Prva menstruacija je praznik!

Foto: Shutterstock

Ko je moja mama dobila prvo menstruacijo, ni o tem vedela nič. Bilo jo je strah, da je hudo bolna in da bo umrla. Nikogar ni upala vprašati, kaj se dogaja. Ne vem, kako se ji je potem vse skupaj »razjasnilo«, vem pa, da si je obljubila, da bo svojim hčeram, če jih bo kdaj imela, stvari razložila pravi čas. No, pri meni ji je to »skoraj« uspelo. V resnici sem prvo krvavitev dobila prej, preden je mama ocenila, da čas za razlago, kaj se z mano dogaja. Zadeve je sicer naknadno čisto korektno izpeljala – našla je primeren prostor, čas (bilo je poletje, vlagali sva breskov kompot, ni se bilo treba gledati v oči), celo opravičila se mi je, ker me ni vnaprej pripravila.

Ampak jaz nisem bila več povsem nevedna. Moje otroštvo je bilo drugačno od njenega. Informacij je bilo mnogo več, spolna revolucija je opravila svoje. Kje sem se sama informirala, se ne spominjam več, očitno pa način ni bil najslabši. Kajti, ko sem opazila prve madeže krvi na spodnjem perilu, sem približno že vedela za kaj gre in preplavilo me je otroško veselje – zdaj bom pa lahko mamica.

Vmes sem zrasla, dozorela in odrasla

In zdaj sem na tem, da vedenje o dogajanjih v ženskem telesu predajam naprej. Najprej sem ga morala predati možu (katerega pridobivanje znanja o tem se je končalo pri hudo pomanjkljivi osnovnošolski biologiji in opazovanju skrivnostnih mesečnih »obredov« pri sestri). Najin odkrit pogovor je bil temelj za pogovor, ko so o stvareh začeli spraševati otroci. Nisem delala razlik med sinom in hčerami. Vsi so imeli od začetka neomejen dostop do opazovanja mame. Zato so odpadli mnogi strahovi in verjetno tudi veliko vprašanj. In seveda je na otroke delovala prava poplava informacij današnjega časa. Dobrih in žal tudi slabih, ali vsaj slabo predstavljenih. Te smo morali v pogovorih korigirati doma.

»Mami, saj veš, ženska postajam!«

Od vedno se mi je zdelo nujno potrebno, da se z vsako od hčera pred prvo menstruacijo pogovorim o podrobnostih. Nisem želela »ponoviti« mamine napake in s pogovorom nisem preveč odlašala. Opazovala sem svoje hčere in spremembe na njihovih telesih in ob pojavu prvih znakov preobrazbe deklet v ženske, sem pogovor načela. Z vsako sem si upala biti še bolj materinsko intimna.

Zdaj pri najmlajši se mi zdi, da sem blizu tistemu, kar bi imenovala ideal. Pozna vsa dejstva, opazuje mene in sestre, spoštuje svoje telo, čudi se lepoti in čudežnosti. Zdaj čaka, napeto in z veseljem. V dveh, treh letih bo prišla tudi njena prva krvavitev. Ko se včasih začudim njenemu nerazpoloženju ali kakšnemu mozoljčku, me vedno poduči: »Mami, saj veš, ženska postajam!« Veseli se, da bova šli kupit prve vložke in si bo lahko sama izbrala vzorčke.

Navdušena je bila tudi nad delavnico Čudovita princesa. Domov se je vrnila kot prava, od Boga ustvarjena in ljubljena princesa.

Je prva menstruacija razlog za praznovanje?

Čeprav je to dekličina zelo zasebna zadeva, se nama je z možem pri starejših sestrah vedno zdelo prav, da jo praznujemo. Tako, po tihem, ampak pomenljivo. Praznujemo vsako malenkost, vsak rojstni dan, vsak zaključek šole. »Postati ženska« pa je enkraten dogodek v življenju deklice in žal bi mi bilo, da bi izzvenel v prazno. Veliko sem prebrala o tem posebnem praznovanju v knjigah in na spletu.

Ženskost s seboj prinaša lepote in bolečine, zmedenost in mirno jasnost, utrujenost in počitek v Bogu, strah in pogum. In prav ta preplet jo dela enkratno, bogato, neopisljivo lepo. Nočem, da je ta mejnik za moja dekleta opomnik, da »bodo odslej morale zelo paziti, kaj delajo«, kot so menstruacijo še v moji generaciji pogosto predstavljale mame. Nočem tudi, da dobijo dekleta o menstruaciji od vsega začetka občutek, da je to nekaj nagnusnega, povezanega z neprijetnostmi in bolečinami. Nočem, da na menstruacijo gledajo kot na bolezen, ampak kot na znak, da so zdrave in da jih narava pripravlja na najveličastnejšo nalogo. Nočem se tudi iti neke na pol vzhodnjaške iniciacije v ženskost.  

Želela sem torej najti nekaj našega, družinskega, krščanskega. In sem ugotovila, da bom morala iznajti kar sama, da bom morala poseči vase, v svojo ženskost, v to, kar kot mama naše družine in mojih deklic želim posredovati naprej. Mož mi je v tem v veliko pomoč. Dan, ko dekle dobi prvo menstruacijo, je dan, ko se naš ati, novi ženskosti pokloni z resnično razkošnim šopkom rož. To je tudi dan, ko na naši mizi ne manjka torta. Jo že nekako sčaramo. To je dan, ko oba z očetom naše dekle objameva, pokrižava in ji poveva, kako zelo se veseliva, da odrašča, kako je lepa in kako nama je všeč. Slednje, se mi zdi, mora deklica slišati predvsem od očeta.

Uvedli smo tudi tradicijo obdarovanja. Dekle dobi mehek, najlepši kopalni plašč, kar jih najdem v trgovinah, v katerega se zavije, ko je dan težek, ko se ne počuti dobro, ko se želi pocrkljati. Sama sem tak plašč dobila od svoje mame po prvem porodu. Še vedno me objema, kot me je nekoč ona.

 

Pojdite v življenje z veseljem, ker ste, kar ste

Ženskost s seboj prinaša lepote in bolečine, zmedenost in mirno jasnost, utrujenost in počitek v Bogu, strah in pogum. In prav ta preplet jo dela enkratno, bogato, neopisljivo lepo.

Deklice moje, rada bi vam zapustila občutek, da ste ljubljene, da ste enkratne, čudovite in vredne kraljevega dostojanstva. Če si boste poiskale še dopolnjujočega enkratnega, čudovitega, dostojanstvenega kralja, potem me za vas ne skrbi. Pojdite in živite svojo ponosno ženskost v vsej polnosti.

 

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja