Sprehod po pokopališču in piling za dušo

Ko se z najstarejšim otrokom, ki je navadno pobudnik teh debat, pogovarjam o smrti mojega očeta, mame in stare mame, je to prvovrstni piling za dušo.

Zbudi se moja duša, zbudi se harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo.    Ps, 57,9

Vsak pozna vsaj nekaj osnovnih izrazov, ki opisujejo lepšanje in pomlajevanje videza. Čeprav je tu v prednosti nežnejši spol, pa je vse več reklamnih sporočil namenjenih tudi moškemu svetu. Kozmetična industrija zna poudariti, da je piling zelo pomemben postopek, s katerim odstranimo odmrle kožne celice in pripravimo kožo, da je bolj dovzetna za negovalne učinke.

Pokopališče zame pomeni odmik od vsakdanjika in svojevrsten uvid v to, kaj je v življenju pravzaprav pomembno.

Ne mislim razpredati o prefinjenih marketinških potezah kozmetičnih linij in o tem, kako hitro pademo na limanice obljub o večni mladosti in fatalni lepoti. Nekam drugam me je zaneslo razmišljanje pred praznikom Vseh svetih, ko je toliko naših poti in spominov namenjenih našim rajnim.

Z možem v tem času že od takrat, ko sva bila še fant in dekle, ohranjava običaj dolgega sprehoda po pokopališču. Obiščeva grobove najinih sorodnikov, prijateljev, sosedov, znancev in obujava spomine nanje. Na soseda, ki je znal na pamet vse Gregorčičeve pesmi, na prijatelja in njegov nepozabni tenor, na najine stare starše in druge sorodnike. Toliko zgodb, dogodivščin in dogodkov oživi v najinih pogovorih. Spomini kakor topel objem pobožajo dušo, prebudijo hvaležnost, ganjenost, solze …

Marsikomu pokopališče zbuja tesnobne občutke, prostor srečanja z minljivostjo in neizpodbitnim koncem zemeljskega življenja. Meni pokopališče pomeni odmik od vsakdanjika in svojevrsten uvid v to, kaj je v življenju pravzaprav pomembno. Pokopališče je brez dvoma kraj spokoja, tišine, spoštljivosti in svetosti. Je dih življenj, ki jih ni več tukaj, a so pustila močne, neizbrisne sledi.

Pogovor o umirjanju, smrti in večnosti je te dni najbolj aktualna tema v naši družini.

Najin obred počasnega sprehoda med grobovi počasi deliva tudi z otroki. Pogovor o umirjanju, smrti in večnosti je te dni najbolj aktualna tema. Otroška preprostost in neposrednost nas odrasle postavljata pred ključna vprašanja naše vere.

Ko se z najstarejšim, ki je navadno pobudnik teh debat, pogovarjam o smrti mojega očeta, mame in stare mame, je to prvovrstni piling za dušo. Z iskrenimi odgovori odstranjujem odmrle celice moje duše, zamere, strah, razočaranje … Ob njegovih vprašanjih negujem najlepše spomine na otroštvo in ohranjam dediščino, ki je zob časa ne more uničiti. Nevidne povezave med svetom tukaj in Tam, ki jih z razumom ne moremo pojasniti, so iskre upanja in tolažbe. Hčerkin nasmeh, ki spominja na nasmeh drage mame, sinova hudomušnost – očitno podedovana, sestrina skrbnost in doslednost – dragocena dota staršev, bratove zgodbe, ki sestavljajo mozaik skupnih spominov …

Ob otrokovih vprašanjih negujem najlepše spomine na otroštvo in ohranjam dediščino, ki je zob časa ne more uničiti.

V teh dneh smo vsi še bolj dovzetni za globinsko doživljanje vprašanj o življenju, smrti in Življenju. Čeprav se letošnja jesen dobesedno sonči v toplem vremenu, je povsod videti znamenja poslavljanja. Veter, ki odnaša liste, zorane njive, pospravljeni vrtovi. Tako je tudi z dušo. Potrebuje korenito jesensko nego.

Spraševanje vesti, pospravljanje kotičkov, kamor se zatakne nepotrebna šara praznih skrbi, zamer, ljubosumja, zavisti in urejanje svežih, zračnih prostorov za nove zlate in žlahtne spomine. Za zahvalno nedeljo. Letos imamo res veliko razlogov za hvaležnost.