Foto: CanvaSmo slabi starši, če otrok sprejema slabe odločitve?
To vprašanje si postavljamo tisti starši, ki imamo otroka, ob katerem hodimo po dolgotrajni in težki poti frustracij, negotovosti, dvomov, nemoči in celo sramu. Otrok, ki ne posluša, ne upošteva pravil, ne dela domačih nalog, ne opravlja svojih obveznosti, noče v posteljo, si ne umije zob, z nami manipulira in laže ter želi na vsak način doseči svoje. Mi pa ob tem izgubljamo živce. Zdi se, da nič ne deluje. Ne delujejo večji nadzor nad otrokom, ne postavljanje meja, ne posledice. Edino kar opazimo je, da smo vedno bolj nezadovoljni, tudi sami s seboj, predvsem pa trpi naš odnos z otrokom.
Čisto vse ni v naših rokah
Starše nas skrbi, kako otroka naučiti, da bo odgovoren, delaven, da bo znal poslušati, sodelovati, da bo vljuden in spoštljiv, da bo čustven, a se bo hkrati znal obvladati. Skrbi pa nas tudi oz. se bojimo tega, da bi tudi sami kot starši izpadli nesposobni, ker ne moremo imeti otrokovega vedenja pod kontrolo. Ker nase jemljemo prepričanje, da je otrokovo vedenje odraz naših sposobnosti.
Smo mi odgovorni za njegove ocene v šoli? Kaj pa za njegove izbruhe jeze in laganje? Pa za njegove uspehe in dosežke na tekmovanjih?
Lahko pa imamo enega otroka, ki se drži pravil in nas upošteva, in hkrati drugega otroka, pri katerem se zdi, kot da ga sploh ne vzgajamo. Ali to pomeni, da smo slabi starši, da smo preveč odsotni, da nismo dovolj strogi, da imamo enega otroka bolj radi kot drugega, da delamo razlike? Kako naj si drugače razlagamo njegovo vedenje?
Smo mi odgovorni za njegove ocene v šoli? Smo odgovorni za to, kdo so njegovi prijatelji? Kaj pa za njegove izbruhe jeze in laganje? Pa za njegove uspehe in dosežke na tekmovanjih?
Vpliv ali kontrola
Za dejanja svojih otrok nismo odgovorni oz. bolje rečeno nismo v celoti odgovorni. In tako velja tako za dobra kot slaba dejanja. Naše starševstvo in naše vrednote seveda vplivajo na to, kaj se naši otroci naučijo in kako se obnašajo. Vendar to ni edini dejavnik, ki vpliva na vedenje otrok, še posebej, če govorimo o najstnikih. Ne moremo prevzeti niti popolne krivde za njihove odločitve, ko ne upoštevajo pravil, ne izpolnjujejo naših pričakovanj, ne postanejo to, kar smo si zamislili ali se ne obnašajo v skladu z našimi vrednotami, niti si ne moremo lastiti zaslug za njihov uspeh in dosežke v življenju.
Otroci so svojstvene osebe, s svojimi možgani, s svojimi potrebami in svojo voljo.
Naše otroke lahko vodimo in vplivamo nanje, ne moremo pa jih imeti pod kontrolo, pa čeprav si še tako želimo, da bi jih imeli. Otroci so svojstvene osebe, s svojimi možgani, s svojimi potrebami in svojo voljo. To resnico je težko priznati in jo sprejeti. Vendar ko jo sprejmemo, je osvobajajoče zavedanje, da nismo mi krivi, da naš otrok počne to, kar počne. To nas seveda ne odvezuje odgovornosti, da vseeno poskušamo vzgojiti odgovorne, delovne in spoštljive otroke. Kvečjemu nas v trenutkih obupa, ko se počutimo nemočne, prestrašene ali razočarane, pomiri, da najverjetneje na otrokovo vedenje vpliva še kaj drugega kot le naše starševstvo. Pogledati moramo “onkraj vedenja” in poskušati ugotoviti, kaj je tisto, kar še prispeva k takšnemu vedenju.
Drugi dejavniki, ki prispevajo k otrokovemu obnašanju:
- njihovi razvijajoči se možgani
- njihov odziv: boj-beg-zamrznitev (avtonomni živčni sistem)
- njihove izvršilne sposobnosti
- njihove socialne veščine
- vrstniki
- drugi odraslih v njihovem življenju
- življenjske izkušnje
- zdravila, ki jih jemljejo
- porodna izkušnja oz. zapleti pri ali po porodu
- prehrana
- spanje
- in še marsikaj drugega
Kot starši se moramo spopasti:
– s svojo krivdo in občutkom neuspeha kot starša,
– s svojim strahom, da bi me drugi imeli za slabega starša,
– s strahom, da bi me smatrali za permisivneža, ker ne vsiljujem posledic na enak način kot drugi starši,
– s svojim strahom, da bo moj otrok izpadel kot nespoštljiv, len in nemotiviran.
Sprejmimo svojega otroka takšnega, kakršen je, in sprejmimo sebe kot starša, kakršni smo. Sprejmimo, da vse njegove odločitve in njegova pot v življenju niso odraz nas ali našega starševstva.
