Recept naših babic: »Dolga njiva in ravna motika pa boš zdrav«

Vir: Pixabay

Vedno znova se čudim moji babici, kako je pri 90 letih še vedno tako aktivna in vitalna, da lahko sama skrbi zase in svoj vrt, veliko bere in si sama kuha … Bo že res, da se za tako »fit« starost lahko zahvali tudi dobrim genom, vendar je po njenem mnenju glavni razlog v njenem življenju, ki je bilo vse prej kot lahko. Ko sem jo nekoč vprašal, kakšen je njen recept za zdravje in dolgo življenje, mi je odgovorila: »Dolga njiva in ravna motika, pa boš zdrav.«

Fizično delo je bilo v njeni mladosti del vsakdana. Kmečka opravila so opravljali ročno in si v najboljšem primeru pomagali z volom ali konjem. Potrebovali niso nobenih fitnes centrov, skupinsko vadbo je predstavljala skupna košnja in žetev sovaščanov. Potovali so peš, bogatejši mogoče s kolesom, pri katerem si še vedno moral vrteti pedala, in ne tako kot je to v navadi danes, preprosto tiščati na tipko svojega električnega skiroja. Trdo delo in sodelovanje sta omogočala preživetje v opustošeni deželi, ki jo je prizadela vihra druge svetovne vojne. Ob tem je večkrat povedala, da je bila prehrana tako skromna, da so od mize pogosto odhajali še vedno lačni.

Potrebno je pozabiti nase, na svoje želje in preprosto darovati svoj čas in samega sebe.

Težko si predstavljam, kako je bilo živeti v tistih časih, in upam, da mi tega ne bo potrebno izkusiti, se pa v zahodni družbi danes soočamo z drugačnimi izzivi. Otroci danes Bogu hvala niso več lačni, ampak se ob polnih hladilnikih nezdrave hrane prej soočajo z debelostjo. Povečuje se delež tistih, ki se borijo z izgorelostjo, tesnobo in depresijo.

Odrasli in otroci ob pravicah pozabljamo na svoje dolžnosti. Posledično se v vsem našem blagostanju rušijo temeljne človekove vrednote, ki jih v tej naši »opijanjenosti« različne ideologije izkoriščajo in spretno prikazujejo kot del sodobne, celo napredne družbe …

Časi so se spremenili in čas blagostanja ni sam po sebi umeven. Pozabljamo, da je to sad, ki so nam ga prigarali in priborili rodovi pred nami, ki so imeli vizijo lepše prihodnosti. Kakšna pa je naša vizija danes? Še zmoremo kot družba ta čas ohraniti in predati našim potomcem?

Zgodba moje babice me uči, da je v življenju pogosto potrebno zavihati rokave in prekopati njivo, ne glede na to, kako dolga je, kako vroče je in kako zbita je zemlja. Uči me, da je v težkih časih potrebno vztrajati, sodelovati, se vzpodbujati, pa tudi odpuščati in tolažiti.

Uči me, da je pogosto potrebno pozabiti nase, na svoje želje in preprosto darovati svoj čas in samega sebe. Vso to dinamiko vsakodnevno izkušamo starši, ki si želimo svoje otroke čim bolje pripraviti na življenje. Tudi v njihovem življenju bodo vzponi in padci, sončni in nevihtni dnevi, zato poskrbimo, da jim predamo temeljne vrednote, iz katerih bodo lahko zajemali.  

Komentarji

  1. Ta recept sigurno ne drži, ker če bi, bi bili skoraj vsi 90. letniki še živi in bi še skrbeli sami zase. V preteklosti so imeli večinoma skoraj vsi težko življenje in so vsi poznali “ravne motike” in “dolge njive”. Če so hoteli preživeti, so morali garati in se marsičemu odpovedati.
    Danes je večina 90. letnikov že pokojnih, tisti, ki so še živi, pa potrebujejo pomoč svojih družinskih članov, ali pa preživljajo jesen življenja v domovih za starejše. Spopadajo se s težkimi kroničnimi boleznimi in bolečinami. Takih kot je vaša babica je zelo, zelo malo. Vsekakor, naj bo babica zdrava še naprej, želim ji vse dobro. Bodite Bogu hvaležni za njeno zdravje in dolgo življenje.
    Nikar pa ne mislite, da so vsi tisti, ki niso dočakali niti 50, 60 let, umrli zato, ker so premalo delali. Nihče ne ve, kaj ga čaka jutri in nihče nima garancije, da bo vedno zdrav.

