Spoznajmo doule!

Večina nas ima težave že z izgovarjanjem besede doula (dula), kaj šele, da bi razumeli vlogo in pomen teh obporodnih spremljevalk. Ob svetovnem tednu doul vam predstavljamo dve …

Nekoč so pri porodu sodelovale predvsem izkušene in čuteče ženske, babice in njihove pomočnice, ki so skrbele tako za varnost kot dobro počutje porodnice. S prestavitvijo poroda v nedomače okolje porodnišnice, kjer deluje preobremenjeno zdravstveno osebje, pa je porod postal pogosto osamljeno in stresno doživetje. V zahodnem svetu se je zaradi tega v zadnjih 30 letih izoblikovala vloga porodne spremljevalke – doule, ki porodnici in njenemu partnerju nudi manjkajočo podporo.

V Sloveniji je trenutno 13 doul, ki bodo med 21. In 28. marcem praznovale prvi svetovni teden doul. Tudi portal iskreni.net sooblikujeta dve izmed njih: Ana Pavec, sicer prevajalka in mama treh otrok, v naši svetovalnici odgovarja na vprašanja s tega področja, Špela Peternel, dr. biokemije in tudi trikrat mama, pa za nas pripravlja serijo člankov o naravnem porodu. Na kratko ju predstavljamo.

ŠPELA PETERNEL: Želim si, da bi se ženske pred porodom znebile strahov

Kaj je bila tvoja osebna motivacija, da si postala doula?

Od nekdaj sem prepričana, da smo ljudje del narave in da smo tudi ženske sposobne roditi svojega otroka naravno, s čim manj pomoči. To mi je dvakrat tudi uspelo, saj sem v Ljubljanski porodnišnici s pomočjo fantastičnih babic uspela doživeti dve čudoviti izkušnji.

Vendar pa v tretje ni šlo tako. Tokrat niso poslušali in upoštevali mojih želja in ko se je zaradi nepotrebnih intervencij, katerim sem nasprotovala, porod skorajda zaustavil, sem se odločila, da so v sedanjem sistemu nujno potrebne spremembe. Pojavila se je želja po pomoči drugim ženskam, da se jim ne bi dogajale podobne stvari. Zato sem se odločila postati doula. Sčasoma sem spoznala, da bi znanje rada posredovala širšemu krogu bodočih staršev, zato sem se odločila za študij za voditeljico obporodnega izobraževanja, ki ga pravkar zaključujem.

Izhajaš iz zdravniške družine, deluješ kot znanstvenica v naravoslovju. Kako se znajdeš v vlogi doule, kjer imaš včasih občutek, da nate gledajo kot na nekakšno »čarovnico«?

Moja odločitev, da postanem doula, je šokirala marsikoga, ni pa presenetila ljudi, ki me dobro poznajo. Zelo rada imam raziskovalno delo, kjer uporabljam razum in se igram s svojimi idejami. A je to le del mene. Človek ni le racionalno pač pa tudi čustveno in duhovno bitje. Prav ta svoj igrivo-čustveni del, morda malce »čarovniški«, ki sem ga doslej uporabljala predvsem v domačem okolju, pride do izraza, ko delujem kot doula. Zelo enostavno se lahko vklopim v doživljanja nosečnic in občutke njihovih partnerjev in glede na njihove odzive imam občutek, da mi to dobro uspeva.

Ker pa doule nismo le čustvena opora, pač pa nudimo tudi informacijsko podporo bodočim staršem, pride tu do izraza moj racionalni del. Znanje, ki sem ga pridobila v letih študija biologije in biomedicine, ter dela za farmacevtsko industrijo, sem v zadnjih letih nadgradila še z znanjem s področja nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja ter s področja skrbi za nosečnice in njihove družine v tem občutljivem in stresnem obdobju. Z vodenjem obporodnega izobraževanja pa izživim še svojo učiteljsko plat. Kot doula pravzaprav delujem bolj celostno, saj uporabljam tako čustveno kot intelektualno plat in verjetno prav zato v tem delu tako zelo uživam.

Se ti je ob spremljanju mater, ki rojevajo, porodilo kako zanimivo spoznanje?

Odkar delujem kot doula, sem bila v stiku z mnogimi nosečnicami in njihovimi partnerji. Nekatere sem spremljala ob porodu le do njihovega odhoda v porodnišnico, z drugimi sem odšla tudi v porodnišnico. Pa vendar me še vedno znova presune, kako je vsak porod edinstven, kako se vsaka ženska drugače spopada z njim in kako zelo v resnici se vse skupaj odvija v glavi porodnice.

Ana Pavec: Porodnica med popadki je čudovito skrivnostna

Kako si v sebi prepoznala poklic doule?

Obvestilo o tem, da bo v Sloveniji organizirana prva delavnica za porodne doule, me je doseglo v času, ko me je zaradi moje druge porodne izkušnje živo zanimalo vse v zvezi s porodom, porodno oskrbo, pripravo na porod. Pri tem porodu sem namreč začutila, kako močno pogrešam brezpogojno podporo nekoga, ki bi celostno razumel, kaj se porodnici dogaja. Že pred tem sem se v knjigi Skozi nosečnost z Jezusom (vodnik za srečen porod), ki sem jo kasneje prevedla v slovenščino, srečala s predstavitvijo poklica doule, ki me je močno nagovorila. V novi luči mi je prikazala, kako bi lahko v takem poklicu služila ljudem oziroma ženskam okrog sebe, kar sem že nekaj časa nosila v sebi kot svojo poklicanost.

Od nekdaj sem čutila, da ne bi mogla kot misijonarka delovati v nekih daljnih deželah, če prepoznavam stiske in potrebe tukaj, pri nas – a ne zaradi materialne revščine, ampak duhovne, zaradi pomanjkanja sočutja med ljudmi, celo v najbližjih odnosih. V našo družbo pa želim vnašati tudi podporo med ženskami, saj se mi zdi, da si postavljamo velike ideale, imamo do sebe zelo visoka pričakovanja, znamo se med seboj primerjati, tekmovati, se šopiriti z zunanjimi rečmi, biti nevoščljive in še kaj, zares podpirati pa smo se nekje na poti iz starih skupnosti pozabile …

Vodiš tudi duhovno pripravo na porod – zakaj se ti zdi ta tako pomembna?

Z duhovno pripravo želim dati nosečnicam in parom v pričakovanju prostor in čas, da se umirijo, v sebi prisluhnejo tistemu, kar je res bistveno, se ustavijo v naglici današnjega življenja in se zavejo, da so v edinstvenem obdobju, ko se oblikuje novo življenje. Parom želim ponuditi alternativo klasičnim materinskim šolam, saj jih vabim, da razmišljajo, kako je bilo rojevanje zamišljeno v začetku, v Stvarnikovem načrtu, kako ni treba, da nas je poroda strah, ali da bi morali načrtovati vsako pičico poroda, po drugi strani pa, da imamo do svojega otroka veliko odgovornost.

Želim si, da bi začutili, da jim je Bog v tem obdobju posebej blizu, da mu je še kako mar, kaj se jim dogaja in da pozorno bdi nad njimi – ne kot nek »krutež«, ki še danes s strašnimi porodnimi bolečinami kaznuje ženske za izvirni greh, ampak kot življenje ljubeči Gospod, ki bi nam rad dokazal, da smo tudi pri porodu odrešeni. Menim, da je spoštovanje življenja močno okrnjeno, če je pri porodu pohabljen ženin čut za to, da po svoji naravi zmore biti ženska in mati. Na tej pripravi želim ženam pomagati razviti oziroma okrepiti vero v svoje materinske sposobnosti.

Kaj te ob spremljanju porodov najbolj navdušuje?

To, kako je porodnica skrivnostna. Ko med popadki odhaja v svoj svet, se nam lahko na zunaj zdi, kot da se ne bi dogajalo nič posebnega. In v resnici velika večina zdravstvenega osebja ne opazi, da ne gre le za matematično pravilno odpiranje materničnega vratu, niti za natančno izmerjeno intenzivnost popadkov in spuščanje otroka, ampak da gre za to, kaj se ženi podi po glavi, katere misli ji švigajo sem in tja, kateri spomin se ji prebuja ob intenzivnem dogajanju, ki pretresa njo celo, ne le telo. Seveda se telo na vse to odziva, tako da ni čudno, da se porodi med seboj tako močno razlikujejo. Zato mi je največji izziv pri spremljanju porodnice, kako z njo vzpostaviti tak stik, da se bo odprla – ne le telesno, ampak tudi notranje, da bo zaupala, da bo razkrila svojo ženskost, da si bo upala iti v tiste globine, ki se jih tako boji. Za gradnjo takega stika pa je potrebno veliko časa in rahločutnosti. 

Dogodki v tednu doul

Z željo, da bi spoznali njihovo delo, nas novo nastajajoče Združenje slovenskih doul v soboto, 24. marca, ob 17h vabi na osrednji dogodek z naslovom Doula – kdo je to?. V atriju Znanstveno raziskovalnega centra v Ljubljani bodo predvajali kratek dokumentarni film, projekciji pa bo sledil pogovor med predstavniki medicinske stroke (babice, ginekologinje, porodničarke), doulami in družinami z izkušnjo spremljanja. 

Po vsej Sloveniji pa se bodo v svetovnem tednu doul vrstili še številni drugi dogodki: lutkovne in plesne predstave, delavnice, okrogle mize ter predavanja na temo nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Napovednik najdete na njihovi strani.