Resnica o dojenju

Foto: Canva

Vsaka doječa mamica in njen otrok imata v zvezi z dojenjem svojo zgodbo. Zgodbo, ki ju, vsakega po svoje, zaznamuje za celo življenje. In postane njuna resnica o dojenju.

Sem dovolj dobra mama

Za mamo je njena zgodba o dojenju ena temeljnih predstav, ki jih ima o svojem materinstvu. Na dojenju se lomijo kopja tihih vprašanj, ki jih pozna samo materinsko srce. Sem dovolj dobra mama? Res dajem od sebe čisto vse, kar zmorem? Niti ne gre toliko za to, kaj in koliko zmoremo. Gre bolj za vprašanje, ali smo se res popolnoma darovale. In prav zato, so dojiljske zgodbe tako osrečujoče, če se izteče po željah in tako boleče, če ne gre. Prav zato so tako prepolne tihega obžalovanja, obtoževanja, nevoščljivosti, nadutosti, več ali manjvrednosti. Ko sem včasih prebirala kakšen forum na temo dojenja, se nisem mogla načuditi vsej pritlehnosti, ki je vela iz njega. Z leti sem se naučila, da gre predvsem za veliko, ogromno skrbno skrite bolečine.

Vpliv dojenja na zdravje

O vplivu dojenja na mamino zdravje je bilo že veliko napisanega. V času, ko zavest čimbolj naravnega življenja in prehranjevanja močno zaznamuje naše vsakodnevne izbire, me čudi, kako da se na Materinega mleka z vso njegovo enkratnostjo in prilagodljivostjo trenutnim potrebam v otrokovemu razvoju in zdravstvenemu stanju se nikoli ne bo dalo narediti umetno.področju dojenja tako malo premakne. Porajajo se številne pobude. Od raznih temu ali onemu prijaznih porodnišnic, svetovalk, izobraževanj za zdravstvene delavce, forumov, člankov, delavnic, blogov, do dojenja po parkih … Ampak povprečna doba dojenja ostaja približno takšna, kot je vsaj že dve, tri desetletja, kar dojenje spremljam sama. Le zgodb o »nasilnem promoviranju« dojenja je več. Rezultatov pa, vsaj na videz, tako malo.

Za dojenčka je dojenje temelj njegovega telesnega in duševnega zdravja. Čeprav pogosto kje slišimo, da se tudi ob »flaški čisto dobro gor zrase«, pa vsi vemo, da to ni celotna resnica. Sicer se ne bi trudili z raziskavami in iskanjem formule mleka, ki bo še bolje prilagojena in z novimi dodatki še bolj podobna originalu.

Materinega mleka z vso njegovo enkratnostjo in prilagodljivostjo trenutnim potrebam v otrokovemu razvoju in zdravstvenemu stanju se nikoli ne bo dalo narediti umetno. Mamino mleko je namreč čisto vsak dan – kaj dan, vsak podoj – drugačno. In, ste recimo vedeli, da imajo mame, ki dojijo dečka celo nekoliko drugačno sestavo mleka od tistih mam, ki dojijo deklico?

Vpliv na denarnico

Ko gre za otroke, smo marsikaj pripravljeni »pogoltniti«, da bo le dovolj dobro. A večina nas ima omejena sredstva. Imeti otroka, ki ga hraniš po steklenički, je drag hec. Še vedno mi v ušesa udari stavek – če mati ne more dojiti ali ima premalo mleka, ji zdravnik svetuje adaptirano mleko. Ne govorimo o pomoči, govorimo o rešitvi, ki ne reši ničesar. Ne mame in njenih čustev, ne otrokovega zdravja, da o povečanju stroškov niti ne govorimo.

Vpliv na okolje

Če mama doji, je otroku v katerem koli trenutku na voljo popolna, neoporečna hrana. Ne potrebujete zbirke stekleničk, sterilizatorja, termovke, posebne torbe in – skozi mesece – množice škatel adaptiranega mleka, ampak samo dovolj primerne pijače zase. In to je vse. Odpadkov praktično ni in mleko je zastonj. Se sploh lahko obnašamo bolj ekološko?

In kaj če ne gre?

Vedno, vedno se v takih trenutkih najdejo mame, ki zagotavljajo, da njim pa ni šlo, ker ni bilo mleka, ker ga tudi njihova mama ni imela, ker je bilo prenaporno, ker otrok ni zmogel, znal, hotel sesati … Verjamem njihovim občutkom. Vseeno pa še vedno trdim, da bi večina teh mam lahko dojila, če bi le v pravem trenutku dobile res pravo pomoč. In tukaj se zalomi. Nasvetov je malo morje. Mnenjem in izkušnjam babic in sosed so se zadnja leta pridružile še facebook skupine, forumi … In če bi z istim vprašanjem stopil pred skupino zdravstvenih delavcev, bi dobil kopico, večkrat nasprotujočih, nasvetov. Vsi starši imamo izkušnjo s tem. Kako naj se torej sveža mamica znajde? Odgovor na to vprašanje mora poiskati vsaka v svojem srcu. Koga poslušati, kaj poslušati, kje kopati globje in kaj povsem odklopiti. Naj se sliši še tako zlajnano – le dosledno sledenje lastnemu notranjemu glasu prinaša zadovoljstvo in pomirjenost z odločitvami in ukrepanjem.