Poklical sem te po imenu. Ali pa tudi ne …

Vir: Unsplash (Foto: Juan Encalada)

Ena od dejavnosti za katero starši v nosečnosti ponavadi zapravimo največ časa, je izbira otrokovega imena. To je ena postavka, pri kateri praktično vsi res kompliciramo. Vso dolgo nosečnost skrbno prečesavamo sezname otroških imen in izbiramo ravno pravega za svojega bodočega potomca. Seveda mora biti ime nadvse všeč obema zakoncema. Tehtamo zven, pomen, sozvočje s priimkom, morda celo z imeni sorojencev. Verni se poglobimo še v krstnega zavetnika, premislimo datum goda …

Ampak a veste tisti občutek, ko tega svojega tako težko pričakovanega in dragocenega potomca potem prinesemo domov in … ga kličemo vse kaj drugega, le po imenu ne.

Vse tisto tuhtanje, izbiranje, premlevanje, usklajevanje … samo za to, da lahko nato mi svoj dragoceni zaklad kličemo s tisoč in enim vzdevkom. Med tem ko od vseh okrog želimo in pričakujemo, da otroka kličejo s polnim imenom oziroma z dvema imenoma, če ju ima.

Dolgo sem mislila, da sva z možem glede tega nekoliko posebna, da ne rečem kar trčena, ker otroke redko kličeva po imenih. In sebe, včasih pa tudi moža, sem na tihem popravljala, naj otroka v javnosti naslavlja vsaj s kakšnim manj čudaškim vzdevkom, če ga že ne more klicati po imenu.

A bolj kot se družim s so-starši, bolj ugotavljam, da je to kar standard.

Nabor vzdevkov je res pester

Za tiste, ki niste tako trčeni in svoje otroke kličete po imenu, ali pa svojih otrok sploh nimate, naj naslikam, kam vse starši lahko gremo s temi vzdevki. Zelo priljubljeni so živalski. Najbolj klasična: miška. Potem so tu še razni piščančki, mucke, črički, ribice, tudi slončki in prašički (ta za tiste dojenčke, ki se v enem mesecu zredijo za tri kilograme) in vse vrste ptičjega sveta. Raznim gosem, kozam, opicam ali hijenam se izogibamo, ker so to zmerljivke.

Potem so tu kulinarični. Razširjeni so takšni bolj testeni: štrudeljček, buhteljček, knedel, žganc, krofek, potička … Pa tudi sadni: češnjica, jagodka, malinca … Z zelenjavo jih največkrat res ne obkladamo, morda je edina izjema bučka. In potem so tu še mesne, kot recimo šunka ali ocvirk … (ki so tudi pogostejše pri tistih otrocih, ki res pridno pridobivajo na teži). V ozadju teh vzdevkov morda tiči dejstvo, da imamo svoje otroke tako radi, da bi jih najraje kar pojedli.

Priljubljeni so tudi ljubki nesmisli. Teh ne bom niti naštevala, saj sem spada karkoli, kar ni podobno imenu otroka, niti kakšni drugi besedi, ampak je pač le nabor črk (ali medmetov), ki ljubko zvenijo. No, bom vendarle dala primer: na Youtubu je ameriški krščanski par, ki je prvorojenki dal ime Alethea, a jo sedaj kličeta skoraj izključno Tuki. Zakaj? Še sama ne vesta.

Nekoliko bolj ekstremni, a tudi ne tako redki, so vzdevki, ki se otroka primejo zaradi njegovih … telesnih funkcij. Recimo slinko. Prdika. Driskec. Kakica. Bruhko. Ti so sicer neizmerno zabavni, dokler je otrok dojenček. Ampak ni ravno primerno, če se otroka držijo predolgo :).

Seveda so tu še splošni, nekako že utečeni vzdevki: punči, srči, lupči, zlatka, srček, princeska ali princ … skratka vse ljubkovalnice, ki si jih je mogoče domisliti. Potem so kakšni manj ljubki, bolj pogovorni in kolegialni, v stilu bejba, punca, frajer, kolega … včasih tudi tamali/tamala ali kar junior.

In še najbolj priljubljene – izpeljave iz imen. Prav imajo tisti, ki pravijo, da najbolj zagotovo ugotoviš, ali ti je ime res všeč, če ga ponoviš 50-krat zapored ali pa ga greš vpit okrog hiše. A tudi to te ne more pripraviti na vse številne izpeljanke in različice imena, ki se jih ti in tvoji bližnji domislite šele, ko imate otroka s tem imenom že pred seboj.

Zakaj se to dogaja?

Zakaj nekateri starši svojim otrokom tako radi dajemo vzdevke? In zakaj se jih nato tako težko odvadimo klicati po njih? Za odgovor na to vprašanje nisem pravi naslov. Pa tudi hitro, ne prav poglobljeno iskanje po razlagah ni obrodilo večjih sadov. Zdi se, da predvsem zato, ker s tem svoje otroke nekako pomarkiramo, pokažemo, da smo z njimi v drugačnem odnosu kot vsi ostali ljudje, ki jih kličejo po imenu. Za tehtnejšo in bolj poglobljeno razlago boste morali vprašati kakšnega psihologa.

Morda bo slednji prišel prav tudi za kak nasvet, kako se odvaditi klicati svojega otroka po vzdevku, ko mu ta začne iti na živce. In slej ko prej se to tudi zgodi. Najkasneje v puberteti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja