hiše do hiše in vabili otroke k sodelovanju – takrat sem se dokončno “okužila” z naravo.

Morda sem na neki točki celo podzavestno iskala fanta s kmetije, saj se mi je to zdelo nekaj posebnega. Narava – ali, kot ji sama rečem, stvarstvo, saj jo doživljam kot Božji dar – mi še danes predstavlja vir »napajanja baterij«. Ko me preplavijo vsakdanje skrbi, še posebej materinske, me prav narava najbolj sprosti. Še preden smo se preselili na podeželje, sem pogosto zahajala tja na sprehode, da sem si očistila misli. Ko se malo dvigneš nad vse, se tudi tvoj duh sprosti in gledaš na iste stvari z druge perspektive.

Tomaž: Jaz prihajam s kmetije, iz družine s sedmimi otroki. Bili smo tradicionalna katoliška družina, ki je bila močno povezana z župnijskim življenjem. Oče je bil vse življenje cerkveni ključar in zvonar, doma pa smo živeli v bližini cerkve, kar je pomenilo, da smo tudi imeli precej kolegialen odnos z duhovnikom. Od prvega razreda sem bil ministrant, tako da nam je bila cerkev skoraj drugi dom.

Želel sem izkusiti tudi mestno življenje, zato sem se od doma preselil v blok.

Naša kmetija je bila srednje velika, starša sta se preživljala izključno z delom na njej, nihče od njiju ni hodil v službo. Gojili smo govedo in poljščine, delo pa je bilo sestavni del našega vsakdana. Na samo delo nisem gledal preveč romantično, češ, kravice, gremo krompir okopavat, repo pulit itd. (smeh) To je bila za nas nuja, ne hobi. Kljub temu so mi bile živali vedno blizu. A želel sem izkusiti tudi mestno življenje, zato sem se od doma preselil v blok. Všeč mi je bil adrenalin, zato sem se ukvarjal tudi s kar nekaj športnimi dejavnostih, ki jih na kmetiji nisem mogel, a z vsemi v naravi. Tudi jaz sem se pridružil skavtom, kjer je bilo življenje v naravi povsem nekaj drugega – prava avantura in ne le delo, kar mi je bilo izjemno všeč.

Darja: Med nama je bilo veliko razlik. Jaz sem prihajala iz ločene družine, kjer odnosi niso bili najboljši, medtem ko je Tomaž živel v veliki družini. To sem sprva idealizirala – sedem otrok, vedno si stojijo ob strani, si pomagajo … In kljub temu da sem videla tudi realnost velike družine, sem morala na tem področju osebnostno zrasti. V veliki družini se lahko tudi “na veliko” skregaš. (smeh)

Kljub razlikam – kaj je bilo tisto, kar vaju je pa močno povezovalo?

Tomaž: Spoznala sva se pri skavtih, a kot dva najstnika si nisva namenjala kaj dosti pozornosti. Kasneje, ko je Darja postala študentka, sem šele opazil, da je prav prijetno dekle, ki razume humor, je inteligentno, razgledano, zna poslušati in se pogovarjati o pomembnih stvareh. Povezovala naju je ljubezen do preživljanja časa v naravi, poglabljanja vere in odkrivanja svojih talentov. Še danes lahko rečem, da se v teh stvareh podpirava med sabo.

Rodilo se vama je pet fantov, med katerimi sta bila kar dva para dvojčkov. Ob majhni četici sta iskala tudi večji dom. Kje sta želela, da bi vajini fantje odraščali? Kaj sta iskala?

Ko si »majhen«, si ne upaš sanjati preveč na veliko.

Tomaž: Ko sva se poročila, sem živel v majhni garsonjeri v bloku, kjer sva tudi začela najino skupno življenje. Darja je bila še študentka, moja plača v takratni službi pa precej skromna. Ko si »majhen«, si ne upaš sanjati preveč na veliko. Mislila sva, da bova morda nekoč imela eno stanovanje v bloku.

Za prehodno obdobje sta nama Darjina sestra in njen mož ponudila njihovo mansardo. Tam so se nama rodili prvi trije otroci. V tem obdobju sva začela sanjati nekoliko bolj drzno – o gradnji slamnate hiše. Prišla sva tako daleč, da sva imela že ves material nabavljen: 2000 kockastih bal slame, načrt, dogovorjeno ekipo … Ogromen projekt, a nekoliko naivno zanesenjaški. Ko danes pogledam nazaj, si rečem, hvala Bogu za to izkušnjo, ampak sem zelo hvaležen, da je nismo speljali.

