Preprosto življenje!

Foto: Canva

Mož se je nekoliko upiral, saj se mu je po celem letu garanju zahotelo udobnih počitnic, ampak moja močna notranja želja in ženska prepričljivost sta dosegli svoje – letos smo odšli kampirat. In se imeli fantastično!

Živeti le z najnujnejšim

V primerjavi z ostalimi kampisti smo dokaj borno opremljeni. Premoremo majhen šotor, v katerem je ponoči vsak centimeter zaseden, mali gorilnik in podlogo za sedenje. Res le najnujnejše. In vedno znova, ko sedim v kampu, pretegujem noge in uživam, se čudim, kako malo potrebujemo za življenje. Vodo, hrano, spanje, WC in prijetno družbo najbližjih.

Ko s seboj nimaš velikega noža za kruh ali lubenico, ko je doma ostala džezvica za kavo, ko so doma ostale lego kocke in ko ni nobenih risank, takrat nastane prostor za ustvarjalnost in preprostost. Jemo z rokami, malo popacani, a nikoli lačni niti nejevoljni.

Doma uporniški otroci so na kampiranju zelo prizadevni sodelavci. Nič jim ni težko, še sami radi dodajo kakšno idejo.

Vse nepotrebno, kar se zdi čez leto nujno potrebno, za nekaj dni odpade in ostanejo le bistvene stvari.

Sodelovanje

Če se doma nenehno prerekamo, kdo bo opravil z goro umazane posode, je v kampu pomivanje posode eno najbolj zanimivih doživetij. Je družabno, je drugačno in je zanimivo.

Letos sem lahko le stala zraven pomivalnega korita, medtem ko je 4-letnica zavzeto pomila vsak krožnik posebej. Lahko sem se le čudila. In uživala v brezdelju, haha.

Postavljanje in pospravljanje šotora pa je tako ali tako prav posebna izkušnja. Palice, vrvice, poteza ali dve in – hop, naš novi domek že stoji! In potem neskončne igre skrivalnic v šotoru. Fascinantno!

Prinašanje vode, kuhanje, nabiranje drv za večerni ogenj – doma uporniški otroci so tukaj zelo prizadevni sodelavci. Nič jim ni težko, še sami radi dodajo kakšno idejo.

Tudi vloge se na kampiranju pogosto zamenjajo. Pri nas je čez leto mami glavna kuharica, tokrat pa sta kuhalnico vneto vihtela veliki ati in mala hči. Bila sta zelo usklajen tandem. In najlepše doživetje letošnjega kampiranja po besedah male kuharice: »Da smo jedli makarone!« Očitno imajo na kampiranju še prav poseben okus …

Stik z drugimi

»Mami, kaj pomeni HELLO?« Naša mala je v obdobju, ko kot goba srka nove besede in stik s tujimi jeziki je bil v letošnjem poletju nekaj najbolj fascinantnega. Še ves preostanek poletja je žlobudrala nenavadne besede, ki jih je skovala sama in z odprtimi usti poslušala naše sosede, ki prihajajo iz drugih držav. Doma sva se usedli k zemljevidu in gledali, kje živijo.

Tuji jezik ni nobena ovira otrokom, da se ne bi zaigrali skupaj. Niti ni ovira otrokom, da se ne bi vsega dogovorili tudi z odraslimi iz drugih dežel. Letos smo kampirali poleg upokojenega nemškega para in tretji dan je naša mala že sedela pri sosedovi gospe, ki ji je veselo razlagala o svojih odraslih otrocih in ji kazala njihove fotografije. Ona nemško, mala komentirala slovensko, nasmehi pa so povedali vse!

Med kampisti se razvije tudi posebna solidarnost. Ko se ti zvije klin in nemočno gledaš rahlo nagibajoči šotor, se že pojavi roka, ki ponudi svojega. Tako prehaja hrana, pijača, oprema. Vse v miru in brez občutka, da ti bo kaj manjkalo, če boš delil.

Stik z naravo in živalmi

Spiš zunaj, ješ zunaj, si aktiven zunaj. Ne izogneš se trumi mravelj, ki si utirajo pot mimo šotora. Mali hroščki, kobilice in žuželke te prijazno sprejmejo v svoje bivališče. Če sredi domače kuhinje vsi kričimo: »Čebela! Čebela!« in izganjamo vsiljivca, nas tukajšnje živali ne ogrožajo in vsi skupaj se naučimo živeti v sožitju.

Ob prvih jutranjih pomežikih pred seboj zagledam gore, umijem obraz v hladni reki in dan preživimo v gozdu. Duša se spočije.

Morda ne moremo vsi kampirati ali pa je za letos priložnost zamujena, v vsakdanjik pa lahko s seboj odnesem tri pomembne izkušnje: preprostost, sodelovanje in naravo. Vse to lahko živimo tudi tekom šolskega leta!