
Ko vstopimo v adventni čas, se po naših domovih počasi začne nabirati okrasje. Tu in tam kakšna bleščica, tu in tam kaj zeleno rdečega, tu in tam kakšna prižgana dišeča svečka, tu in tam kakšno darilce, tu in tam sveže pečeni dišeči piškoti … Adventni venček vsak teden močneje razsvetli svetli naše prostore in iz prenekaterega okna v okolici že mežikajo lučke na smrečici.
Tudi naš dom krasimo. Seveda. Radi imamo predmete, ki so lepi, iz predala potegnemo prte z zimsko in praznično motiviko, sveče pa tako ali tako obožujemo. Ampak resnično okrasje našega doma se skriva drugje.
Ikebana iz čevljev
Ko vstopimo skozi vhodna vrata, nas pričaka predsoba. Velikokrat je polna čevljev, bolj ali manj zloženih. Pod čevlji se redno nabirajo smeti in ves čas je treba tam okrog pometati in brisati. A umazani čevlji pričajo o naših poteh v šolo, službo, po opravkih, na sprehode … Te poti so nas vodile k ljudem ter dogodkom in od njih spet domov. Prihajali smo utrujeni, veseli, zadovoljni, pobiti, nasmejani, jezni, razočarani, navdušeni. In vse to se iz nas poleg smeti siplje po naši predsobi. Bleščice, ki jih prinesemo domov.
Kdo je ta, ki me gleda iz ogledala?
Iz predsobe navadno gremo najprej v našo kopalnico, da si umijemo roke. O kako rada jo imam. Srednje velika je, ampak v njej skrbim za svojo in našo čistočo. Sebe umijem in se vedno znova uredim, skoraj vsak dan pa v njej naložim tudi poln stroj perila. Kakšno razkošje je imeti pralni stroj! Še moja tašča je nekaj časa, na začetku zakona, prala v potoku. Všeč mi je ogledalo na steni. Ko se ujamem v njem, sem si včasih všeč, včasih zatarnam nad podobo, ki jo ugledam. Velikokrat sem utrujena in s podočnjaki. Kadar se počutim posebej slabo, se v kopalnici narahlo naličim in popršim z nekaj kapljicami mojega najljubšega vrtničnega vonja. In potem se grem (nazaj) spoprijemat z nalogami dneva.
Kolikor toliko čist prt na mizi
Prostor, kjer se zadržujem večji del dneva, je kuhinja. Trudim se, da bi bila čim bolj pospravljena, pa je kar naprej razmetana. Kar naprej kdo kaj kuha, drugi reže kruh, si pogreva kosilo, pripravlja sendvič, kdo pozabi kozarec medu na pultu, žlica ali nož ležita pozabljena in zapuščena v koritu. A na mizi je skoraj ves čas kolikor toliko čist prt in vsaj kakšen približek šopka. In seveda svečke pozimi. In ni lepšega okrasa našega stanovanja, kot je girlanda trenutkov, ko se, vedno redkeje, kakor pač otroci odraščajo in odhajajo, dobimo za domačo skupno mizo. Radi si damo duška pri teh skupnih obedih. Vsak tak skupen obed je neke sorte praznik. In zato si takrat postrežemo v lepšem porcelanu, z najlepšimi prtički.
Včasih po kosilu zaspim na kavču
Naša dnevna soba je soba pogovorov, filmov in molitve. Pa včasih, ko so okoliščine naklonjene, kratkega spanca po kosilu. Videla in slišala je življenje v svoji največji pestrosti. Od petja, joka, prešernega smeha, brbljanja dojenčka pa vse do zadnjih dihov prehoda v večnost. Slišala je naše najbolj zaupljive besede, slišala je naše prepire in jezikanje, pozna našo sebičnost, stisko in naše najbolj odprto srce. V dnevni sobi se nizajo Zdrava Marije rožnega venca zdaj za ta, zdaj za drug namen ali osebo. To je naš ognjemet.
Kjer najini srci pojeta
Najino spalnico doživljam kot najbolj svet prostor naše družine. Tam sva iz para mladih zakoncev postala starša. Tam si pripovedujeva najbolj tihe in globoke, včasih tudi sramotne skrivnosti najinih duš. Tam si odpuščava in se tolaživa. Včasih ihtiva. Tam najini duši vriskata. Tam se iščeva in se poklanjava. Tam vsa leta pleteva gnezdo, kjer tudi odrasli otroci še vedno najdejo malo tolažbe, mehkobo in sprejetost, ko je težko. Hvala Bogu jim še lahko nudiva droben plamen, vir svetlobe in toplote.
Sobe, ki samevajo
Sobe najinih otrok so včasih še polne smeha in zaupnega klepeta, vedno večkrat pa samevajo ali nudijo le vmesno postajo med prihodom in novim odhodom.
Ljubim zeleno življenje
In potem je tu naš ljubi balkon. Majhen je, a na njem je udoben stol, kjer lahko v hladnem poletnem jutru popijem kavo. Tam imam na majhni površini v posodah posajenih presenetljivo veliko število zelišč in cvetja. Opazovanje rasti, oprezanje za cvetovi in opojne vonjave, delujejo name kot balzam, kadar ne morem v naravo. Pozimi, ko ostalo življenje počiva. v lončke narežem smrekovih vejic in jih malo praznično okrasim.
Enkrat je treba nehati
Božič je vedno bližje in jaz spet skušam naš dom čimbolj urediti. Po navadi z urejenostjo nisem niti približno povsem zadovoljna. Sem se pa z leti naučila, da je v nekem trenutku treba nehati. Da obstaja meja, ko je več vredno, da se stisnemo skupaj ob vroči čokoladi, kaj zapojemo, si ognjevito izmenjujemo domislice in mnenja, pogledamo lep film ali sklenemo roke in skupaj kaj zmolimo, kot še tako brezhibno pospravljeno, čisto in okrašeno stanovanje. Naše bivališče večino časa niti slučajno ni za v revijo, se pa iskreno trudimo, da se tam počutimo doma.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Gregor Čušin: “Bog se nikomur ne vsiljuje. On šepeta.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!