Seksualizacija, agresija, spremembe možganov … zaradi ekrana!

Pogovor med 4 in 5 let starimi fantki na dvorišču nekega podeželskega slovenskega vrtca je šel takole: 
»Dejmo jo ubit!«  »Ja, pa zvež’mo jo prej!« 

»S “ketno”, k’ bolj boli!«
»Pa na drevo jo obes’mo!«
»Z glavo navzdol!«
»Ja! Pa trebuh ji prerež’mo in ji dejmo čreva ven!«
»Ja, to bomo nardil’!« …

Obrazi otrok ob gledanju agresivne risanke so bili jezni in prestrašeni, ob gledanju Pujse Pepe pa sproščeni in nasmejani.

Otroci se pač niso strinjali s svojo vzgojiteljico in tako so se pogovarjali, kako se je bodo »znebili«.
K sreči je vzgojiteljica hitro razumela, za kaj gre. Vedela je, da to niso pogovori, ki bi jim bili dečki priča v vrtčevskem okolju, prav tako ne doma. Njihove družine pozna, saj je z njimi že več let. Pozna zdaj aktualne risanke, njihove junake, obnašanje, sporočilo, ki ga prinašajo med otroke. V vrtcu so si zato skupaj ogledali risanki Pujsa Pepa in Ben Ten. Med gledanjem risank je otroke fotografirala. S fotografij lastnih obrazov so otroci jasno razbrali, katero risanko so gledali v katerem trenutku. Obrazi ob gledanju agresivne risanke so bili jezni in prestrašeni, ob gledanju Pujse Pepe pa sproščeni in nasmejani.

Risanke so se tudi igrali in se o tem pogovarjali. Otroci so bili dovolj stari, da so sami spoznali, da težav v vrtcu ne morejo reševati ne z nasiljem, ne s čarobnimi pasovi in trakovi, ne s pretepanjem. Ali je vzgojiteljica zmanjšala vpliv gledanja risank na otroke? Morda. Morda pač ne. Nasilno in čudno obnašanje v vrtcu so s tem projektom bistveno omejili. 

Ob tem se mi zastavlja vprašanje, koliko staršev si vzame čas za pogovor in igro o risanki, ki jo je gledal njihov otrok? 

Škodljivi zasloni?!

Sama pri hčerki opažam občutno spremembo v obnašanju, kadar gleda televizijo. Ko je še obiskovala vrtec, se je pogosto zgodilo, da so gledali risanko ali dve. Z možem sva zelo hitro opazila, da je bil »danes dan, ko so gledali risanke«. Punčka je bila namreč bistveno bolj razdražljiva, neprijazna in »tečna« kot sicer. Ali je to samo najino opažanje ali gre za nekaj, kar je osnovano na resničnih raziskavah? Odkrila sem precej zanimive podatke.

Sama pri hčerki opažam občutno spremembo v obnašanju, kadar gleda televizijo.

Leta 2011 je Ameriška pediatrična akademija zapisala, da ima zaslonska tehnologija (torej računalnik ali televizija) potencialno škodljive in nikakršnih pozitivnih vplivov na otroka, mlajšega od dveh let.

Nedavno je francoska vlada francoskim televizijam prepovedala predvajanje kakršnih koli oddaj, ki bi bile namenjene otrokom, mlajšim od 3 let. Njihova obrazložitev: »Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od treh let, in povzroča nekatere nevarnosti, spodbuja pasivnost, otroci slabše osvajajo jezik, se preveč razburijo, imajo težave s spanjem in koncentracijo, povzroča pa tudi odvisnost od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni njim.«

Kaj se dogaja s človekom, ko zre v zaslon?

Dr. Aric Sigman je avgusta 2010 za skupino, ki v Evropskem parlamentu deluje za kakovost otroštva, pripravil obširna predavanja o zaslonski tehnologiji. Omenil je številne vidike, kako vpliva na nas in posebej na otroke, saj se njihovi možgani še toliko intenzivneje razvijajo, in z marsikaterim podatkom presenetil.

Gledanje v zaslon npr. bistveno zmanjša tvorbo melatonina, hormona, ki nam pomaga umiriti telo in nas pripravi za spanje. Tvoriti se začne, ko pade mrak. To pojasni dejstvo, zakaj se nam pred računalnikom ne začne spati, kakor se nam ob branju knjige.

Otrok bi moral dvakrat toliko časa, kot ga preživi pred zaslonom, preživeti v aktivnem gibanju na svežem zraku.

V raziskavi so otrokom med 6. in 12. letom začasno odtegnili vso zaslonsko tehnologijo. Pokazala se je, da se jim je količina melatonina dvignila za 30 %. Če je prenizka, lahko vpliva na prezgodnje pojavljanje pubertete pri deklicah, pri dečkih pa težave z inzulinom in tveganje za kardiovaskularne bolezni. 

Gledanje televizije naj bi vplivalo tudi na debelost. »Česa ne poveš!« boste vzkliknili. A ne gre le za to, da tedaj, ko je otrok pred zaslonom, ni aktiven. Problem je, da se upočasni metabolizem in se spremeni zaznavanje zunanjih in notranjih dražljajev. Ne samo zaradi slastnih reklam, dejansko nam gledanje v ekran lahko spodbudi tek, hkrati pa med gledanjem ne ozaveščamo, da jemo, zato kasneje zaznamo občutek lakote. 

Slovenski strokovnjaki pravijo, da bi moral otrok dvakrat toliko časa, kot ga preživi pred zaslonom, preživeti v aktivnem gibanju na svežem zraku.

Kaj se dogaja z možgani?