Poleg tega se moramo sprijazniti z dejstvom, da bodo trenutki, ko:
- bomo razočarani nad otrokom, da ne naredi stvari, ki jih od njega pričakujemo,
- bomo žalostni zaradi izgubljenih priložnosti,
- bomo čutili nemoč, ker ne bomo imeli nadzora nad njim ali ga ne bomo mogli zaščititi pred težkimi izkušnjami,
- se bomo zavedali, da vsiljevanje posledic ne bo nujno spremenilo vedenja, bo pa lahko vodilo do drugih enako zahtevnih vedenj, kot so laganje, manipulacija ali skrivanje,
- ne bomo marali njegovih odzivov ali dejanj ali včasih celo njega samega, vendar se bomo morali vseeno pokazati kot ljubeči, potrpežljivi, skrbni starši, ki ne odnehajo,
- nam ne bo všeč, da nismo zmogli ostati mirni in sočutni, ampak so nas premagala čustva,
- nam ne bo všeč, da smo kričali nanj,
- bomo izčrpani od vsega miselnega in čustvenega truda, potrebnega za komuniciranje z njim na način, ki krepi stik in sodelovanje,
- bomo razočarani, ker naša pričakovanja niso bila izpolnjena, prav tako pa ni prišlo do napredka, na katerega smo upali.
Sprejmimo svojega otroka takšnega, kakršen je, in sprejmimo sebe kot starša, kakršni smo. Sprejmimo, da vse njegove odločitve in njegova pot v življenju niso odraz nas ali našega starševstva. Poglejmo z druge perspektive in ne dovolimo, da nas otrokova pot definira kot starša. Dovolimo pa si, da nam njegova življenjska pot pomaga postati boljši starš – takšen, kot me otrok potrebuje.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Andreja Poljanec: Kako najstnici pomagati, da sprejme in vzljubi svojo notranjost in zunanjost
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Vir: parentingteensandtweens.com/
Najtežje je vzgajati. Otroci so različni, tisto, kar zaleže pri enem, ne pomaga nič pri drugem. V družini je lahko več otrok, pa eden izstopa po trmi in svojeglavosti.
Ampak v večini primerov – nekega dne mine.
Nekje sem prebrala misel, da je mnogo lažje biti dober šef, dober direktor, dober obrtnik, kot pa dober oče.
Modro morje, podali ste modre poglede s pogledom na družino in starševstvo.
Danes imamo veliko strokovnjakov, ki nam dajejo nasvete.
Včasih pa so bili to predvsem starši in stari starši, pa tudi duhovniki, pri raznih pridigah in na ŽUPNIJSKIH misijonih.
Ko je bil (danes je to nekako zamrlo) na vasi misijon, je ta potekal posebej za žene in dekleta, drugi pa za može in fante. Tam smo poslušali, da vzgajamo predvsem z dobrim VZGLEDOM, manj pa z besedo. Tudi to so svetovali, da otroka ne pošiljamo, da opravi to in to, ampak ga povabimo, da SKUPAJ to opravimo.
Starši smo dolžni otroku razložiti, kaj je prav in kaj narobe, ter ga posvariti, da vsako slabo dejanje ima posledice v življenju.
Vendar, ko otroku kaj spodleti – to pa hote, ali nehote naredi nekaj narobe, ni prav, da ga preveč strogo kaznujemo, ker potem se nas bo izogibal in iskal bo zavetje drugje.
Neglede, kaj otrok stori, vedno je naš. Na lep način mu moramo povedati in razložiti, da to ni prav. Vendar na način, da mu zaupamo, da se bo v bodoče slabih dejanj izogibal. Otrok mora vedno čutiti, da mu hočemo le dobro.
To pa ne pomeni, da molčimo, ko vidimo, da dela narobe.
Ko sta moja sinova včasi negirala moj nasvet in vstrajala, da bosta kaj naredila po svoje, sem jim dejala: “Prav, naredi po svoje, vendar prej dobro razmisli kaj je prav”. Ko sta začutila, da sta odgovorna za določeno dejanje, sta vedno naredila prav.
Vsakemu človeku je težko nekaj narediti le na UKAZ, tudi otroku. Zato pa večkrat poslušamo tisti ZAKAJ.
Na nas pa je da RAZLOŽIMO tisti ZATO!
Včasih pa spoznamo tudi, da so stvari relativne in ni vedno pomemben vsak zato.
POMEMBNO pa je, da z otrokom ohranimo spoštljiv odnos. Kajti – tudi otrok je OSEMNOST, neglede kakšen značaj ima. Ko je Bog delil talente, ni dal vsem enakih. Vendar nihče ni brez talenta. Zato dajmo vsakemu možnost, da RAZVIJE tiste TALENTE, ki jih ima.
Vsak mladostnik rabi enega angela Rafaela kot Tobija, da bi ga spremljal, mu zaupal. Tobit 5, https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Tob+5&id13=1&pos=0&set=2&l=sl
“Otrok, ki ne posluša, ne upošteva pravil, ne dela domačih nalog, ne opravlja svojih obveznosti, noče v posteljo, si ne umije zob, z nami manipulira in laže ter želi na vsak način doseči svoje.”
Na izhodu iz otroštva rabi izzive in izgleda, da se močno upira nalogam, ki jih je opravljal kot otrok. Kje je nekdo kot angel Rafael, ki dobro pozna pot, ga ni strah in zaupa, da mladi zmorejo ta prehod v odraslost?