Post bližine

S tolikšnim veseljem smo pričakali našega novega družinskega člana. A ko se je prikradla preizkušnja bolezni, je bilo potrebno veliko ponižnosti in potrpljenja.

Človekovo srce se povzdiguje pred padcem, ponižnost stopa pred častjo. Prg18,12

Preizkušnja

S tolikšnim veseljem smo pričakali našega novega družinskega člana. Vse je bilo tako naravno in preprosto. Sončen zimski dan je bil, ko smo se pripeljali iz porodnišnice – vsi zelo vznemirjeni ob skorajšnjem snidenju. V tistih dneh so namreč najprej omejili, potem pa povsem prepovedali obiske pri porodnicah in novorojenčkih, zato je bilo pričakovanje na obeh straneh toliko večje. Prisrčen in ganljiv sprejem bratcev in sestrice je našega malega junaka zazibal v dolg, krepčilen spanec; nam pa je ostalo morje časa za poročila o dogodkih v šoli in vrtcu, za igro, objeme in pravljice.

Prisrčen in ganljiv sprejem bratcev in sestrice je našega malega junaka zazibal v dolg, krepčilen spanec.V naslednjih dneh je življenje začelo utirati nove-stare tirnice vsakdana. A vse ne gre vedno po načrtih in še tako ravne poti vsaj tu in tam pokažejo svoj ovinkast značaj. Kaj je botrovalo bolezni, ki je za nekaj tednov skoraj ohromila naš dom, ne vemo. Tokrat se nismo ukvarjali z vzroki, ampak smo – kot smo vedeli, znali in zmogli – odpravljali posledice. In če smo bili v tem šolskem letu prav ponosni na to, da smo zdravi, nas je virusni cunami zadel ob najbolj nemogočem času.

Prvi je omagal naš drugošolec. Sicer vedno nasmejani in hudomušni fant je obležal z vročino in kupom papirnatih robčkov. Začela se je akcija neprestanega umivanja rok, razkuževanja; začel se je post bližine. Če nam je šlo z umivanjem in razkuževanjem odlično, pa smo bili pri omejevanju bližine bolj ali manj neuspešni. Ni šlo brez večernih objemov in poljubčkov, ni šlo brez skupne igre in tako je v nekaj dneh tudi virus postal skupen.

Kihanju, smrkanju in slabemu počutju sta podlegla še mlajša otroka in kmalu so se vsi nadležni simptomi prijeli tudi mame. Verjeli smo, da je naš novorojenček dobro zaščiten z maminim mlekom, a se je izkazalo ravno nasprotno. Začelo se je s kihanjem in zamašenim noskom, nadaljevalo s sunkovitim dihanjem in takrat je postalo jasno, da je potrebno poiskati pomoč.

S tri tedne starim na pediatrično kliniko

Potem se je vse odvijalo nenavadno hitro in kakor v neki drugi časovni dimenziji. Obisk pediatra – napotnica za pediatrično kliniko – pregled v sprejemni ambulanti in sprejem na neonatalni oddelek. Diagnoza respiratorni sincicijski virus.

Ko sva sedela na hodniku in čakala, se je čas zdel kot droben hip in večnost hkrati.Ko sva v poznem večeru sedela na hodniku pred oddelkom in čakala, da nama povedo kaj več, se je čas zdel kot droben hip in večnost hkrati. Zdelo se je kot, da lebdiva v težkih sanjah, da se vse dogaja v neki navidezni resničnosti, ki je samo trenutna. In če se je zdelo to, da je najin otrok bolan, najhujša reč, sva se morala soočiti še s težjimi stvarmi.

Neonatalni oddelek je namenjen bolnim novorojenčkom – otrokom, ki še niso dopolnili enega meseca. Mamice ne morejo ostali ob svojem otroku, ampak so sprejete v bolnišnico tako, da dobijo posteljo na enem izmed preostalih oddelkov. Že to je za doječo mamico ne ravno prijetna informacija. Kup vprašanj in dvomov nastane ob tem. Kako bodo nahranili mojega otroka, ga bodo potolažili, če bo jokal, ga bo bolelo? Kako mu bodo pomagali? …

V našem primeru se je zgodilo nekaj še bolj dramatičnega. Ker sem bila tudi jaz še vedno prehlajena, me sploh niso sprejeli na oddelek. Iz jasnega razloga, da ne bi z virusom, ki je bil moj očitni spremljevalec, ogrozila še druge otroke na oddelku. Najinega fantka so priklopili na aparate, ki spremljajo utrip srca, raven kisika v krvi in frekvenco dihanja. Lahko sva še nekaj časa stala ob njegovi bolnišnični postelji, potem pa sva morala domov. Lahko si samo mislite, kako težka je bila ta ločitev.

40 kilometrov narazen

Zdelo se mi je, da nič ne boli bolj od praznega naročja.Ko sva se peljala proti domu, so tekle solze, skozi misli so vrela vprašanja brez odgovorov in meni se je zdelo, da nič ne boli bolj od praznega naročja. Pravzaprav je bolelo vse. Bolele so prazne roke, ki niso mogle objeti in tolažiti malega bolnička. Bolele so prsi, polne mleka, bolelo je srce – od skrbi, bolečine, žalosti in neopisljivega hrepenenja.

Jutro je prineslo novo bolečino. Kje je naš bratec, je zvenelo otožno, zaskrbljujoče vprašanje in spet je bilo potrebno zbrati zadnje atome moči in poskušati razložiti situacijo kar se da realno in optimistično. Spet sva se peljala na kliniko, v želji čim prej videti najinega otroka, izvedeti kako je z njim, kako hitro bo okreval in kdaj bomo spet lahko vsi skupaj.

Zdravnica je bila odločna, da je moja prisotnost na oddelku in v bolnišnici sploh nezaželena. Predlagala mi je črpanje mleka, ki naj ga mož vozi v bolnišnico, da bodo najinega fantka hranili z njim. Če bo sploh lahko jedel. Pritisk v glavi ni popustil niti za sekundo. Danes niti ne vem, ali sem sploh slišala in razumela vse, kar nama je po viziti povedala zdravnica.

Le mož je bil tisti, ki je ure presedel ob malem bolniku in spodbujal k upanju in zaupanju.Sledili so dnevi, zaznamovani s postom ločitve. Črpanje mleka, lovljenje bilk upanja, močna podpora družine in jasna, razumska motivacija, ki je preprečevala sencam obupa in dvoma, da bi … Med menoj in sinom so bili dolgi kilometri, le mož je bil tisti, ki je ure presedel ob malem bolniku, nabiral in posredoval informacije, nosil mleko in spodbujal k upanju in zaupanju. Tiste dni sva imela tako imenovano svetovno prvenstvo v pisanju kratkih sporočil, ki so prinašala zdaj bolj, zdaj manj spodbudne novice.

Spet skupaj

Končno je prišlo nedeljsko popoldne, ki je prižgalo zeleno luč tudi za moj obisk v bolnišnici. Minilo je najdaljših 77 ur mojega življenja. Srce mi je razbijalo, ko sem stopila k sinovi posteljici in zdel se mi je kakor angel, ki se v spanju sladko nasmiha. Prijazne sestre so poskrbele, da sva imela nekaj razkošnih ur bližine samo drug za drugega.

Zdel se mi je kakor angel, ki se v spanju sladko nasmiha.Z naslednjim dnem se je vse začelo čisto zares obračati na bolje. Sprejeli so me na oddelek in lahko sem k našemu sončku prišla tako rekoč kadarkoli. To je bil zares pravi blagoslov, sploh ob dejstvu, da sva spet lahko začela z dojenjem in proces zdravljenja s tem samo še pospešila.

Ker je tudi teža spet začela napredovati, sva po nekaj dodatnih preiskavah smela zapustiti bolnišnico. In zgodba s prihodom domov se je ponovila. Veselje in solze sreče, na novo postavljena pravila o bližini in dolge ure pogovorov, zaznamovanih s hvaležnostjo ob prestani preizkušnji.

In če kdaj, je tokrat na mestu zahvala. Vsem domačim, ki so z neomajno podporo pomagali, sočustvovali, tolažili in bodrili. Naši družinski pediatrinji, ki je na dosegu tipke sodelovala v razpravah, odločitvah in nas krepila s pozitivno energijo. In ne nazadnje osebju neonatološkega oddelka pediatrične klinike, ki je našemu kengurujčku z vso strokovnostjo in ljubeznijo pomagalo do zdravja.