Porod, kot ga vidi dula

»Vsako povabilo k spremljanju poroda sprejmem s spoštovanjem in pomisleki. Jim bom lahko ponudila tisto, kar potrebujejo?«

Porodnih zgodb ne želim deliti, ker to niso moje zgodbe. Vendar so me mamice, ki sem jih ob porodih spremljala, spodbudile, da njihove zgodbe delim tako, da jih med seboj nekoliko pomešam in podelim z bralci.

Maja me je poklicala, ko se je v sedmem mesecu nosečnosti začela pripravljati na svoj tretji porod. Dogovorili sva se, da se na prvem srečanju dobimo kar pri njej doma.

»Prva dva poroda sta bila v redu, nič posebnega. Sicer sem bila obakrat že nekaj dni čez rok in sem morala stalno hoditi na preglede, kar me je zelo motilo in predvsem živciralo. Ampak na koncu sta se poroda začela sama in v porodnišnico sva odšla, ko sem imela že redne popadke. Tudi rodila sem kar hitro,« mi razlaga. Poslušam jo. Vem, da to ni celotna zgodba, sicer me ne bi poklicala.

»V porodnišnici naju niso nikoli poslušali«

»Med nosečnostjo nisem imela nobenih težav. Ampak ko pomislim na porod, me oblijejo solze, tako strah me je. Ne vem če bom zmogla še enkrat roditi,« nadaljuje. Mož, ki jo ves čas pozorno posluša, ji nežno stisne roko in da vedeti, da ji je v oporo: »Saj jo razumem. Tudi mene je groza ponovno oditi v porodnišnico. Nikoli naju nihče ni poslušal. Pa sva jim govorila, kaj si želiva. Opozarjal sem jih, da resnično ne želi protibolečinskih sredstev, da ji je po njih slabo, pa ji nisem mogel pomagati. Počutil sem se popolnoma nemočno.«

»Po prihodu v porodnišnico so mi dejali, da so popadki prešibki, da se ne odpiram dobro in da porod lahko še zelo dolgo traja. Zdelo se mi je, da sem se dobro pripravila, a sem kljub temu dobila umetne popadke. Potem pa me je tako bolelo, da so mi ponudili nekaj proti bolečinam. Nisem želela, a ker nisem vedela, kaj sledi, sem sprejela. Potem mi je bilo tako slabo, da sploh ne vem, če me je še kaj bolelo. Vem le, da sem morala ležati. Potem so vpili, naj potiskam in kmalu se je rodila hčerka. In prerezali so mi presredek. Še nekaj dni po porodu nisem razmišljala o ničemer drugem, kot o bolečini.«

Poslušam, ko mi pripoveduje še njeno drugo porodno zgodbo. Drugič sta se bolje pripravila in odšla v porodnišnico še pozneje, da ji ne bi ponovno pospeševali poroda. A tudi tokrat ni mogla izbirati položaja, ki bi ji med popadki in iztisom najbolj ustrezal in ponovno so ji prerezali presredek. »Tokrat pa je dojenček še večji, vsaj tako pravijo. Že danes me je strah kako zelo me bo bolelo po porodu. In kako naju bo to ponovno oviralo pri dojenju.«

Pogovor o strahovih

Na dan so prihajali vedno novi strahovi in pomisleki. Zato smo se slišali vsak dan.

Vzamemo si nekaj ur, da se pogovarjamo o strahovih, o tem kako jima lahko pomagam. Odločita se za obisk mojih delavnic priprave na porod, saj se jima zdi, da bi v skupini z drugimi starši lahko izmenjali izkušnje in bi tako izvedela več, kot če se pogovarjamo le mi. Pred porodom smo se srečali še dvakrat. Pogovarjali smo se o njunih strahovih, željah … Izdelali smo porodni načrt, ob katerem smo se pogovorili, kaj lahko storimo, če bi šlo med porodom kaj drugače, kot sta si želela.

Prišel je predvideni rok poroda, a otroku se še ni mudilo. Kar ni bilo nič nenavadnega, saj se še vedno nista odločila, v kateri porodnišnici bi rada rodila. Pregledi so si sledili na vsaka dva dneva in na dan so prihajali vedno novi strahovi in pomisleki. Zato smo se slišali vsak dan. In se pogovarjali in predelovali vse možne zaplete in scenarije, kaj bi lahko šlo narobe pri porodu.