Kako to, da ne? Kaj je šlo narobe?

Tomaž: Ko sva kupila parcelo za hišo, je bilo treba najprej urediti dostopno ulico, kar je celoten projekt močno zavleklo. Mislila sva, da bo hiša postavljena v enem letu, a po treh letih se še vedno ni nič premaknilo. Imeli smo parcelo na travniku, poleg naše parcele je svoje zemljišče kupila tudi Darjina mama, misleč, da si bo poleg nas gradila svojo hišo in da bomo sosedje. A načrtovanje ulice in sama izvedba celotne komunalne infrastrukture je bila milo rečeno precej neprijetna izkušnja.

Če je lahko šlo kaj narobe, je šlo narobe.

V tem času je moj prijatelj začel enak projekt slamnate hiše, z istim izvajalcem – in če je lahko šlo kaj narobe, je šlo narobe. Gradnja se je vlekla, finančno je bila izjemno naporna, komaj so jo zaključili. Midva sva vse to opazovala od daleč in se razumsko poslovila od ideje, da bi se podala v tak eksperiment.

Darja: Res je šlo vse narobe. Trudiš se in vztrajaš, a na neki točki se začneš spraševati – ali ima Bog res načrt za to, ali pa sva midva popolnoma zgrešila smer?

Tomaž: To je bil njen, ženski pogled. Jaz sem na vse skupaj gledal racionalno – toliko truda sem vložil v to, naj zdaj kar odneham?

Kako naj mu povem, da si te hiše sploh ne želim več?

Darja: Zame je bilo to izjemno težko. To so bili eni najtežjih trenutkov za najin zakon – celo težji kot skrb za dvojčke. Vedela sem, da moram spoštovati Tomaža, nenazadnje je v načrtovanje hiše vložil vse svoje popoldneve, denar, energijo … Kako naj mu povem, da si te hiše sploh ne želim več? Zdelo se mi je, da mu tega ne morem narediti, da ni prav.

Hkrati pa me je v notranjosti nekaj močno stiskalo. Toda raje sem molčala. In tako sva molčala oba – o tem preprosto nisva več hotela govoriti.

Tomaž: Tri mesece je bila tišina, potem ko je Darja povedala: »Oprosti, Tomaž, jaz tega ne morem.« Bilo mi je težko. V to sem vložil zares veliko energije, v tem projektu je bilo kar nekaj partnerjev, s katerimi smo se pogajali. Potem pa mi žena reče: »Jaz pa ne bi, nimam ravno dobrega občutka.« In za povrh še njena prijateljica doda, da je tudi ona začutila, da to ni to. Mislim, a mi lahko kdo še bolj dvigne pritisk? (smeh) Z drugimi besedami: »Ali lahko, prosim, nehaš s temi ženskimi intuicijami? Jaz se tukaj trudim narediti nekaj, kar ni intuicija!«

Razgrete pogovore sva za nekaj časa opustila, da se vse skupaj ohladi. Ko pa je prišel Darjin rojstni dan, sem ji rekel, da imam zanjo darilo – odločitev za prodajo parcele, na kateri nam očitno ni namenjeno graditi svojega doma.

Darja: To je bilo zares najlepše darilo.

Tomaž: Moja edina želja je bila, da ostanemo v isti župniji in v istem šolskem okolišu. Do takrat smo se namreč že večkrat selili in nisem želel, da znova gremo skozi ta naporen proces menjave šole in vrtca.

Odkrila je pravo romantično podrtijo – 130 let staro hišo s hlevom, katere lastnikov nismo poznali.

Darja je nato zavihala rokave in opravila temeljito raziskavo – tu se je njena raziskovalna žilica resnično izkazala. Moj poklon! Prečesala je vse okoliške vasi, spraševala ljudi in prišla do informacij, do katerih nihče drug ne bi mogel. Tako je odkrila pravo romantično podrtijo – 130 let staro hišo s hlevom, katere lastnikov nismo poznali. A Darja se ni ustavila – našla je kontakt in z lastnikom, ki živi v Londonu, navezala stik in začeli smo pogovore o nakupu.

