Foto: ShutterstockZačetek novega šolskega leta me je, sploh dokler sem imela majhnih otrok več, vedno znova spravljal v hud stres. Kako narediti razporeditev popoldanskih dejavnosti? Od tega je namreč na nek način odvisno celotno leto.
Koliko dejavnosti?
Vedno znova sva si z možem želela, da bi vsaj kakšen popoldan na teden ostal prost za celotno družino. Pri več otrocih je bilo to komaj kdaj mogoče. Iskanje ravnotežja med tem, kaj naj bi bilo po najinem dobro za posameznega otroka, kaj si otrok želi, kaj počne okolica in kaj se nama zdi nepogrešljivo, je terjalo davek par »norih let«. Počasi sva le uvidela, da tako ne gre.
Verouk je bil zabetoniran. Skavti tudi. Glasbena nadarjenost in veselje do glasbe je narekovalo obisk glasbene šole. Ure instrumentov treh otrok so se prilagajale Nauku o glasbi, tako da so se ga držale ali pa časovno pokrivale. Ni bilo lahko krmiliti med različno razumevajočimi učiteljicami in potrebami drugih staršev. In vožnjo. Da o potrebah mlajšega otroka niti ne govorim. Včasih sem imela občutek, da jo večino popoldanskega časa prekladam v in iz avtomobila …
Čeprav vem, da je zelo priporočljivo tudi obiskovanje kakšnega športa, je zanj zmanjkalo razpoložljivega časa. Tu in tam si je kakšno leto kateri od otrok izboril kakšen ples, plezanje, sabljanje, igro z žogo. V glavnem v času takoj po šoli ali v neposredni oklici doma, tako da je lahko hodil sam.
Domača opravila
Po mnogih poskusih seznamov, nagrad, kazni, tabel, nalepk …, se je pri nas nazadnje najbolj obnesel sistem delne izbire in dogovora. Torej, vsako nedeljo zvečer sem napisala kaj in do kdaj je treba v tistem tednu narediti in otroci so si opravila lahko izbrali sami. Ugotovila sem, da imajo eni otroci raje ves čas iste zadolžitve, drugi pa jih raje menjajo. Problem nastane, če se zadeva komu ne zdi poštena in ocenjuje, da je katero od del lažje.
Starša potrebujeta nekaj minut zase. Otroci morajo dojeti, da smo tudi starši samo ljudje.
Posebne vrste težavo sem (in jo še) predstavljala tudi jaz sama, ker včasih ne uspem (nisem si predstavljala, da je to lahko tako naporno) pravočasno sestaviti seznama in ker sem dolgo pričakovala, da se bodo stvari dogajale v mojem tempu in takrat, ko sem si zamislila. Da sem to prerasla, je trajalo kar nekaj časa. Če je bilo rečeno, da mora biti nekaj opravljeno do srede ob 20h zvečer, je to lahko pomenilo začetek dela v sredo ob 19.30 ali še kasneje.
Prosti čas
Ko se popoldansko delo konča, se prične prosti čas. Kaj pa takrat? Narediti strukturiranega, ali ga prepustiti otrokom? Tudi tukaj sva se z možem iskala. Opazovanje drugih, lastni občutki in razmišljanje in odzivi otrok so nama kazali pot. Poznava družine, ki imajo za otroke vsako minuto predvideno, kaj naj bi počeli in kdo se bo z njimi ukvarjal. Ti nama niso blizu. Misliva namreč, da je za otroka večino časa nujno, da si sicer nekje v bližini, ampak da ga prepustiš domišljiji in razpoloženju.
Starša občasno ali redno potrebujeta nekaj minut zase. Tudi čez dan. Miren pogovor ob skodelici čaja, opravilo, ki zahteva večjo pazljivost in zbranost, prelistan časopis. Otroci morajo dojeti, da smo tudi starši samo ljudje.
Otroci imajo v različnih obdobjih različne potrebe. Včasih se za več ur ustvarjalno zamotijo sami, včasih jim ustreza zaviti se v dekico in brati, včasih potrebujejo čas za pogovor, včasih si želijo skupne družabne igre ali valjanja po tleh in žgečkanja, včasih jih osreči skupno delo.
Dobri menedžerji
Smo torej starši menedžerji svoji otrok, družin? Ja, smo. Vedeti pa moramo, da dobri menedžerji zaupajo, pustijo učenje na lastnih napakah, se veselijo napredka, dobrih idej, izboljšav in samoiniciativnosti, naložijo delo in ga preverijo, razumejo človeškost in so nepopustljivi, ko je tak treba biti. In predvsem vedo, da se človeška moč nekje konča. To vedenje dobre menedžerje loči od odličnih.
V pričetem šolskem letu bodimo odlični. Bog naj bdi nad našim delom in odločitvami.
