Sveti Janez – pot od pravičniškega povzpetnika do učenca, ki ga je Jezus ljubil

Vir: Flickr

Že nekaj časa nazaj me je začela nagovarjati osebnost svetega Janeza in njegova pot rasti. Težko si ga predstavljam brez družbe njegovega brata Jakoba. Večinoma sta namreč omenjena skupaj in v Markovem evangeliju opisana kot Sinova groma. 

Čeprav mi kot glasbenici najprej pade na pamet pesem Petra Lovšina z besedilom: “Moja mama je strela, moj fotr je grom,” se mi je vedno zdelo, da je za tem imenom več kot zveneč naziv, ki najbrž ne nakazuje na to, da sta bila pevca z donečim glasom. Bila pa sta ognjevitega značaja, žejna pravice in, četudi sta bila že nekaj časa v Jezusovi šoli ponižnosti, precejšnja povzpetnika, saj sta izrazila željo sedeti v njegovem kraljestvu na njegovi desnici in levici. In to, po zapisih sodeč, skoraj takoj potem ko Jezus napove svoje trpljenje in smrt na križu. Res sočutno. 

Apostol, ki sam sebe na nekaj mestih imenuje “učenec, ki ga je Jezus ljubil,” me vedno znova spodbuja, da je tudi zame upanje, da bom kljub gromu, ki ga je v meni ogromno, nekoč tudi sama dosegla stopnjo, ko se bom lahko mirno naslonila na Jezusove prsi.

Če bi bila na Jezusovem mestu, bi najbrž vzrojila in ju oštela, da bi lahko že nehala sedeti na ušesih in začela poslušati, kaj jim poskuša dopovedati. Jezus pa je, kot bi ponavljal otroku, ki se še ni naučil lekcije in jo mora slišati še enkrat, rekel, da so vladarji tisti, ki gospodujejo, med nami pa naj ne bo tako in da je prvi tisti, ki postane strežnik vsem. 

Modre, a težke so Jezusove besede. Kolikokrat se zadenem obnje, ko se v želji po pravici spotaknem ob lasten jezik in v žeji po dokazovanju bijem trde boje s svojim egom, ki mu dišijo druga, ‘več vredna’ dela, ki jih vidi povsod drugje, razen v tem, kar delam sama. 

Včasih se mi ob taki priliki uspe spomniti svetega Janeza, ki se je ob Jezusu aktivno brusil tri leta, potem pa je počasi dozoreval še do svoje dokaj pozne starosti, saj naj bi bil edini apostol, ki ni umrl mučeniške smrti. Iščem zgled v tem mladeniču, ki je Jezusu, kljub ali pa morda ravno zaradi svojega temperamenta tako prirasel k srcu, da je bil Janez med zadnjo večerjo naslonjen na njegove prsi, v času križanja pa je edini od učencev ostal pod križem. Jezus mu je zaupal tako močno, da je Marijo, svojo mater, dal Janezu za mater in Janeza Mariji za sina. 

Apostol, ki sam sebe na nekaj mestih imenuje “učenec, ki ga je Jezus ljubil,” me vedno znova spodbuja, da je tudi zame upanje, da bom kljub gromu, ki ga je v meni ogromno, nekoč tudi sama dosegla stopnjo, ko se bom lahko mirno naslonila na Jezusove prsi. Čutim, kako me hoja za Jezusom brusi in počasi v meni raste tista hči groma, ki bo kot sveti Janez lahko mirno prestala in sprejela tudi neizogibnost in navidezno nesmiselnost Jezusove daritve na križu. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja