So se vaši otroci že obrnili na vas s prošnjo, da bi v svoji sobi smeli imeti televizijo? Ob tem pa vas gledali z velikimi pričakujočimi očmi? Je to zanje korak pridobitev ali nova past?
O vsem tem se sprašujejo mnogi starši, po nekaterih ameriških raziskavah je taki otrokovi prošnji podlegla vsaj polovica staršev, po slovenski raziskavi iz leta 1998 pa jo je takrat imela v svojih sobah tretjina otrok. Raziskave neizpodbitno dokazujejo močno povezavo med prisotnostjo televizije v otroški sobi ter številnimi zdravstvenimi in učnimi težavami otrok.
Otroci s »sobno televizijo« so v šoli kazali bistveno slabše rezultate, imeli so pogoste težave s spanjem, povečala se je verjetnost prekomerne teže, opazili pa so tudi večjo verjetnost za pričetek kajenja cigaret.
Otrok si sam težko pravilno razporedi svoj čas, še težje pa se upre gledanju televizije, ki postane toliko bolj zanimiva, kolikor napornejše delo ga čaka. Ni potrebno veliko in že lahko preštevamo ure, ko jih mladostnik zapravi za gledanje tudi kakovostno nizkih oddaj, filmov ali »tv-show-ov”.
Z 9 na 30 ur gledanja …
Študija, ki so jo izvedli v Buffalu in je vključevala 80 otrok med 4. in 7. letom starosti, kaže na to, da prisotnost televizije v sobi poveča povprečno količino gledanja z 9 ur na 30 ur tedensko! Da njihovi otroci prebijejo toliko ur za ekranom, pa njihovi starši sploh niso vedeli.
Leonard H. Epstein, profesor pediatrije, socialne in preventivne medicine na šoli za medicino in biomedicinsko znanost na Univerzi v New Yorku, je glede izsledkov študije povedal: “Če se televizija nahaja v otroški sobi, starši pogosto ne vejo za čas, ki ga njihov otrok preživi pred njo. Največkrat pa so to starši, ki televizijo postavijo tudi v svoje spalnice. Ko pa je enkrat tam, jo je zelo težko odstraniti.”
Preveč televizije vpliva na telesno težo, spanje, učenje, čustveno odzivnost …
V eni od dveletnih študij je dr. Epstein pri polovici otrok, udeleženih v študiji, na vse hišne televizije postavil posebne naprave, ki so po določenem času preprosto ugasnile zaslon, otroci pa so za ponovni vžig morali vtipkati posebno kodo. Ta koda je prenehala delovati, ko so presegli nastavljeni mesečni čas, dovoljen gledanju.
In čeprav so vsi otroci, ki so v svojih sobah imeli televizijo, pridobili na teži, se je povprečni indeks telesne teže pri otrocih z omejenimi roki gledanja vendarle znižal. Ker omejitev gledanja ni povečala količine telovadbe ali drugega gibanja, lahko padec telesne teže najverjetneje pripišemo zmanjšanju prigrizkov in manj zaužitim kaloričnim priboljškom.
Tudi študija, izvedena med francoskimi mladostniki, je pokazala povezavo med prisotnostjo televizije v sobi ter povečani indeksom telesne teže, količino telesnih maščob ter obsegom pasu. Tveganju naj bi bili v večji meri izpostavljeni fantje. Med najstniki, ki so v svoji sobi imeli televizijo, jih je kar 42 % pričelo kaditi, med ostalimi pa je bilo takšnih le okrog 16 %.
Neke druge raziskave ponovno izpostavljajo vpliv »sobne televizije« na učni uspeh. V letni študiji, ki je vključevala 400 otrok iz šestih šol severne Kalifornije, je okrog 70 % otrok, ki so v sobi imeli televizijo, kazalo signifikantno in konstantno slabši učni uspeh pri matematiki in tujih jezikih. V primerjavi s svojimi vrstniki so tudi veliko manj brali. Učenci, ki so doma imeli le računalnik, so dosegli nekoliko boljše rezultate.
Zakaj ima televizija v sobi tako negativen učinek, ostaja nekoliko skrivnost. Vsekakor pa lahko sklepamo na to, da je gledanje zaslona mikavnejše od branja in učenja, pogosto pa nadomesti celo ure, namenjene spanju. Vse to se odraža na slabšem sodelovanju v šoli, poleg tega pa otroci, ki so večinoma prepuščeni sami sebi (ali televiziji), čutijo veliko odsotnost svojih staršev. V tem pa se skriva glavna težava in razlog za vse otrokove »neuspehe«.
Presunljivi so tudi rezultati, ki so jih pridobili pri predšolskih otrocih. V vrtcih, kjer je bila prisotna televizija, so otroci imeli opazne težave s spanjem. Obenem so kazali bistveno manjšo »čustveno odzivnost«, kar pomeni, da so se na vsako situacijo odzvali z manjšo intenziteto. Otrok, ki pogosto gleda televizijo, v splošnem postaja bolj otopel, manj živahen, predvsem pa bolj indiferenten do vsake spremembe. Otrok sicer s tem res postaja manj zahteven, vendar ga taka otopelost spremljala vse nadaljnje življenje. Veliko težje razvija svoje darove, težje navezuje stike, predvsem pa njegov svet postaja brez barve in okusa.
Zakaj bi nastavljali past?
Voditelji študij zaključujejo: »Dovolj je dokazov, kako zelo otrokom škoduje pretirano gledanje televizije. Zakaj bi jim torej nastavljali past tudi v sobo, ko vendar sami vemo, kako težko se ji je kdaj upreti? Ne bi namesto životarjenja in življenja brez okusa svojim otrokom privoščili raje polno življenje? Morda pa bo zato otrok potreboval več naše prisotnosti.«
Seveda pa danes za gledanje televizije ni potreben televizor, ampak lahko njegovo vlogo uspešno igra računalnik (ki je v večjem delu otroških sob), kar pa odpira še dodatna vprašanja pravilne otroške rabe in starševske vloge pri tem.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
