Šeškanje – krivično do staršev in do otrok

Thumbnail

Ob otrocih začutiš, da si vreden živeti polno, dostojanstveno in vredno življenje. Zato je prav ponižujoče, da se moramo starši sploh spraševati, ali se otroke sme udariti ali ne.

Otroci so za starše darilo

Staršem so zaupani v doživljenjsko varstvo. Otroci niso kar sami po sebi, ni kar logično, da jih lahko imaš. Če jih že imaš, kar je čista milost, je nekaj najlepšega, da lahko po njih končno vzljubiš sebe. To pomeni, da se ob njih lahko razvijaš v vedno bolj umirjenega, zadovoljnega in ljubečega odraslega. In to prav vse življenje.

Otroci niso kar sami po sebi, ni kar logično, da jih lahko imaš.Ni treba biti grob

Ob otrocih lahko najbolj polno začutiš, da se na ljudi ne boš več drl, da z ljudmi okoli sebe ne boš grdo ravnal, jih poniževal, sramotil, preziral, zato ker to zate samega ni dostojno. Ob otrocih začutiš, da si vreden živeti polno, dostojanstveno in vredno življenje ter odnose, v katerih si nase lahko ponosen in samega sebe vesel.

Če starši lahko verjamejo, da je otrok rojen kot najčistejša ljubezen, kot polnost življenja v sebi, potem lahko ob njem začutijo, da je razpravljanje o tem, kako je potrebno otroke vzgojiti, kako se jih sme ali celo mora zdresirati, kako se morajo otroci prilagoditi staršem, jih razumeti in počakati, da bodo sami na vrsti, neprimerno in za starše prav nevzdržno.

V bistvu je prav žalostno in ponižujoče, da se starši sploh moramo spraševati glede tega, ali se otroke sme udariti ali ne. Krivično je, da se sploh moramo soočati z vprašanji, k niso vredna starševskega dostojanstva. Ta vprašanja in stiske ob tem govorijo bolj o prenosu stisk iz prejšnje generacije staršev oz. iz odnosov iz njihove primarne družine.   

Otroci so življenje

Ni namreč vprašanje starševstva, ali se otroke tepe ali ne, kot tudi ni vprašanje, ali se otroke dresira ali ne. Vprašanje je, kako živeti z otroki in jih voditi v življenje, da se bodo v svetu znašli, da bodo vedeli, kaj jih veseli, da bodo v odnosih sposobni sočutja in pristnega ter iskrenega stika s sabo in z drugimi, in da bodo nase ponosni ter v življenju veseli in polni življenja, idej in ustvarjalnih ter polnih in ranljivih ter iskrenih ljubečih odnosov. To pa je bolj povezano z vprašanjem, koliko uspemo starši ob otrocih verjeti, da lahko v starševstvu uživamo.

Ali so poleg otroških sploh še kakšne oči, ki te gledajo s tako neizrekljivo ljubeznijo, pravo zaljubljenostjo, ki ti oprostijo, četudi si z njimi delal grdo?

Ali verjamemo, da se lahko ob otrocih sprostimo? Ali si zaupamo, da imamo za svoje otroke edine in najboljše odgovore? Ali verjamemo, da smo se sposobni v otroka vživeti in primerno odzivati? Ali verjamemo, da smo vredni otrok – teh nežnih bitij, z očmi, ki se sploh ne odlepijo od tebe, pogledov, ki so vate zaljubljeni, tudi ko si utrujen, siten ali potrt. Ali so, razen božjih, sploh še kakšne oči, ki te gledajo s tako neizrekljivo ljubeznijo, pravo zaljubljenostjo, ki ti oprostijo, četudi si z njimi delal grdo?

Kako neizrekljivo in nedoumljivo krivično je, da se sploh kdo na svetu mora spraševati o tem, ali se otroka sme ali celo mora udaritipo riti ali ne in kako pogosto, in to celo pod pretvezo vzgoje, čeprav gre za zlorabo? Nenaravno je narediti nekaj takega ali podobnega, da se bodo te ljubeče oči zaprle ali vsaj povesile – od sramu, žalosti in bolečine.

Neizrekljivo krivično je, da se sploh kdo na svetu mora spraševati o tem, ali se otroka sme ali celo mora udariti.Če se starši uspejo zazreti v otrokove oči, ne morejo česa takega nikoli narediti. To jih lahko reši – zrenje v otrokove oči, ki ti vedno dajejo priložnost, da si z njimi sočuten, da vztrajaš v iskanju stika, tudi ko je težko, ko se počutiš nemočnega, negotovega, ko si jezen. Otrokove oči so za starše zdravilo.

Ob otrocih starši vedno znova dobivajo priložnosti, da z njimi živijo vredno in dostojanstveno, spoštljivo in nežno, pa tudi jasno in odgovorno. To pomeni, da se v primerih, ko je za otroka nekaj nevarno, škodljivo, ponižujoče ali pa je nevarno, škodljivo ter ponižujoče za druge, kot starš čutiš dolžan otroku to preprečiti, jasno in nedvoumno, na način, ki je spoštljiv za oba. Na tak način bo otrok starše vedno razumel, vedno jim bo sledil iz ljubezni in spoštovanja, ne pa iz strahu pred kaznijo.

Otroci niso zato, da jih starši čim bolje vzgojijo.Otroci niso zato, da jih starši čim bolje vzgojijo, ampak z veliko globljim namenom – ob njih imajo starši edinstveno priložnost, da se ob njih razvijajo, dograjujejo, prečistijo, da počasi spirajo s sebe umazanijo in z njimi vedno bolj polno živijo.

Starši so otrokovi vodiči v življenje, saj v vzajemnem odnosu odkrivajo, kako bi lahko živeli ljubezen, saj vse kar ostane, je le to.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.