  2. Veliko je vredno da sem se na kmetiji naučil delati na njivah.Smo pa sami ostali ko sem bil star tri leta, oče se je smrtno ponesrečil pri gradnji ceskve.Pri treh letih sem bil tudi v bolnišnici štiri najst dni in to se mi pozna celo življenje.Za mojo šolo se ni nobeden zanimal,če nisem imel domače naloge sem bil tepen.Velikokrat sem imel zlomljeno nogo.Veliko sem bil tepen kar je največji zločin,odraslih nad otrokom.Tako pretepanje otroka popolnoma fizično in psihično ubije da že v puberteti obupa nad življenjem,in išče ljubezen pri živalih in v alkoholu. To ga zaznamuje za celo življenje,z velikim trpljenjem.Le brezpogojna ljubezen in velikokrat sprememba okolja vse to lahko to trpljenje nekoliko omilita.Bilo pa je zelo krivicno da družba ni takrat ni skoraj nič priskočila na pomoč taki družini s sedmimi otroki ki so ostali brez očeta na skromni kmetiji .kjer sem živel v veliki zanemarjenosti umazaniji večkrat žejen lačen po zimi veliko orezebel.Pa ne obsijam ničesar Bilo je zelo težko in nisem nikjer čutil nobene ljubezni..Vedno sem čutil da mi nekaj manjka a to je bilo pomanjkanje ljubezni.Vedno sem čutil veliko krivico zakaj se to meni dogaja. .Šele pri devetindvajsetih letih sem lahko še zaupal duhovniku kakšen pekel sem doživel kot otrok in šele takrat sem začutil da mi je vse odpuščeno saj sem bil otrok zlorabljen fizično in psihično…Sem se pa navadil na trdo fizično delo ki sem ga delal štirideset let.

    1. Žal mi je in vedno mi je hudo, ko spoznam kako tako zgodbo, kot jo piše “Silvester Kociper”. Tudi sam sem marsikaj doživel in danes lahko takole komentiram od zadnjega konca nazaj: Ni čudno, da v zakonu doživi krivice, saj ponavadi privlačimo tisto, česar se moramo naučiti, spoznati, prerasti, … vedno dobimo partnerja, ki nas preizkuša. Mi pa njega, se razume. Zlorabljene osebe, bodo toliko časa našle svoje “rablje”, dokler ne bodo zacelile ran, se naučile iti preko tega, nato se pa odpre drug svet, kjer isti ljudje niso več taki do njih, še večkrat pa pridejo nove osebe, ki so drugačne; kakršne si takrat zaslužimo. Ampak tudi mi smo vedno zrcalo in preizkušnja “njim”. Napak je misliti, da tisti ki zlorablja svojo moč ni pri preizkušnji s tem. Močnejši ime odgovornost, da svojo moč uporablja za dober namen.

      Da se je oče smrtno ponesrečil pri gradnji cerkve, me spomni na enega še živečega gospoda, ki je takisto zapravil vse kar je imel za pomoč drugim. Nazadnje je pri pomoči sosedi padel z (njenega) drevesa in se ves polomil. Kaj bi lahko bilo narobe pri pomoči drugim, se nekdo vpraša? Pomoč drugim, kjer hkrati zanemarjaš sebe in svoje bližnje, ni božje delo. Je ravno tako greh. Gospod je pomoč sosedi vsilil, saj ga je odklonila, češ, da mora sebi spraviti drva pred zimo, da bo tista jabolka že sama obrala. Vsiljivo je vstrajal, dokler ni popustila. Padel je z jablane že prvo uro. Ves v mavcu je nato dočakal, da je njegova metrska drva pokril sneg. Že to, da jih je naročil šele novembra, je spet razlog v tem, da prej “ni imel časa”, ker je pomagal drugim in ne denarja, ker ga redno posoja vsem … še pred tem je zapravil ženino ljubezen, ki ga je zapustila “z begom” v umsko bolezen in ni več prisotna. Še pred tem je povsem zanemarjal tudi svoja otroka, ki sta razvila neozdravljive duševne bolezni in sta tudi onadva danes v institucijah. Pretepal jih je “vzgojno” in “preventivno”; preden sta kaj ušpičila. Preden sta zvečer šla v mesto, jih je premlatil, da bosta pravočasno doma; ker po toči zvoniti je prepozno. In danes se mu smeji cel okoliški svet, ker je raztrgan in živi v podrtiji, čeprav ima krepko nadpovprečno pokojnino. Vse da za druge, sam pa nima nič in nato prosjači za hrano, za pomoč, itd. Patologija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.