Foto: CanvaMoj štiriletnik se je počasi pripravljal na spanje. Plezal je po postelji in nenadoma otrpnil.
Kje je moja ninica?
Ninica je njegova igračka, ki jo nosi s seboj, odkar je shodil, in še nikoli ni spal brez nje. Seveda je nismo prvič izgubili. Z možem sva jo začela počasi iskati. Sin prav tako tekal okrog in jo iskal. Skoraj istočasno naju je spreletelo. Ninica je ostala v tetinem avtu, ki je sedaj že davno prečkal državno mejo.
Postalo je jasno, da bo treba danes noč preživeti brez ninice.
Začetnemu šoku je sledil izbruh jeze in besa. Udarjal je po zraku, brcal, vpil: “Pojdi po njega! Hočem ga. Ne bom spal brez …”
Bila sem na točki, da ga začnem tolažiti, miriti … potem pa sem se spomnila na prispodobo vlaka in se ustavila.
Prispodoba vlaka ni zame nič novega, naučila sem se je že pred leti na svoji terapiji. Naši težki občutki so predori, mi pa smo vlak, ki potuje skozenj. Priti moramo skozi predor in zdržati, na koncu je svetloba, slabi občutki pa prenehajo … Sliši se seveda klišejsko preprosto, a je veliko lažje reči kot narediti.
Toda v trenutku mi je postalo jasno, da mora moj otrok priti skozi ta tunel.
Naši težki občutki so predori, mi pa smo vlak, ki potuje skozenj. Priti moramo skozi predor in zdržati, na koncu je svetloba, slabi občutki pa prenehajo …
Kje dobronamerni starši naredimo napako?
Težava je v tem, da dobronamerni starši pogosto poskušamo prestreči svoje otroke na njihovem potovanju skozi ta čustveni tunel. Ko sem gledala svojega sina, kako se bori s svojo jezo, žalostjo in strahom, ker nima svoje ljubljene ninice, bi zlahka rekla:
Jutri ga bomo dobili nazaj. Ne jokaj.
Imaš veliko plišastih živali, izberi drugo …
Vse bo v redu …
Vse to bi bile brez dvoma resnične izjave, a nekoristne. Ko se naši otroci spopadajo s težkimi občutki – žalostjo, jezo, strahom, zadrego, osamljenostjo, krivdo – jih skušamo rešiti iz tega. Pojasnjujemo, zakaj pretiravajo ali kako MI vemo, da bo na koncu vse v redu.
Seveda lahko rečemo, da skušamo pomagati našim otrokom, a če se le malo poglobimo, bomo hitro ugotovili, da se v resnici trudimo, da bi se MI počutili bolje. Ker nas bolečina naših otrok tako globoko boli, nam je tako zelo neprijetno. Do neke mere je to gotovo naravno in v prvem obdobju otrokovega življenja je naša naloga, da se na dojenčkov jok odzovemo. Toda ko otrok odrašča, je del razvoja tudi to, da se nauči soočati s svojimi negativnimi čustvi, jih vzeti resno in iti preko njih.
Ne znamo se soočati s svojimi čustvi
Kar odrasli pogosto počnemo, ko se soočamo z lastnimi čustvenimi težavami, je, da skušamo čimprej priti iz tunela – udarjamo po straneh, se pritožujemo, včasih počepnemo v temi, zapremo oči in se pretvarjamo, da sploh nismo v tunelu. Vse je v redu.
Včasih počnemo še celo vrsto drugih stvari – jemo sladoled, pijemo vino, nakupujemo prek spleta, tečemo maratone, čezmerno gledamo Netflix, igramo igrice na telefonu ali brezglavo brskamo po Facebooku – da bi se odvrnili od dejstva, da smo v predoru.
Toda nobena od teh stvari nas ne spravi iz tunela, kajne?
Potem ko si končno dovolimo kričati, jokati in udarjati s pestmi ter se zrušiti in se dobro zjokati, se nenadoma počutimo veliko boljše.
V prvem obdobju otrokovega življenja je naša naloga, da se na dojenčkov jok odzovemo. Toda, ko otrok odrašča, je del razvoja tudi to, da se nauči soočati s svojimi negativnimi čustvi, jih vzeti resno in iti preko njih.
Samo biti zraven …
Zato sinu nisem rekla niti besede. Namesto tega sem samo sedela zraven njega. Sčasoma so se valovi jeze preobrazili v hlipanje. Takrat sem ga začela božati po hrbtu – še vedno brez besed. Še naprej je jokal, jokal in jokal …
Vedela sem, da to pomeni, da potuje skozi čustveni predor, namesto da bi se v njem zataknil in to je bilo dobro.
Jokal je in jokal je in jokal …
Tako dolgo, dokler ni več jokal.
Potem je s police vzel neko knjigo in začel listati po njej. Kot da se ni nič zgodilo. Pokukala sem na uro. Minilo je osem minut.
Razvijanje odpornosti
Zdelo se mi je, da bi se zdaj morda lahko pogovorila.
Rekla sem mu, da vem, da bo nocoj verjetno zanj težko zaspati, a morda bi lahko skupaj razmislila, kaj lahko storiva, da mu bo lažje.
(Če bi predlagala kaj takega dve minuti prej, bi eksplodiral, toda ker sem počakala, da je njegov vlak pripeljal iz predora, je bilo v redu.)
Brez prevelikega prigovarjanja je moj 4-letnik ta večer izbral dve drugi plišasti živali, s katerima bo spal, nato pa prosil, ali lahko pred spanjem prebereva dve dodatni knjigi, da bo večer bolj poseben.
Preprosto biti ob njem, ko se je prebijal skozi tunel. Mu dovoliti, da začuti bolečino in paniko, nato pa sam pride do zraka. To gradi odpornost.
Kasneje, ko sem ga poljubila za lahko noč, se je obrnil na bok, da bi zaspal, in mirno rekel: “Saj bom dobro spal.”
Če bi mu samo ponavljala, da ni nič hudega, ga tolažila, da je to samo ena noč brez ninice, ne bi zgradil odpornosti. Sporočilo bi bilo, da je njegova bolečina nepomembna in da njegovih težav ni vredno jemati resno.
Toda preprosto biti ob njem, ko se je prebijal skozi tunel? Mu dovoliti, da začuti bolečino in paniko, nato pa sam pride do zraka? To gradi odpornost.
Spomni se svoje naloge!
Zato se naslednjič, ko bo vaš otrok močno razočaran, jezen ali razburjen, spomnite, da je v resnici naloga staršev, da:
– poskrbimo za tolažbo med otrokovo frustracijo,
– dopustimo in zdržimo otrokove očiščevalne solze,
– pokažemo empatijo do boja našega otroka,
– dovolimo, da se življenjske lekcije nauči naravno – ne s pridiganjem,
-podpremo otrokovo potovanje skozi čustveni tunel.
Oglejte si tudi:
Montessori pedagoginja mag. Mojco Košič: Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase
Psihosocialna svetovalka in logoterapevtka mag. Darja Kalamar Frece: Kako vzgojiti srečnega in odgovornega otroka?
Povzeto po: www.pickanytwo.net
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
