Tete, babice in tašče …

Vir: Shutterstock

Prinesti dojenčka iz porodnišnice je včasih kot bi prinesel zanimiv razstavni eksponat. Okoli malega čudeža se nagnete širno sorodstvo in ne traja dolgo, da se odpre vodnjak starodavnih modrosti.

Nobenih nasvetov, nobenega vmešavanja, predvsem pa veliko priznanje meni kot materi, da znam, zmorem in vem, kaj je za mojega otroka dobro.Nasveti in dobronamerni medklici pa žal prepogosto postanejo veliko breme za mlada starša. Predvsem pa vnesejo zmedo v negotovo srce matere, ki je vendarle tista, ki otroka najbolj čuti in ve, kaj je zanj najbolje …

Tiha podpora

Moja uboga materinska duša je bila na začetku zelo zmedena in potrebovala sem predvsem mir in sprejemanje s strani okolice, predvsem tistih, ki jih imam najraje in katerih mnenje mi veliko pomeni. Na eni strani sem imela srečo. Ob meni je bila mama, ki je prišla, vprašala, kako sem, pustila košaro hrane in odšla. Nobenih nasvetov, nobenega vmešavanja, predvsem pa veliko priznanje meni kot materi, da znam, zmorem in vem, kaj je za mojega otroka dobro.

To sprejemanje naju kot staršev in spoštovanje najinih pogledov in vzgojnih metod je odprlo širok most v odnosu med starimi starši in našo mlado družino.Sploh ne znam opisati, kako zelo zelo dober občutek je to! Neizmerno sem hvaležna, da je mama zmogla tako zrel korak sprejemanja mene kot odrasle osebe, predvsem pa sprejemanja mene kot matere novorojenemu bitju. Tudi pozneje, ko je naš mali škrat že jedel gosto hrano, je bilo zlata vredno vprašanje: »Kaj ji lahko ponudim za jesti?« »Kako jo lahko oblečem?« Kadar smo škratka prepustili v varstvo, sva ob koncu dneva vedno vedela, kaj se je dogajalo, ni bilo nobenega prikrivanja niti sprenevedanja.

To sprejemanje naju kot staršev in spoštovanje najinih pogledov in vzgojnih metod je odprlo širok most v odnosu med starimi starši in našo mlado družino. Z veseljem pridemo, z veseljem prepustimo v varstvo, z veseljem delimo dogodivščine, z veseljem smo vsi del odraščanja bitjeca, ki nosi v sebi naše korenine …

Čeri kritičnosti in nesprejetosti

Vijugava med postavljanjem meja in tiho ponižnostjo, a vedno znova doživiva brodolom, najini srci se razbijeta ob čereh kritičnosti in nesprejetosti.Žal sva v delu sorodstva naletela na povsem drugačen odziv. »A tako dolgo boš dojila???« »Tole je pa samo razvajanje!!!« »Nimata prav!« »Bosta že videla …« Kritika na kritiko, predvsem pa občutek nesprejemanja na vsakem koraku. Najhujše pa so neizrečene opazke, skrita nestrinjanja, mučna šepetanja za našimi hrbti, proti katerim se ne moremo braniti. Bolečina, ki jo čutiva, je neizmerna. Bolečina zaradi razrušenih odnosov, ker se nekdo čuti poklicanega, da naju kot starša poučuje, vodi, usmerja in nama daje občutek nesposobnosti in neustreznosti. Težko se znajdeva v teh odnosih, vijugava med postavljanjem meja in tiho ponižnostjo, a vedno znova doživiva brodolom, najini srci se razbijeta ob čereh kritičnosti in nesprejetosti.

Vživite se …

Zato drage tete, babice in tašče! Prosim vas, sprejmite nas kot starše! Podprite nas v naših trhlih prizadevanjih na naporni poti vzgoje. Vživite se vase, kako je bilo vam, kaj ste potrebovale, ko ste same v naročju držale nebogljeno bitje. Jaz vas prosim le – sprejmite me kot mamo, ne delite mi nasvetov, prisluhnite mi, ko potrebujem nežno uho, predvsem pa mi dajte vedeti – zmogla boš, čeprav je včasih težko! Dobra mati si! Najboljša za svojega otroka!