Prvi šolski dan – dan veselja in ponosa ali dan zaskrbljenosti in nelagodja?

Foto: Freepik

V zadnjem tednu avgusta je po spletu zaokrožila zgodba ene izmed bodočih srednješolk, torej učenke, ki je ob prehodu iz devetega razreda v srednjo šolo ostala brez želenega vpisa na srednjo šolo, kamor si je srčno želela.

Razlog je bil le delno subjektiven, saj je deklico dvom v dosežen rezultat ob koncu leta pripeljal do odločitve, da je srednjo šolo, kamor si je želela, napisala na drugo mesto. Potem je sistem točkovanja in omejitev vpisa v srednjo šolo deklico pripeljal do trenutka, ko ni bila sprejeta ne na prvo (premalo točk) in ne na drugo srednjo šolo (dovolj točk, napačni vrstni red želja).

Ob spremljanju razpleta te zgodbe je vame trčila ta realnost in birokratska naravnanost našega izobraževalnega sistema. Ni pomembna želja, niso pomembni športni uspehi, niso pomembni trud in usklajevanja vseh šolskih in obšolskih dejavnosti. Pomembno je le, kaj piše na prijavnem listu … Pomemben je papir, pomembna so pravila, določbe v predpisih, in ne otroci …

Nelagodje in zaskrbljenost ob prvem septembru

Z velikim ponosom sem prvega septembra pospremil našo prvošolko skozi šolska vrata. Veselje in iskrica na obrazu, ko si je na rame naložilo šolsko torbo, sta nekaj, kar si bom kot starš zapomnil za vse življenje.

Toda obenem ne morem mimo zavedanja, da bomo mi odrasli njeno šolsko torbo, ki je sedaj polna veselja, radosti, pričakovanj kmalu napolnili s povsem drugimi zahtevami. V njeno torbo bomo naložili pričakovanja, zahteve in merila, ki so bila postavljena drugje, v pisarnah. Jih bo zmogla nositi?

Naredimo rez in nehajmo vse otroke metati v isti koš, od njih pričakovati enako in jih ocenjevati po enakih merilih.

Ob veselju in ponosu me zato navdaja tudi precej nelagodja in zaskrbljenosti.

Res si želim, da bi nekdo končno pristopil k temu izjemno globokemu problemu naše družbe. Da končno naredimo rez in nehamo vse otroke metati v isti koš, od njih pričakovati enako in jih ocenjevati po enakih merilih. Niso vsi otroci enaki in želim si, da bi tudi moji otroci bili obravnavani različno po njihovih sposobnostih, željah, hrepenenjih.

Svet se spreminja, šolski sistem pa …

Otroci vstopajo v kruti svet sodobne družbe. Ozrimo se okoli in hitro nam postane jasno, v kako težko okolje naši otroci odraščajo. Družbene spremembe in napredek se dogajajo z bliskovito hitrostjo. Kako bodo kos tem izzivom? Na pot jim postavljamo standarde, ki za večino niso dosegljivi. In prav je tako. Nobene potrebe ni, da se vsi otroci pehajo za istimi cilji, da jim mi postavljamo standarde in s tem uničujemo sanje.

Učitelji in tisti, ki bodo v šolskem sistemu oblikovali učni proces naših otrok, so pred praktično nemogočo misijo. V sistemu, ki se v istem kalupu obrača že več desetletij, morajo otroke pripeljati do točke, ko bodo znali izkoristiti svoje talente, danosti in biti unikati v svetu, kjer produciramo iste »izdelke«. Verjamem, da se ogromno učiteljev trudi početi ravno to, a sistem tudi njim prepogosto zveže roke. Če kdo dvomi v navedeno, naj poišče kakšnega učitelja/učiteljico, gre z njim na kavo in prisluhne zgodbam o vseh ovirah, ki jih morajo premagati, če želijo kakšnega otroka potisniti izven vnaprej predvidene poti.

Bomo pomagali otrokom nositi nahrbtnike?

Mu bomo nahrbtnik še dodatno naložili z našimi pričakovanji in zahtevami? Ali pa mu ga bomo pomagali vsaj malo izprazniti in mu olajšati breme na ramenih.

In tudi starši igramo pri tem pomembno vlogo. Pomembno je naše zavedanje, da ne moremo od vseh naših otrok pričakovati istih dosežkov. Če je starejši otrok brez težav in naše pomoči premagal izzive osnovne šole, to ne pomeni, da bodo vsi naši otroci šli po tej poti.

Pri sebi se moramo ves čas zavedati, da igramo pomembno vlogo pri polnjenju nahrbtnika pričakovanj naših otrok. Kako bo otrok ta nahrbtnik nosil skozi osnovno šolo, je veliko odvisno tudi od nas. Mu ga bomo še dodatno naložili z našimi pričakovanji in zahtevami? Ali pa mu ga bomo pomagali vsaj malo izprazniti in mu olajšati breme na ramenih?

Res si želim, da bi čez devet let, ko se bom ozrl na osnovnošolsko obdobje mojih otrok, lahko rekel, da je bil ta zapis nepotreben in pretiran. Da naš sistem deluje in da je za naše otroke dobro poskrbljeno … A trenutno imam občutek, da je to le pobožna želja in da je veliko bolj realna podoba, ki jo odraža fotografija pod tem prispevkom.

Vir: Facebook

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vedno je iti v šolo velika sprememba. Si predstavljate, kako je bilo mojim staršem, ki so odšli v italijansko šolo? Slovenska beseda je bila prepovedana. Otroci niso znali jezika, učiteljev so se bali, saj so bili sovražni do slovenskih otrok, v šoli ni bilo malice, ni bilo stranišča. Telesne kazni so bile pogoste, na šolski klopi je bila palica, s katero so mlatili poredne otroke, včasih pa čisto tako, iz ihte. Po končanem šolanju teh ubogih otrok ni čakala lepa prihodnost, pač pa iti za hlapca, za deklo….
    Jaz sem odšla v prvi razred pred skoraj 60. leti. Bili smo vsi otroci iz vasi, nihče ni hodil v vrtec, nekateri niso znali držati niti svinčnika v rokah! Nihče nas ni vozil v šolo, dežnikov nismo imeli, imeli pa smo pelerine, pozimi pa gumijaste škornje. Vseeno nas je učiteljica v prvem razredu učila računanja in pisanja, v prvem razredu smo že vsi gladko pisali tudi pisane črke, tudi računanje smo dobro obvladali.
    Razlika med generacijami je ogromna!
    In vsaka generacija mora dati svoje “skozi”. Naj se še tako trudimo, otrok ne moremo obvarovati pred vsemi preizkušnjami, pred vsemi težavami, pred vsemi krivicami, na katere bodo naleteli v življenju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja