Post – še eno področje, kjer čutim krivdo, nemoč in potrebo po dokazovanju?

Foto: Envato

Drage mame, kako vam gre kaj post? Priznam meni zaenkrat precej porazno. Odkar imam otroke, rabim najprej nekaj dni, da sploh zares začnem. In potem kmalu ne gre vse kot sem si zamislila. In vsaj za kak dan padem v tisti znan občutek krivde, ki se mi kot mami prebuja na številnih področjih. Ne gre mi. Je post še eno področje, kjer ne dosežem lastne letvice?

Kaj če bi se za 40 dni odpovedale krivdi?

Že samo iz tega bi lahko izpeljala celo postno akcijo. In kako zelo potrebna bi bila! Ker kakšno olajšanje bi to bilo, če bi se mame (lahko) za 40 dni odpovedale krivdi, ki jo čutimo tudi, če vse delamo kot verjamemo in čutimo, da je prav!

Sem doma z otrokom, pa imam slabo vest, ker finančno manj prispevam. Sem v službi, pa imam slabo vest, ker nisem z družino. Vzamem si čas zase, pa imam slabo vest, ker bi morala narediti in urediti tistih 573 stvari, ki čakajo name. Gremo na igrišče, pa imam slabo vest, ker že dolgo nismo bili. Grem zgodaj spat, pa imam slabo vest, ker ni vse narejeno. Grem pozno spat in spet imam slabo vest, ker vem, da bo noč prekratka. Zjutraj se spet sekiram, ker dan začnemo s kruhom in marmelado, ne kakšnim bolj uravnoteženim zajtrkom. Seznama res ni težko poljubno podaljšati.

Sindrom super mame

Post za mame bi prav lahko vseboval odpoved sindromu super mame: prepričanju, da vse zmorem sama, da mora biti dom z majhnimi otroki pospravljen, da moram biti vedno mirna in potrpežljiva, da moram vedno vzgajati popolno …

Ločiti se od vseh teh pričakovanj – tudi do same sebe – je zahteven post. A je tudi to pot k dojemanju, da sem že odrešena. Da v materinstvu nisem prepuščena sama sebi. Da je dela in odgovornosti veliko, a je tudi že za vse poskrbljeno.

Krivda me ne dela boljše

Ni treba, da sem super mama. Dovolj je, da sem dovolj dobra mama. Da naredim vse, kar lahko. Krivda me ne dela nič boljše, ravno obratno. Primerjanje, perfekcionizem in kontrola nad vsem še manj. Potreba po stalni produktivnosti in dokazovanju je pogosta zastarana rana številnih mam, ki pa ne služi ničemur dobremu.

Krivda me ne dela nič boljše, ravno obratno.

Post je tudi čiščenje teh ran. Je prepoznavanje, od kod te težnje, ki me spravljajo v stalen boj s seboj. Pa tudi poskus premagovanja tega. Odpuščanja. Sebi in tistim, zaradi katerih so v meni še deli prepričanj, ki mi delajo škodo.

Dovolj sem

Postni čas je lahko tudi čas za opomin, da sem dovolj. Dovolj dobra. Dovolj produktivna. Dovolj sposobna. S primerjanjem si ne delam usluge. Še posebej ne z nerealnimi podobami socialnih omrežij, ki kradejo notranji mir. Prav je, da tudi sebi izkažem nekaj več ljubezni in si mirno vzamem čas zase, za počitek, hobi, pijačo s prijateljico. Lahko se odpovem nerealnim pričakovanjem. Tako glede tega, da vse zmorem kot glede vzgoje in odnosov. Lahko se odpovem škodljivim prepričanjem. Ni mi treba 100 % izkoristiti vsakega trenutka z otroki. Vsaka moja vzgojna odločitev ne bo ključno vplivala na prihodnost mojega otroka. Dovolj je, če sem prisotna mama. Dovolj sem.

Post ni dokazovanje, ampak odnos

Dovolj sem tudi za Boga. Postni čas ne sme biti še eno polje dokazovanja – Bogu. Temveč krepitev odnosa z njim. Je poglabljanje razumevanja, da sem zanj vredna toliko, da mu je bilo vredno zame dati življenje. Je vaja v dojemanju, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti sebe, ljubiti bližnje, ljubiti Ljubezen. In prav zato vaja v odpovedi, molitvi in dobrih delih. Ker mi lahko vadimo, postajamo boljši, popolnost pa je bila za nas že dosežena.