Zagovorniki računalniških igric pravijo, da se možgani z igranjem igric razvijajo, raziskave pa tega ne potrjujejo. Možgani so bolj aktivni ob seštevanju enomestnih števil (aktivirani sta obe možganski polovici) kot pa ob igranju igric (aktivirana sta samo centra za vid in gibanje). 

Možgani so bolj aktivni ob seštevanju enomestnih števil kot pa ob igranju igric.

V večini risank dogajanje prehitro teče, da bi mu otroci lahko sledili. To pravzaprav ni posebno nenavaden podatek, saj novejšim celovečernim risankam težko sledimo celo odrasli in marsikaterega stavka ne razumemo niti mi.

V medicinski reviji Pediatrics so leta 2011 objavili rezultate raziskave nekajminutnega gledanja risank. Zelo slabo so vplivale na intelektualne funkcije sprednjega dela možganov pri štiriletnikih. Ta del možganov skrbi za ciljno vedenje, pozornost, delovni spomin, zmožnost zadrževanja, reševanje problemov, samokontrolo in odlog zadovoljitve.

Prikrita seksualizacija otrok

O vplivu zaslonskih medijev na možgane naših otrok bi lahko napisali več strani. A rada bi se lotila še ene – nehvaležne teme, o kateri ni zaslediti raziskav in podatkov.

Pred časom smo skupaj z družino gledali celovečerni animirani film Vesele nogice. Prikupna risanka o pingvinčkih, ki pa naju je po nekaj minutah šokirala. Ob padcu dveh pingvinčkov (mladičkov) so bili tako nazorno prikazani vsi mogoči spolni položaji, da sem previdno preverila še pri možu, ali imam samo jaz »umazane misli« ali je to opazil tudi on. Najina zgrožena pogleda sta se srečala. V nadaljevanju risanke je bilo, tako mimogrede, navrženih še kar nekaj neprimernih sporočil: od namigovanja na skupinski seks, na homoseksualnost, ob hkratnem jasnem namigovanju, da so stare vrednote slabe (ali je naključje, da negativni lik s pojavo in načinom govorjenja spominja na starega škofa?), na to, da krizo rešuje zabava, da imeti enega partnerja in ga zamenjati za drugega ni problem, do tega, da za to, da bi bil srečen, ne potrebuješ družine. 

Če subliminalna sporočila ne bi vplivala na možgane, čemu bi jih bile risanke polne?

Risanka naju je precej vznemirila in tako sva kar nekaj dni namenila v pogovarjanju in raziskovanju (pred drugim zaslonskim medijem, torej). Kmalu sva odkrila, da nisva edina, ki sva v tej risanki opazila vsa ta sporočila. V risankah (še posebej iz velikih medijskih hiš) je nenormalno veliko seksualizacije, spornih in tudi subliminalnih sporočil. Na primer taka, da v eni od 25 sličic, ki se odvrtijo v sekundi, namestijo neprimerne podobe (v oknu se vidijo gole prsi, v senci oralno občevanje dveh odraslih oseb ipd.).

Čeprav močnejših dokazov, da bi subliminalna sporočila vplivala na možgane, ni, se mi zastavlja vprašanje: če jih ni, čemu se to počne?

Neposredna sporočila razvrednotenja družine in spolnosti verjetno pripravljajo podlago za naslednji korak: video spote, ki so danes tako rekoč mehka pornografija, filme, kjer telo in spolnost nista več nikakršni vrednoti … Z njimi se zlorablja žensko telo v komercialne namene in deklicam uničuje samopodobo.

Upam si reči, da je vsaj 80 % mladih, katerim sva z možem v zadnjem času predavala o teologiji telesa, videlo zadnji videospot Miley Cyrus. V njem nastopa povsem gola. Okrog 40 % mladih je videlo spot Britney Spears, ki je oblečena v pomanjkljivo usnjeno opravo, v rokah pa ima bič, s katerim pretepa ženske ob sebi, ki so zvezane. Naslov videospota: »Delaj, kuzla!« (»Work, bitch!«)

Seksualizacija otrok je velik interes različnih lobijev. Čimprej se otroci srečajo s perverznostmi, s spolnimi odnosi in izkrivljeno spolnostjo, večje rane bodo imeli. Bolj so ranjeni, lažje so vodljivi. Se za temi cilji skriva denar ali kaj drugega?

Na misel mi prihaja citat iz knjige Teologija telesa za začetnike: »Če sta telo in spolnost ustvarjena, da bi razodevala našo zedinjenost z Bogom, in če obstaja sovražnik, ki nas hoče ločiti od Boga, kaj mislite, da bo najprej napadel? Če hočemo izvedeti, kaj je najsvetejša stvar na svetu, moramo samo pogledati, kaj je najbolj nasilno oskrunjeno.«

Je torej najbolje odstraniti televizijo iz hiše?

Ni nujno, saj televizija sama po sebi ni zlo; verjamem, da sta tako televizija kot računalnik v hiši lahko dober in koristen pripomoček. 

Bolj so otroci ranjeni, lažje so kot odrasli vodljivi.

V naši družini televizije nimamo in spoznavamo, da ima računalnik nekaj prednosti: starši laže nadziramo, katere risanke otrok gleda, v večini se izognemo nadležnim reklamam, ki manipulirajo z glavicami naših malčkov, poleg tega pa je konec risanke dejansko konec – ni program tisti, ki narekuje še naslednjo.

Zaslonski mediji so prav gotovo lahko velik blagoslov. Ne le, da nam olajšujejo delo (danes si ga ne predstavljamo več brez računalnika), na njih si lahko pogledamo sproščujočo risanko, zanimiv dokumentarec ali globok film. Naša naloga pa je, da se naučimo krmariti, presojati in biti odločni pri odločanju o količini in vsebini. Ne le pri otrocih. Tudi pri sebi.

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (1/2014).