Zadnji zmenek pred porodom

Bližal se je deseti dan po predvidenem roku poroda in zdravnik je predlagal, da bi porod sprožili. Maja me je poklicala popolnoma objokana in razburjena, komaj sem jo razumela. Ugotovili sva, da ima do naslednjega pregleda še tri dni časa in zato panika še ni potrebna. Svetovala sem ji, naj si pripravi kopel, se sprosti in uživa. Mož je bil takoj za to in privoščila sta si zadnji zmenek pred porodom.

Ob polnoči me je zbudilo sporočilo, da so se začeli popadki. Da še ni nič resnega, samo obvešča me, če bi bilo slučajno treba oditi v porodnišnico. Ker sem imela že vse pripravljeno, sem skušala še malo zaspati, saj nisem vedela, kdaj bom morala na delo in koliko časa bo trajalo. Poklicala me je okoli tretje ure zjutraj.

Odhod v porodnišnico

»Popadki so vse močnejši in vse bolj pogosti. Odluščil se mi je tudi že čep. Ampak ne želim še v porodnišnico,« reče. »Pridem do tebe? Sta se že odločila, kam bomo odšli?« jo vprašam. »Ne, ne hodi še, rada bi še malo počivala, ampak ali te lahko še pokličem?« »Seveda. Ampak če želiš, da pridem, bom čez pol ure pri tebi,« jo pomirim.

Naslednji klic sledi čez pol ure. Popadki so močnejši, prosi me, da pridem k njej. Svetujem ji, naj se gre tuširat, da se bo laže sprostila, se oblečem, nekaj pojem in čez pol ure sem pri njej. Vrata mi odpre mož in mi razloži, kaj se dogaja. Da je ne bi zmotila, se počasi približam in jo opazujem. Začuti me, me pogleda in oči ji zažarijo od olajšanja.

Dotika ne prenese, popadki so že tako močni, da se med popadkom povezana z otročkom umakneta v svoj svet. A med popadki se pogovarjamo in se zabavamo. Pripravim čaj, da bo imela med potjo nekaj toplega za pitje. Počasi se pripravimo na odhod v porodnišnico.

Odločimo se, da odidemo v oddaljeno porodnišnico, če bo vožnja prenaporna, pa se bomo ustavili v drugi, ki je na polovici poti. Vožnja je dolga, skoraj 50 minut. Peljemo se skupaj, mož vozi. Osredotočim se na Majo. Popadki so vse daljši in vse bolj intenzivni. Sedaj si želi masaže. »Prosim, zapoj pesmico, tako me pomirja«. In vožnja hitro mine. V porodnišnici glavno vlogo spremljevalca ponovno prevzame mož, jaz pa opravim vse potrebno za sprejem v porodnišnico.

Olajšanje: znana babica

Odidemo v sprejemno sobo, kjer Majo pregledajo in posnamejo otrokove utripe. »To babico pa poznam, zadnjič mi je razkazovala porodnišnico in je bila tako prijazna,« mi pove Maja. Neverjetno mi je, da se to ponavlja. Skorajda ob vsakem porodu, ženske naletijo na babico, ki jo poznajo in jim je všeč.

Ko se preselimo v porodno sobo, je Maja presenečena, da jo poslušajo in njene želje v resnici upoštevajo. N nastavijo ji kanalčka za infuzijo, lahko se prosto giba in tudi CTG ji merijo le občasno. Preobleče se v svojo majico in spoznamo se s sobo. Mož nam izbere glasbo, Maja pa medtem preizkusi žogo, plezalno lestev in išče najugodnejši položaj, kjer bi bili popadki najmanj moteči. Ponovno ji predlagam, da odide pod tuš.

»Ne zmorem več!« … Glavica je že zunaj.

Ko ji mož po tuširanju pomaga, da se obriše in ji prinesem malo čaja, so popadki že zelo intenzivni. Sedaj jo le še opazujeva in ji pomagava z dotikom, masažo, spodbudo. Možu razlagam, kaj se dogaja, zakaj je tako odsotna in kako ji lahko pomaga. Podajam mu tople in hladne obkladke, mu svetujem, kako naj jo zmasira. Opazujeva jo in čakava. Vsake toliko časa se nam pridruži babica, ki prav tako nežno opazuje, skorajda neopazno opravi potrebne preglede in se spoštljivo umakne, da je ne moti med porodom.

