Pri babicah se boljše je!

Vir: Depositphotos

Ste kdaj razmišljali o tem, v čem je čar babičine kuhinje? V čem je skrivnost, da iz nje prihajajo najboljše jedi in najomamnejše vonjave?

Že res, da dolga leta kuhanja naredijo veliko izkušenj in iz tega vidika popolnoma razumem, da znajo babice pripraviti marsikaj in da gre pri njih vse v slast. Ne razumem pa naslednjega fenomena, na katerega so že me večkrat „opozorili“ otroci. Namreč – da tudi ambient babičine hiše očitno doda svoj čar.

Moja mama je pred časom delala njoke na zalogo in nekaj jih je dala tudi meni, da bodo na zalogi v skrinji za eno „hitro kosilo“. In ko sem jih kasneje skuhala, sem pod nos dobila komentar, da so sicer dobri, a da se ne morejo kosati z babičinimi. Kako se ENAKI njoki ne morejo kosati z babičinimi, lepo prosim!

Še večji udarec pa je sledil nekaj dni kasneje, ko sem pekla kruh. Mehke žemljice, ki jih res obožujejo in ki velikokrat izginejo še preden se dobro ohladijo. Vedno jih napečem veliko, da jih spravim še v skrinjo, nekaj jih vedno dam tudi mami. In naslednji dan so pri njej jedli MOJE žemljice in modrovali, da je spekla boljše, kot jih spečem sama. Lepo prosim, kako so lahko en dan stare ENAKE žemljice boljše od svežih toplih?

Gre za kakšen prašek, napoj, zvarek, ki jih dodajate? Izvajate nad lonci kakšen poseben ritual?

Zgornjih dveh pojavov ne znam razložiti drugače, kot da gre za fenomen. Kot da se v babičini hiši vklopi nek dodaten čut, ki zaznava drugačen okus in vonj. Kot da se v babičini kuhinji, za babičino mizo hrano doživlja povsem drugače, na nekem drugem nivoju.

Drage babice, v čem je torej čar? Gre za kakšno čarovnijo, ki jo prejmejo ženske roke tam po 55. letu? Gre za kakšen prašek, napoj, zvarek, ki jih dodajate? Izvajate nad lonci kakšen poseben ritual?

Najverjetneje skrivnosti ne boste izdale. Nič zato, prepričana sem, da jo bom čez kakšni dve desetletji odkrila tudi sama in najverjetneje jo bom, tako kot ve, hudomušno obdržala zase 😉 .

In, če ponižno navkljub temu, da so moje žemljice pri babici boljše, priznam: nobena čajna salama ni še nikoli imela tako čarobnega okusa kot takrat, ko jo je moja babica postregla na peči tam za vrati v zavetju najtoplejše dnevne sobe kar jih je kdaj obstajalo. Imela je okus po prav posebni vrsti ljubezni …