Pred 24 leti so se naši starši in drugi na plebiscitu pogumno odločili za samostojno državo. Čez tri dni, 26. decembra 1990, so bili rezultati tudi uradno razglašeni. To je bil čas iskrenega veselja in optimizma. Danes je to državni praznik. In nič več?
Plebiscitni plakat
Da imamo Slovenci svojo državo, ki je mednarodno priznana in članica Evropske zveze, jemljemo kot nekaj samoumevnega. Vendar Slovenija ni postala država kar čez noč. Za uresničitev sanj slovenskega naroda so nas naši predniki vzgajali in pripravljali skozi dolga stoletja. V zadnjem obdobju, ko smo živeli v državi, ki ni bila nikoli zares naša in ki je bila utemeljena na umoru in laži, so prizadevanja, da bi kot narod končno mogli sami odločati o svoji usodi, dosegla vrh. Eden ključnih dogodkov v osamosvojitvenih procesih je bil plebiscit.
Plebiscitna priponka
»Moja dežela je naša država«
Hvala našim materam, očetom in vsem tistim, ki so na nedeljo, 23. decembra 1990, na vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« na glasovnici obkrožili DA. Kar 95 % vseh, ki ste v tistem zimskem mrazu prišli na volišča, ali 88,5 % vseh, ki ste imeli možnost glasovati, vas je bilo takih. Brez vas danes ne bi imeli svoje države.
Svečano glasovanje na plebiscitu (Foto: Joco Žnidaršič)
Vaše zaupanje v politične in gospodarske odločevalce tistih dni, da bo Slovenija tudi pravična, socialno občutljiva in poštena država, je bilo v prihodnjih letih – zdaj to že vemo – tudi zlorabljeno. Opravičila za to niste nikoli prejeli, tudi če niso (bili) vsi enako odgovorni za vaše težave in moralno izdajstvo. Vendar dejstvo, da ste svojim otrokom in vsem prihodnjim slovenskim rodovom odprli vrata v svobodo in samostojnost, stoji samo na sebi in ga ne more nihče razvrednotiti. Mlajši smo vam za izkazani pogum hvaležni.
»Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!«
Znamenite besede je 23. decembra 1990 zvečer, potem ko je bilo že jasno, da je plebiscit uspel, izrekel dr. Jože Pučnik, osrednja osebnost slovenske pomladi. Danes nam simbolno odražajo optimizem tistega časa.
Zdi se, kot da gre za zbledel spomin, ki nam ga nikakor ne uspe več obuditi. Dogodki pred in po plebiscitu, ki so se zvrstili v niz konkretnih odločitev, pa nam jasno kažejo, da se nič izpred skoraj četrt stoletja ni zgodilo naključno in da je bilo mnogo pozitivnega iz tistega obdobja namenoma izročeno pozabi.
Slovenska zastava na vrhu Triglava (Foto: Joco Žnidaršič)
Plebiscit v našem zgodovinskem spominu odmeva kot sanje, za katere nismo več prepričani, če so se sploh kdaj res zgodile. Razlog za to je v takratni enotnosti slovenskega naroda, slovenske politike, Cerkve in civilne družbe. Po razkolu, ki ga je v narodovo telo zasekala slovenska revolucija, takšne enotnosti ni bilo več, ne prej in ne potem. Zato je toliko bolj upravičeno, da je bil 26. december kot državni praznik dneva samostojnosti leta 2005 preimenovan v dan samostojnosti in enotnosti. Ni zgolj slučaj, da so preimenovanje zmogle izvesti praktično iste politične stranke, ki so izvedle osamosvojitev.