Nato se prične zaključni del poroda. Maja se ne more več zamotiti, pridruži se nam babica in skupaj poskušamo, kateri položaj bi bil za Majo in njenega malega sončka najbolj ustrezen. Preizkusimo porodno žogo, posteljo, porodno pručko, a nazadnje se odloči za klečanje. Z možem jo podpirava, babica pa opazuje, kako poteka porod.

Spodbujamo jo. »Ne morem več,« nam pove. A v tistem hipu zagledamo glavico. »Bi rada pobožala svojega otročka?« jo vpraša babica. Maja zbere svoje zadnje moči in se dotakne svojega otroka. Zažari, kot bi dobila novo moč. »Prihaja naslednji popadek,« nam pove. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo. Z možem se spogledava in ji ob začetku popadka ponudiva še močnejšo oporo. Ob koncu popadka je glavica zunaj. V naslednjem hipu se rodi čudovit deček. Maja je osupla in ne more verjeti, kaj se je pravkar zgodilo.

Objame dečka in ga ne izpusti iz rok. Možu se po licih ulijejo solze. Čestitam mu. On pa se zahvali meni: »Hvala, tokrat sem prvič v resnici sodeloval pri porodu. Za to ti bom vedno hvaležen.«

»Uspelo mi je!«

Maji pomagamo, da se prestavi na posteljo, da se z malčkom lahko v miru spočijeta po čudoviti, a izjemno naporni noči. Radovedno se opazujeta in pogovarjata. »Ne morem verjeti, uspelo mi je. Niso mi prerezali presredka. Neverjetno. Pa tako hitro je bilo,« se čudi Maja.

In ponovno se vsa zaljubljena zagleda v svojega malega fanta. Prva ura mine, kot bi trenil in malček začne iskati hrano. Pomagam jima pri pristavljanju in prvem dojenju. Nekaj ur po porodu babica odnese malčka, da ga stehta in izmeri. Ob tem ju spremlja ponosni očka. Maji pomagam, da se stušira. »Ne morem verjeti, da mi je uspelo, ne da bi se raztrgala,« še vedno ponavlja. Kmalu nato Maja in malček postaneta utrujena in odpeljejo ju v drug del porodnišnice, midva z možem pa se odpraviva domov.

»Pomagala si nama, da sva se začela pogovarjati«

Pogosto me presenetijo moški, kako zelo si želijo sodelovati in pomagati pri porodu. Vse kar potrebujejo, je le spodbuda in ideje.

Po porodu me Maja še nekajkrat pokliče, včasih ima kakšno vprašanje, včasih se spomni nečesa, kar mi je pozabila povedati. Ponovno jih obiščem nekaj dni po vrnitvi iz porodnišnice. Poslušam jih in opazujem. Z Majo se pogovoriva o njenih občutkih, težavah z dojenjem, vprašanjih o negi novorojenčka. Z možem mi povesta, kako sta doživljala porod, jaz pa jima povem, kako sem ga videla sama.

»Hvala, da si nama pomagala doživeti tak porod. Nisva verjela, da je to res možno. Predvsem pa hvala, ker si nama pomagala, da sva se začela resnično pogovarjati in poslušati drug drugega,« se mi zahvaljujeta. »Sedaj mu prvič upam povedati, kaj si res želim in potrebujem,« še doda Maja. Sama nisem imela občutka, da sem naredila kaj takega. A ko jih gledam, se veselim z njimi. Tako sem ponosna nanje.

Moški želijo biti del poroda

Po vsakem porodu me preveva cela paleta čustev. Pogosto me presenetijo moški, kako zelo si želijo sodelovati in pomagati pri porodu. Vse kar potrebujejo, je le spodbuda in ideje. Vedno znova me preseneča tudi, kako močne so ženske. Kako žarijo in kako močno preobrazbo doživijo med porodom. In vedno znova se čudim neverjetnemu čudežu življenja.

Vsako povabilo k spremljanju poroda sprejemam s spoštovanjem in pomisleki, ali bom tej družinici zmogla pomagati ob prehodu na njihovo pot. Jim bom lahko ponudila tisto, kar potrebujejo? Vedno znova se trudim po svojih najboljših močeh. Hvaležna sem, ko sem povabljena, da družinico spremljam ob tako pomembnem dogodku, kot je rojstvo njihovega otroka.

Foto: doulamatch.net, okean-v-butylke.livejournal.com, birthinsightva.com