So ločeni posamezniki (ne)zaželeni v Cerkvi?

Foto: Shutterstock

Ločitev. Kot večino drugih težkih, stresnih, bolečih preizkušenj, tudi ločitve nihče od nas namenoma ne načrtuje. Verjetno ni posameznika, ki bi že ob poroki sklenil, da se bo nekega dne ločil. Zato je to situacija, v kateri se lahko znajde praktično vsak izmed nas. Kaj pa ločitev pomeni za kristjana? Je v Cerkvi sploh še dobrodošel?

Stališče Cerkve glede razveze zakona je jasno. Cerkev ne more razveljaviti zakona, če je bil ta veljavno sklenjen. A vendar v zakonih, kjer je življenje za enega ali oba zakonca zaradi takega ali drugačnega razloga nevzdržno, Cerkev dopušča ločitev »od mize in postelje«, kar pomeni, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi.

Tako Papež Frančišek kot tudi Cerkev se v zadnjih letih precej trudita, da bi se razporočeni posamezniki brez Verjetno ni posameznika, ki bi že ob poroki sklenil, da se bo nekega dne ločil.slabe vesti udeleževali sv. maše ter se aktivno vključevali v dejavnosti župnije. Še več, nadškof Stanislav Zore je pri maši na prvem vseslovenskem srečanju ločenih potrdil, da lahko tudi ločen posameznik prejme obhajilo, v kolikor po ločitvi še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona in odpusti, kar se mu je zgodilo.

Kdo je v ločitvi krivec in kdo žrtev?

A vse skupaj se zatakne tudi pri nas, posameznikih. Kristjani si pogosto napačno razlagamo sprejemanje ločenih posameznikov tako, da sprejmemo samo tiste, ki so bili v ločitvi »žrtve«. Žrtve in krivce pa določamo povsem subjektivno. Poglejmo primer. Recimo, da izvemo, da je neka žena iz naše župnije prevarala moža in zakonca sta se ločila. Če mož pristopi k bogoslužju, ga bomo vsi sočutno sprejeli. Velika verjetnost je, da se bomo z veseljem Spomnimo se Jezusovih besed: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!«odzvali povabilu papeža Frančiška, naj razvezane sprejemamo in spodbujamo k vključevanju v župnijo. Kaj pa, če v cerkev stopi žena tega istega moža? Večina bi vanjo najbrž strmela z ogorčenjem, v nas bi se pojavile obsojajoče misli. Kaj hitro bi se našla tudi kakša »pogumna« gospa, ki bi tej ženi jasno in glasno dala vedeti, da tam ni (več) mesta zanjo.

Ljudje svet vidimo preveč absolutno. Če se vrnemo na naš primer prevaranega moža, v resnici ne vemo zakaj (če sploh) je do prevare prišlo. Ta žena se zagotovo ni nekega dne zbudila in se odločila, da bo danes prevarala moža. In kaj, če se je žena že iskreno pokesala? Še več, kaj če se je žena pokesala, sprejela ločitev in ne vstopa v novo zvezo, mož pa jo iz zamere sedaj ponižuje, blati in ji tako ali drugače želi škodovati. Kdo je potemtakem žrtev?

Iskanje žrtev in krivcev pri razvezah nima nobenega smisla. Razlogov in situacij, zaradi katerih pride do ločitve, je toliko, kolikor je ljudi na svetu. Prav kristjani pa smo poklicani, da sprejemamo in ljubimo vse ljudi, brez obsojanja. Spomnimo se Jezusovih besed: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« ali pa: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.«

»Pustite, naj prihajajo k meni.«

S tem ko (ne)namerno iz Cerkve izločimo nekega posameznika, prav mi naredimo še več škode naši Cerkvi. Predstavljajte si, koliko poguma, vere in moči mora zbrati ločen posameznik, da si sploh upa priti v cerkev. V tistem trenutku v njem vse visi na tanki nitki. Ločitev je za posameznika nekakšen življenjski neuspeh, ki ga običajno spremlja občutek krivde in nemoči. Čeprav Jezus sprejema in ljubi vsakega, ki pride k njemu, smo ljudje tisti, ki s svojim ravnanjem sočloveka lahko odvrnemo celo od Boga. En sam naš napačen pogled, beseda ali kretnja bo že tako ranjenega posameznika z lahkoto odvrnila od želje, da bi sploh še kdaj prestopil prag cerkve.

Ker se ljudje na nesprejemanje pogosto odzovemo z enakim nesprejemanjem, se hitro zgodi, da bo nekoč goreč vernik postal goreč nasprotnik vsega, kar diši po veri. Ali se bo tehtnica prevesila na eno ali na drugo stran, je tako pogosto odvisno prav od nas. In kaj, če so vmes še otroci? Kakšna je verjetnost, da bo mati ali oče, ki se ne čuti sprejetega med Božje občestvo, vzgajal otroke v veri, jih spodbujal k molitvi in krepil njihovo vero? Tako ni izgubljena le ena ovca, z nesprejemanjem lahko izgubimo cel rod!

Kaj lahko naredim, da se bo ločen posameznik čutil sprejetega?

Lahko bi naštevali do onemoglosti, kaj vse lahko rečete, kaj vse lahko storite, kam vse lahko razvezano osebo povabite, a v resnici se bo vsak čutil sprejetega le, če se držite enega preprostega pravila. Storite in recite tisto, kar bi si želeli, da nekdo reče in naredi vam, ko se počutite ponižane, osramočene in izgubljene. Spomnite se na Jezusove besede: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«