Sem nepopolna mama, ki svojim otrokom povzroča travme

Foto: Shutterstock

Pred kratkim sem brala zapis slovenske mame, ki pravi, da zvečer včasih joka od skrbi, kaj vse bo pri vzgoji naredila narobe in kakšne travme bo povzročila otrokom. Še kako jo razumem. Ob rojstvu otrok smo dobili najpomembnejše in najlepše poslanstvo v življenju, a hkrati ne dosegamo lastnih visokih standardov. To nas boli in vznemirja. A pred časom sem se takšnim občutkom krivde začela zavestno odpovedovati.

Želim si delati bolje, a mi ne uspe

Res si želim biti dobra mama. Vsak dan se trudim. Berem, se izobražujem, poskušam poslušati svoj materinski občutek, molim za modrost, se pogovarjam in usklajujem z možem. Materinstvo mi je v neizmerno veselje in moji otroci so nekaj najbolj dragocenega, kar mi je bilo v življenju dano.

A kljub vsemu trudu in ljubezni, ki ju vlagam v vzgojo, vsak dan delam napake. Pogosto sem nepotrpežljiva. Vzkipim. Včasih imam slab dan in sem zoprna. Ponavljam vzorce, za katere sem si že tisočkrat rekla, da jih ne bom več. Se jezim. Ali pa smilim sama sebi.

Vsak dan! Včasih se čudim svoji majhnosti in nemoči. Tako si želim delati bolje, pa enostavno ne uspem. Tu in tam opazim majhen napredek, nato pa spet pogrnem na celi črti. Kje so šele vse napake, ki se jih niti ne zavedam …

Starševstvo je en sam niz napak

Ker sem po naravi nagnjena k perfekcionizmu, me je zavest o lastni »nesposobnosti« toliko bolj zadela. V napornem obdobju, ki sem ga doma preživljala s prvo malčico in njenimi izbruhi besa (oh, kako pogosto sem se videla v njej!), se mi je zdelo, da je moje materinstvo en sam niz napak. Na en dober odziv sem lahko naštela pet slabih. V resnici ni bilo tako hudo, a napake so mi v spominu ostajale precej močneje od vseh dobrih stvari, ki jih nisem niti opazila. Pravijo, da pomaga, če se opravičiš. A kaj, ko sem ob vsakem opravičilu sklenila, da je to »čisto zares zadnjič«, nato pa sem bila nad sabo še bolj razočarana.

Ko sem se o svojih stiskah pogovarjala z drugimi mamami, sem ugotovila, da se počutimo precej podobno. Vse nas skrbi, da bomo svojim najdražjim povzročile kup travm, vse delamo napake. Nikakor nam ne uspe doseči svojih standardov!

Moji otroci imajo človeško mamo z vsemi človeškimi napakami. Kar je čisto prav!

Bodo moji otroci popolni, če bom vse naredila prav?

Nisem doživela razsvetljenja ali strele z jasnega. A sčasoma sem začela spoznavati, da so napake (in to vsakodnevne napake!) ne le sestavni, ampak nujni del starševstva. Otroštvo sestavljajo tudi negativne izkušnje in, ja, celo travme. Naj si še tako želim, da bi vse delala prav, to enostavno ne gre. In le napuh me lahko prepričuje, da bodo moji otroci popolni, če bom delala dobro. Moji otroci imajo človeško mamo z vsemi človeškimi napakami. Kar je čisto prav!

Si predstavljate svojega odraslega sina, ki soprogi z zamaknjenim izrazom pripoveduje: »Moja mama je popolna, res popolna!« Si prestavljate njen obupani in nejeverni pogled? Mama je mama, a na srečo ni popolna in nikoli ne bo. Ko pride čas, bo moral sin v svet po svojo »popolno žensko« in svojo družino. Upam, da bosta skupaj gradila odnos, popravljala napake svojih staršev in predelovala travme iz otroštva (ki jih bosta kljub vsej starševski dobronamernosti imela). Kakšna priložnost za rast!

Žal mi je za vse napake, a me hkrati ne skrbi

Pri vzgoji včasih vidimo toliko dreves – lastnih napak –, da ne vidimo gozda. A če s pogledom zajamemo več let, vidimo, kako smo v resnici napredovali kot ljudje in starši. Ko gledam svoje otroke, se s hvaležnostjo zavedam, da z možem očitno le nisva naredila vsega narobe. Vesela sem za vse drobne korake rasti, ki sva jih bila v teh letih vendar sposobna.

Kot mama ne bom nikoli dosegla popolnosti. Povzročila bom travme. Naredila bom nepopravljive napake. A v zavedanju lastne majhnosti se počasi odpovedujem želji, da bi naredila vse prav. Želji, da bi bila vsemogočna in bi imela vse pod nadzorom.

Kaj si kot mama torej želim?

Z otroki si želim splesti zaupen odnos, v katerem se bomo iskreno pogovarjali in reševali težave. Želim, da vedo, kako so ljubljeni in dragoceni. Če bo hči čez dvajset letih prišla k meni in mi povedala, kaj jo je pri moji vzgoji bolelo in motilo, bom tega vesela, saj bo to pomenilo, da najin odnos ni presahnil. Molim, da bom premogla dovolj uvida in poguma za iskreno opravičilo.

Dragi otroci, pravzaprav mi je žal že sedaj. Žal mi je za vse stvari, ki jih ne naredim dovolj dobro. A hkrati me ne skrbi. Vem, da ste v dobrih rokah, saj imate nebeškega Očeta in Mater, ki sta boljša od mene. Ker sta onadva popolna, sem jaz lahko zadovoljna s svojo nepopolnostjo.