S prodajalcem, ki se je težko odločal – niti o ceni, niti o tem, ali bi sploh prodal –, smo se dogovarjali kar dve leti in pol. Na koncu smo se le dogovorili. Domačini so bili navdušeni nad tem, da bo končno nekdo prevzel to podrtijo in jo uredil! Stala je na vhodu v vas, zanemarjena, obdana z odpadki … In zdaj naj bi prišla mlada družina, da ji vdahne novo življenje.

Darja: Bili smo prišleki, vendar smo že poznali nekaj ljudi iz župnije in se hitro vklopili mednje.

Tomaž: Ta hiša v tej vasici je res velik blagoslov. Meni je bilo vedno zanimivo, da nekateri ljudje živijo v blokih in imajo vikend na podeželju. Spraševal sem se, zakaj bi nekje živel čez teden, vikende pa preživljal drugje? Jaz sem si želel živeti tako, da bi bilo cel teden prijetno kot bi bil na vikendu. In v bistvu, to zdaj res imamo. Živimo na 600 metrih nadmorske višine, v vasi, ki je dovolj oddaljena, da imamo mir, a hkrati le en kilometer od cerkve in dobrih 10 minut vožnje do centra Kranja. Res se nam zdi, kot da živimo na vikendu. Zjutraj uživamo v čudovitem sončnem vzhodu in razgledu na celotno ljubljansko kotlino, popoldan v sončnem zahodu. Res lepo.

Neverjeten blagoslov se mi zdi tudi to, da sem kasneje, ko smo že začeli graditi, od mnogih ljudi dobil vprašanje, kako to, da nam je uspelo kupiti to kmetijo, ki so si jo mnogi ogledovali že 20 let in več.

Kaj ste potem storili glede mame, ki je želela biti vaša soseda na prejšnji parceli?

Tomaž: Tudi ona je prodala svojo parcelo, mi pa smo se dogovorili, da bomo zgradili skupno dvostanovanjsko hišo, kjer bomo živeli skupaj. Imamo svoj del hiše z lastnim vhodom in dvoriščem, ona pa ima svoj del s svojim vhodom in dvoriščem.

Kako se je ta odločitev do sedaj obnesla? Ste vsi zadovoljni?

Darja: Zelo pomembno se mi je zdelo, da se na začetku glede določenih stvari jasno dogovorimo in da imamo odprto komunikacijo. Tomaž in moja mama sta oba neposredna v komunikaciji, zato nismo imeli kakšnih večjih težav s tem, kako se dogovoriti o osnovnih stvareh sobivanja.

Ker imamo vsak svoj vhod, včasih mine kak dan, ko se sploh ne vidimo. Vemo pa, da smo doma. Mama še toliko bolj, ker sliši našo glasnost. (smeh). Včasih pomislim, da nas mora biti sita, ker toliko vpijemo, ampak ona nas pomiri, da bi ji bilo čudno, če tega ne bi bilo, saj je večino svojega življenja preživela v bloku. (smeh) Drug drugega radi pustimo pri miru, a se hkrati zelo veselimo, ko se vidimo.

Vidimo pa tudi, kako dobro je, da si lahko pomagamo. Pred kratkim je mama padla in si zlomila ramo. Ob tem sem si rekla ‘Hvala Bogu, da je tukaj’, ker si ne predstavljam, da bi se morala voziti do nje, samo zato, da bi ji »odprla steklenico«, ker niti tega ni zmogla.

Ko ravno omenjate steklenice – pred štirimi leti sta ustanovila družinsko podjetje in začela s prodajo ribjega olja. Kako se je rodila vajina zgodba? Kaj vaju je pripeljalo v podjetništvo?

Ena izmed zelo močnih Darjinih lastnosti je raziskovanje.

Tomaž: Če bi jaz to olje iskal, ga ne bi nikoli našel. (smeh) Kot sem že omenil, ena izmed zelo močnih Darjinih lastnosti je raziskovanje. Ko se nečesa loti, vztraja toliko časa, da se dokoplje do preverjenega in do najboljšega.

Kar se pa tiče ribjega olja, je Darja v skrbi za naše otroke raziskovala, kaj jim lahko ponudimo, da bi bili manj bolni.

