Vir: ShutterstockBratje in sestre, ki se med seboj razumejo tudi v odrasli dobi – v čem je skrivnost?
Ni čarobne palice, s katero bi lahko zamahnili in pričakovali, da njihovi odnosi ne bi poznali napetosti in prepirov, vendar obstaja nekaj preverjenih nasvetov, ki spodbujajo prisrčne in tudi prijateljske odnose. Navsezadnje bodo naši otroci imeli drug drugega še dolgo po tem, ko nas ne bo več.
1. Ne primerjajte jih med seboj
Skoraj vsi strokovnjaki se strinjajo, da je za ustvarjanje napetosti med brati in sestrami najhujše, če starši enega otroka bolj priviligirajo kot drugega. Zato ne glede na vse – ne izberite si svojega “najljubšega”. Pazite se zlobnih stavkov, kot so: “Tvoja sestra nikoli …” ali “Zakaj ne moreš delati tega, kar dela tvoj brat?” Jane Isay, avtorica knjige “Mama te ima še vedno najraje”, pravi, da s tem le podpihujemo tekmovalnost med njimi. “Otroci za nepravičnost ne krivijo toliko staršev, kolikor začnejo zameriti svojemu bratu in sestri.”
2. Ne vmešavajte se v njihove prepire
Poskusite se ne preveč vmešavati v njihove spore, razen če gre za fizične poškodbe ali kruto norčevanje. Učenje sodelovanja in reševanja problemov je pomembna življenjska veščina, ki se je najbolje naučimo tako, da moramo probleme reševati skupaj z brati in sestrami. Isay navaja odraslo žensko, ki se spominja, da se je v otroštvu ugriznila v roko in nato za to krivila svojo sestro. Zato ne domnevajte, da veste vse, kaj počnejo vaši otroci. Morda bodo potrebovali pomoč pri reševanju spora, vendar se ne postavljajte na njihovo stran. Ne krivite starejšega, da bi pa on “že moral vedeti” – to najstarejšemu otroku povzroča nepotreben pritisk in zamero.
3. Samo odnos šteje
Ne domnevajte, da je rivalstvo med sorojenci nujno potrebno.
Vikki Stark je za svojo knjigo “Moja sestra, moja jaz” intervjuvala več kot 400 žensk, najstnic in deklet o njihovih sestrskih odnosih. Preučevala je odnose med tako imenovanimi “sestrami, ki so bile povezane”. Vedno znova je ugotovila, da so sestre, ki so si bile blizu, izhajale iz družin, ki so zelo poudarjale odnos. To je bila nekakšna družinska kultura: “Sestre ste, druga od druge ste življenjsko odvisne in pričakujemo, da boste imele tesen odnos.” Zato je spodbujanje otrok, da na svoje sorojence gledajo kot na svoje tesne zaveznike, več kot dobrodošlo.
4. Vključite jih v življenje drug drugega
Skupaj se udeležujte dejavnosti drug drugega. Tako bodo otroci drug drugemu nudili podporo, se spodbujali pred tekmami ali nastopi in si nudili tolažbo, ko stvari ne bodo šle po načrtih. Ni cilj, da otroke “vlačimo” na vse tekme in prireditve njihovih bratov ali sester, toda naj bodo o njih vsaj obveščeni.
Kot družina preživljajte čas skupaj. Peljite psa na sprehod, zapeljite se s kolesom ali spuščajte zmaje. Družinski igralni večeri niso brez razloga nekaj, kar imajo otroci zelo radi: spodbujajo timsko delo in zdrav občutek tekmovalnosti. Ko so družine skupaj le med prevažanjem otrok z ene dejavnosti na drugo, izgubijo občutek, da so celota, in postanejo skupina posameznikov.
Ne pozabite pa tudi otrokom omogočiti, da se skupaj dolgočasijo. Dolgčas pogosto spodbuja ustvarjalnost in domišljijo in včasih to prisili brate in sestre, da preživijo čas skupaj.
Oglejte si tudi: Manca in Benjamin Izmajlov: Otroci, ki se ukvarjajo z glasbo, se v šoli lažje učijo
5. Naj opravila opravljajo skupaj
Enkrat za spremembo dajte otrokom nekaj, kar morajo narediti skupaj – oprati avto, pograbiti listje ali pomiti in posušiti posodo.
Dr. John Duffy, klinični psiholog in avtor knjige “Razpoložljivi starš”, se spominja neke družine, ki je vedno določala skupna opravila: “Naj je šlo za pomivanje posode, sprehajanje psa ali odnašanje smeti, pri tem sta sodelovala vsaj dva sorojenca. S tem so starši ustvarili razmere, v katerih je bilo sodelovanje nujno potrebno, in njihovi otroci so se temu resnično prilagodili.”
