Foto: ShutterstockVideti je, da se ljudje precej radi prepiramo in z večjim veseljem iščemo to, kar nas ločuje, kot to, kar nas združuje. Hitro nas začnejo motiti stvari, ki so, gledano z malo distance, povsem nepomembne. Kot kakec sosedovega psa na naši trati, slabo parkiran avtomobil, ocenjujoč pogled, preglasna glasba, napačen twit, nerodno izrečena beseda …
Z zgodovinske distance bo velika večina današnjih sporov tako na državni kot tudi na osebni ravni povsem nepotrebna, bizarna in neumna. Mirni in kulturni ljudje ne izstopajo, medijska pozornost večinoma pripada ekscesnim mešalcem dreka ter podpihovalcem nemirov in sovraštva. Naši voditelji redko pripomorejo k izboljšanju položaja. Včasih pa tudi.
Eno takšnih velikih dejanj najdemo v Prekmurju v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja.
Sprehod, ki navdihuje
Že od leta 1910 so se na skupnem sprehodu po Murski Soboti dobivali katoliški dekan, judovski rabin in evangeličanski duhovnik. Skupaj so se sprehajali po mestu, se pogovarjali in debatirali. Na ta način so krepili svoje odnose in predvsem meščanom pokazali, da sta spoštovanje in pogovor edina prava in možna pot. To je bilo jasno sporočilo, da se spoštujejo, živijo v miru in da to pričakujejo tudi od ljudi.
To je obrodilo bogate sadove in danes obstaja med vsemi verskimi skupnostmi v Prekmurju res lepo sožitje in medsebojno spoštovanje.
Negovanje plemenite tradicije
Po mnogih desetletjih so leta 2021 na pobudo evangeličanskega škofa Leona Novaka tradicijo medsebojnega druženja v javnosti ponovno obudili. Od evangeličanske cerkve preko Luthrove ploščadi in Trubarjevega drevoreda ter po ulicah v središču mesta Murska Sobota so se na sprehod odpravili katoliški in evangeličanski škof dr. Peter Štumpf in Leon Novak ter superintendent Evangelijske binkoštne cerkve Daniel Grabar. Tradicija se je prijela in se že posrečeno imenuje »ekumenski sprehod«. Pravijo, da bi si želeli, da se jim kdaj pridruži tudi judovski rabin, da bi bili v prvotni zasedbi. Lani so se sprehodili do nekdanje, danes porušene sinagoge in tam položili venec v spomin na nekdanje someščane, ki so bili izgnani in so umrli v grozotah holokavsta.
Ekumenske sprehode poznajo tudi drugod. Po obali Vrbskega jezera na Avstrijskem Koroškem se vsako poletje sprehajajo stolni župnik, evangeličanski pastor, starokrščanski duhovnik in romunsko pravoslavni duhovnik.
Tradicija, ki ozdravlja narodove rane?
Si lahko predstavljamo, kaj vse bi bilo danes v naši državi in družbi drugače, če bi vsi naši voditelji in politiki ravnali tako? Si lahko predstavljamo, koliko napetosti bi se zgladilo, če bi se vsako nedeljo na sprehod po Ljubljani podala Milan Kučan in Janez Janša? Asta Vrečko in Matej Tonin? Nika Kovač in Aleš Primc? Debatirala, se pogovarjala in ljudem pokazala, da lahko in moramo iskati skupno pot. Da pot ni ščuvanje, rovarjenje drug proti drugemu, podpihovanje jeze, iskanje napak nasprotnika … ampak skupno delo za dobro vseh ljudi.
Bi morda lahko uvedli, da bi se vsak petek popoldne po glavnem mestu skupaj sprehajala in se pogovarjala nadškof Katoliške cerkve v Sloveniji in predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, da bi ljudem pokazala, da je čas za novo prihodnost, brez okopov? Da je čas, da si sežemo v dlan, priznamo eden drugemu bolečino in storjeno krivico, priznamo, da stvari niso črno-bele ter stopimo v lepši jutri.
Utopično in naivno razmišljanje? Seveda je. Ampak če kristjani ne bomo razmišljali noro in vzneseno o tem, kakšno moč ima trud za ljubezen, ne bo nihče prepoznal, da smo Jezusovi učenci.* Zna se zgoditi, da nas tudi On sam ob koncu časov ne bo prepoznal.
Golobi bodo odleteli, toda kaj bo drugače v naši deželi, če ne bomo ozdravili in spremenili naših odnosov? Naprej bomo igrali isto igro z drugimi igralci. Verski voditelji so nam že pred desetletji pokazali pot in tudi danes si prizadevajo za to. Vsaj nekateri.
*Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen. (Jn 13,34-35)