Mit in resničnost o enotnosti
Pogosto slišimo, kako enotni smo bili Slovenci ob začetkih naše moderne državnosti. Vendar je to le delna resnica, ki ima namen več prikriti kot razkriti. V svojih hotenjih je bil namreč enoten le narod, doma in na tujem, politiki pa so imeli svoje račune. Novinarka in zgodovinarka dr. Rosvita Pesek trdi, da je bila slovenska politika enotna samo v obdobju od 6. decembra 1990, ko je bil sprejet zakon o plebiscitu, in potem še nekaj tednov po njegovi izvedbi.
O enotnosti med politiki tako že ne moremo več govoriti, ko se z datumov, zgoščenih okoli decembra 1990, preselimo na obrobje tega zgodovinskega meseca ali še dlje. Ko se je po plebiscitu začela sprejemati zakonodaja, ki naj omogoči obrambo novonostale države Slovenije pred napadom jugoslovanske vojne, je bilo enotnosti ponovno konec.
V medsebojnih merjenjih politične moči je bil na eni strani DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije) z njenim vodjem dr. Pučnikom in predsednikom vlade Lojzetom Peterletom. Po volitvah aprila 1990 je ta koalicija strank poskrbela za izvedbo demokratizacije političnega sistema in osamovojitve Slovenije. Na drugi strani so bile stranke, ki so se idejno in materialno napajale iz prejšnjega komunističnega sistema in so kolikor mogoče ovirale in zavirale uresničitev Demos-ovega političnega programa.
Razstava ob 20. obletnici plebiscita leta 2010
Med obema blokoma je stalno prihajalo do napetosti. Izjema ni bilo niti vprašanje plebiscita. Opozicija iz vrst dovčerajšnjih komunistov je hotela plebiscit izvesti šele spomladi leta 1991, demokratična koalicija pa je v zameno za decembrski datum morala popustiti pri večini, ki naj odloči uspeh plebiscita. Ko je bil datum dogovorjen, je bil pred sprejemom zakona podpisan tudi sporazum političnih strank o sodelovanju v korist plebiscita.
Plebiscit je tako last vseh, ki so pri njem sodelovali: politikov, ki so se zanj odločili in ga omogočili, civilne družbe, ki ga je podpirala, in navadnih državljanov, ki so se ga udeležili. To je resničnost o slovenski enotnosti, vse drugo je zavajanje, ki za potrebe političnih koristi ustvarja neresničen mit.
Pomlad sredi zime
Le redko moremo podoživeti upanje in veselje vseh tistih, ki so imeli decembra 1990 priložnost in odgovornost odločati o usodi slovenskega naroda in države. Takšna priložnost se vsako leto na Štefanovo, 26. decembra, ponudi pri Sv. Jakobu nad Medvodami.
23. decembra 1990 zvečer se je pri tej cerkvici zbrala množica ljudi, ki so ob kresu kljub mrazu nestrpno pričakovali rezultate plebiscita. Ko se je razvedelo, da smo se Slovenke in Slovenci množično odločili za svojo državo, se jim je na njihovo povabilo malo po polnoči v praznovanju pridružila tudi večina Demos-ovih ministrov in predsednik vlade Peterle. Ne sneg ne mraz jih nista ovirala, da se ne bi iz toplega ljubljanskega Cankarjevega doma odpravili v polhograjske hribe med navadne ljudi. Po pripovedovanjih takrat navzočih je bilo veselje nepopisno.
Spominski kamen pod cerkvico sv. Jakoba nad Medvodami
V spomin na plebiscit kot edinstven dogodek v slovenski zgodovini se ljudje pri omenjeni cerkvici srečujejo še vedno, vsako leto znova. Tudi letos. Maši za domovino, ki bo ob 18. uri, bo sledil kulturni program z govorniki in pogostitev. Vabljeni!
Ne zgolj državne proslave v svoji izvedbeni sterilnosti in pogosto narejeni vljudnosti. Predvsem na takšen preprost način se med ljudmi iskreno podoživljajo občutja izpred tolikih let. In še pomembneje, s tem plebiscit v srcih udeležencev postaja eno od vrednostnih središč slovenskega naroda.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!