Isay se spominja tudi odraščanja in preživljanja poletja v koči brez tekoče vode. Z bratom sta morala vsak večer pomiti posodo, kar je vključevalo hojo do vaške pipe, segrevanje vode, nato pomivanje in sušenje krožnikov. Sovražila sta vsako minuto tega, zato sta si izmislila protestne pesmi, ki so na koncu utrdile njun odnos. Tega se še danes spominjata in se ob tem smejita.
6. Ne pozabite na pogovor
Družinska srečanja omogočajo, da lahko bratje in sestre na varen način pripovedujejo o težavah ali konfliktih, ki se zgodijo med njimi. Vsakomur je treba dovoliti, da spregovori, in od vsakega je treba pričakovati, da bo poslušal. Pogovori ob mizi ali v dnevni sobi so tudi odličen čas za načrtovanje družinskih dogodkov, razpravljanje o stvareh, ki se dogajajo, reševanje konfliktov in izrekanje pohval.
7. Počitnice
Ne podcenjujte vrednosti družinskih počitnic, ki so namenjene druženju bratov in sester. Učinki so lahko začasni, toda ko so otroci zunaj svoje cone udobja, stran od prijateljev in so prisiljeni preživeti čas skupaj, presenetljivo pogosto uživajo drug ob drugem.
Ni treba, da je to karkoli zapletenega. Pravzaprav že vikend kampiranje ponuja nekaj odličnih priložnosti za skupno delo, druženje, zabavo in doživljanje nečesa novega. Prav tako se znebite tehničnih pripomočkov, ki so jih otroci zdaj tako navajeni.
8. Če nič ne deluje …
Žal pri nekaterih družinah tudi z najboljšimi nameni in dejanji nič ne deluje. Zdi se, da njihovi otroci uživajo v tem, da so v nenehnem stanju prepirov, tarnanja in prepirov. Morda bo to za vas pomenilo nekaj težkih let, vendar ne pozabite nečesa: “Kako se prepirajo kot otroci, nima nobene zveze s tem, kako se bodo razumeli kot odrasli.”
Povzeto po: sandiegofamily.com
Oglejte si tudi:
Darja Kalamar Frece: Otrok bo imel tak odnos do življenja, kot ga imamo mi
Rudi Tavčar: To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Kako lepo je, če so bratje in sestre v dobrih odnosih, če eden drugemu pomagajo in si stojijo ob strani ob težkih življenjskih preizkušnjah. Na žalost poznam kar veliko bratov in sester, ki so med seboj na smrt skregani, se niti ne pogledajo, ne pozdravijo, si niti za rojstni dan ne voščijo in niti smrt v bližnjem sorodstvu jih ne strezni.
Vem za primer: dva brata sta med seboj skregana, skratka, jezna eden na drugega. Sem v dobrih odnosih z enim in drugim. Ne eden ne drugi ni slab, niti hudoben. Le zakaj sta jezna? Iz trme in iz otroške užaljenosti. Že večkrat sem previdno omenila tako enemu kot drugemu, zakaj se ne pobotata med seboj, saj je vendar to življenje tako kratko! Je smiselno biti jezen zaradi par sto eurov ali zaradi enega kosa zemlja, ki ga ne eden ne drugi ne obdeluje!
Žal ne pomaga nič. Res ne vem, kako lahko ljudje tako živijo, z zamero in jezo v sebi.
Kaj bi dala, da bi imela sestro, ali brata. Žal nimam več nikogar.
Kako lepo si napisala, samo barcaffe. Jaz tudi ne razumem, kaj je v ljudeh, da imajo zamero, jezo v sebi, da sorodniki ne govorijo drug z drugim. Zagotovo veliko stvari izhaja iz otroštva, nekateri starši delajo ogromne razlike med otroki, nekatere ponižujejo, drugi povzdigujejo v nebesa. V odraslosti bi se človek tega moral rešiti s pomočjo psihoterapije, pogovora z zaupno osebo, delati na sebi itd.
Tako sem jaz naredila. Jaz imam z bratoma in sestrama dobre odnose, ker se ne vidimo pogosto, je potem srečanje živahno, lepo, čustveno. Jaz sem izredno čustven človek, pokažem čustva in tako tudi sina učim. Ni problem, če je človek bolj zadržan v čustvih, samo da tudi to pove.
Življenje tu na zemlji je zelo kratko proti večnosti. Potrošništvo, pehanje za denarjem, uspehom, deloholizmom, primerjanje z drugimi, delati se boljšega od drugih, pehanje za ugodjem, kopičenje materialnega. Kaj ti to pomaga, če nimaš ob sebi ljudi, ki jih imaš rad in imajo tudi tebe radi? Kaj ti to pomaga, če si sam, osamljen, komu se lahko nasmeješ, potožiš? Kaj ti pomaga, če si potem celo življenje nesrečen, iščeš svojo družino (v čustvenem smislu), na smrtni postelji te nihče ne obišče, ali ko si bolan itd.? Kaj ti pomaga, če lahko v tem trenutku nenadno odideš iz tega sveta, imaš pa cel kup neporavnanih računov, zamer, sovraštva v sebi?