Darja: Lahko bi rekla, da je bil to splet okoliščin, a hkrati tudi način, kako Gospod poskrbi za nas. Bila sem doma s petimi otroki in nisem niti iskala nečesa, česar bi se lotila. Če bi želela, bi se vrnila v novinarstvo, a nisem imela posebnega načrta. Iskala sem le naravno prehransko dopolnilo, ki bi zamenjalo tipični D3 vitamin, ki ga običajno dobimo v lekarnah. Med pogovorom z drugimi mamicami sem ugotovila, da bi tudi one rade imele kaj takega.

Ko so me vprašali, katero podjetje vodim, sem jim preprosto odgovorila, da nimam podjetja, ampak samo pet otrok.

Počasi sem začela raziskovati, kje bi lahko prišla do tega izdelka, in hitro ugotovila, da ni tako enostavno priti do pravih informacij. Kljub temu so me druge mamice prosile, naj to še naprej raziskujem. Po vsem raziskovanju sem našla eno od redkih podjetij na svetu, ki proizvajajo ekstra deviško ribje olje iz jeter polenovke na Norveškem. Zdela se mi je dobra priložnost, da pridem v stik s samim proizvajalcem. Ko so me vprašali, katero podjetje vodim, sem jim preprosto odgovorila, da nimam podjetja, ampak samo pet otrok. (smeh) Skratka, zanje to ni bil problem, in tako sem prišla do njihovega olja. Ker je povpraševanje med mamicami naraščalo, sem menila, da je edino smiselno, da odpreva svoje podjetje. Tomaž je registriral popoldanski s.p. in sva začela.

Tomaž: S prijateljem sva ustvarila spletno trgovino, ki je zahtevala le minimalne finančne vložke. Ko sva poslala prvi e-mail, so začela prihajati prva naročila, in podjetje je organsko začelo rasti.

Še vedno se učiva iz napak, vendar sva sprejela, da brez napak ni napredka.

Darja: Tako sem začela spoznavati podjetništvo. Če sem prej kot novinarka imela “prisilni” s. p., sem se zdaj res morala naučiti vsega – od prispevkov, dohodnine, davkov, marketinga, prodaje in še marsičesa. Še vedno se učiva iz napak, vendar sva sprejela, da brez napak ni napredka. Problem nastane le, če jih ponavljaš. (smeh)

Tomaž, vi ste trener komunikacijskih veščin, poleg tega še imate veliko izkušenj s področja marketinga, prodaje … Na kakšen način ste svoji ženi kot strokovnjak in kot mož najbolj priskočili na pomoč?

Tomaž: Rekel bi, da sva kar oba z Darjo zelo komunikativna in imava pogum, da nekaj narediva. To podjetje je zame bilo kot peskovnik, v katerem se igraš, in še plačan si za to. (smeh) Imel sem redno službo, Darja je bila na porodniškem, in nekega dne sva se vprašala, kaj če bi midva to poskusila. Ni bilo v smislu “Vzemiva kredit za 100.000 evrov in tvegajva,” temveč “Poskusiva.” Vložila sva nekaj denarja za nakup prvih stekleničk olja, da bi videla, kaj bo iz tega. Počasi je organsko raslo, ves denar sva vlagala nazaj v razvoj in rast. Šele po treh letih sva nekaj denarja porabila za pomoč pri gradnji hiše. Bilo mi je vznemirljivo učiti se, in namesto da bi visel na Facebooku, sem vmes uredil kakšno naročilo ali poslal račun. Poleg postavljanja spletnih strani sem se v začetku kariere ukvarjal tudi z oblikovanjem celostnih grafičnih podob. Tako da sem ji pomagal tudi pri tem.

Darja: Tomaž ima velik dar za estetiko in zelo lepo riše. V zelo kratkem času je izrisal lep logotip.

Tomaž: Oba imava tudi občutek za lepoto in ustvarjalnost našega jezika. Darja piše izjemne intervjuje in daljša besedila, meni pa so bližje kreativna besedila, verzi in podobno. Vse to nama v najinem podjetju pride zelo prav, vendar to podjetje ni najina glavna identiteta – najina poslovna identiteta se skriva drugje.

Kje vse se skriva njuna poslovna identiteta, kaj najraje počneta, kako pomembno jima je, da ju otroci vidijo živeti svoje poslanstvo, ter na kakšen način svoje vrednote prenašata nanje – vse to boste lahko prebrali prihodnjo nedeljo, ko bomo objavili drugi del pogovora.