Počitnice kot stopanje v Njegov počitek

Počitnice so verjetno najbolj zaželena beseda naših šolarjev, pa tudi odrasli jo imamo izjemno radi. Komaj čakamo, da pridejo, da vendarle dočakamo počivanje od vsega dela, ki smo ga opravili.

V Svetem pismu se beseda počitnice ne pojavi, besedi počitek in počivati, iz katerih počitnice izhajajo, pa kar pogosto – več kot petdesetkrat. Bog je, na primer, počival sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil (1Mz 2,2).

Pa mi – sploh znamo počivati? Mislim, zares počivati. Ali pa znamo samo »moliti vse štiri od sebe« (po SSKJ: ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami), kar se nam dogaja recimo na plaži ali pa na primer noreti po hribih in nabirati »štemplje« z vrhov ali pa se ihtavo prevažati »z destinacije na destinacijo« ter poskušati ujeti kar največ zanimivosti? Morda pa imata počitek in počitnice še kaj več obrazov?

Na morje

Poleti je pri nas precej popularno počivati tako, da odpotujemo nekaj sto, tudi tisoč in več kilometrov daleč od doma, recimo na morsko obalo – v kamp, apartma, hotel. Tja preselimo vso počitniško opremo, ki smo jo sposobni stlačiti v prevozno sredstvo. Moderno opremo seveda potrebujemo, da lahko počivamo karseda udobno, saj se ne spodobi počivati tako, da bi se človek pri počitku »matral«. Opremo je seveda treba prej skrbno načrtovati, jo pravočasno nakupiti in lepo spakirati. To nam vzame kar nekaj časa in ta čas seveda še ne spada v počitnice,  čeprav smo v službi že nastopili dopust. Po mojih izkušnjah se veliko družin prav zaradi pakiranja na počitnice spre in odide od doma slabe volje. Ta čas je torej precej naporen, celo nervozen in nikakor ne prispeva k počitku.

Ko se po dolgi in naporni vožnji le prebijemo do obale, se moramo najprej namestiti, opremo razpakirati … in šele tedaj lahko začnemo počivati, kar večinoma pomeni ležanje na plaži in obiskovanje lokalnih znamenitosti. Pri tem se rado zgodi, da kar pozabimo na Boga, ko pride nedelja.

Tako preživimo kakih deset dni …, če kakšen od otrok prej ne zboli. Potem pa obratna pot: pakiranje, zamaški na cestah, pospravljanje, čiščenje opreme, še kakšen dan, da se spočijemo od počitnic, in … spet služba.

V gore

Nekateri gredo radi med počitnicami v gore. To je sicer malo v nasprotju s konceptom počivanja, ker vzpona na goro nikakor ne moremo imenovati počitek. Morda nekaj minut res posedimo na vrhu, morda kakšno uro v koči, vse ostalo je pa veliko »matranje« – težak nahrbtnik, strma pot, vročina, žeja. Na koncu pa boleče mišice in sklepi, še posebno, če celo leto nismo našli časa za kakšno planinsko turo, da bi se utrdili. Vzpon mora biti seveda zahteven, ko se že enkrat odpravimo na pot.

Slovenci se najraje odpravimo na najvišji vrh, na Triglav. Nič zato, če je dostop nanj zahteven in če varovanih poti nismo vajeni. Bomo že kako. Ko se vrnemo domov, smo izžeti kot cunja …

Stopiti v Njegov počitek

Seveda so počitnice na morju in v gorah tudi zelo prijetne, če ne pretiravamo, če smo s svojimi bližnjimi in – najbolj pomembno – če na svoje počitnice povabimo tudi Njega, pri katerem se umiri naša duša (Ps 62, 6), ali drugače, če stopimo v njegov počitek, kot pravi sveti Pavel: »Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih« (Heb 4, 10). Očitno nam sveti Pavel, ta neumorni popotnik, pravi, da če stopimo v njegov počitek, se zagotovo spočijemo od svojih del. Tako kot Bog od svojih na začetku časov!

Kako pa naj pravzaprav stopimo v božji počitek? Morda pa je to vprašanje, ki si ga naj zastavimo, da bodo počitnice res nekaj, zaradi česar se bomo spočili od svojih del? Ali ni prav o tem vredno razmisliti?   

Sam stopim v božji počitek – pa ne trdim, da je to edina prava pot – tako, da se za nekaj dni odpravim na dolgo in počasno pot po gozdovih slovenskega sredogorja – čisto sam, a vendarle z Njim. Brez navlake, samo z nahrbtnikom, s spalko in podlogo. Tudi brez vnaprejšnjega dogovarjanja za prenočišča, ki jih v zaupanju v Njegovo dobroto vedno najdem pri dobrih ljudeh ali v naravi. Morda je tole samotno pohajanje po »pstotah«, kot jim rečejo na Idrijskem, čudaško in morda malce nevarno, a zame je prav to pot v božji počitek. Na taki poti imam res priložnost v miru moliti, premišljevati in se odločati. Glava se izprazni vsakodnevne “navlake”, naredi se prostor Zanj in za kaj novega. Kdor (z)more, naj gre. S čim bolj preprostimi prevoznimi sredstvi, če je mogoče peš, za vsaj tri dni.

Stopiti k bližnjemu

Stopiti v božji počitek pomeni stopiti tudi k bližnjemu, najprej k svojemu sozakoncu in otrokom, na katere smo med opravljanjem svojih del med letom kar pozabili in ne imeli časa zanje, na kar nas je očete z ravno prav ostrimi besedami na lanskem Festivalu družin na Rogli spomnil Simon Potnik: »Očetje ne preklinjajte z besedami ‘nimam časa’.« Pred prav vse »destinacije« in zanimivosti je vredno postaviti bližnje ter v luči izboljšanja odnosov – in ne količine spominkov – meriti uspeh počitnic.

Tudi za »stopiti k bližnjemu« meni najbolj pomaga dolga romarska pot z otroki in/ali ženo po gozdnih poteh, skozi vasi, mimo samotnih kmetij, tudi kapelic in cerkvic – znamenj povezanosti naših prednikov z Bogom.

Taka pot je prispodoba življenja samega: je veselje in žalost, napor in lenarjenje, pomanjkanje in izobilje, bolečine in ugodje … Prava šola življenja, ki pa jo otroci radi obiskujejo. V dolgih urah skupne poti je dovolj časa za pogovore, za razmišljanja, za razjasnjevanja. Pot je možnost za povezovanje, je edinstvena priložnost za »stopiti v gojzarje« svojega bližnjega.

Tako peš romanje je vedno stopanje na pot neznanega: v neznano pokrajino, na neznane poti, do neznanih ljudi. Romanje je tako nujno stopanje na pot zaupanja, najprej zaupanja Njemu, ki bo poskrbel za vse, kar potrebujemo, in tudi zaupanja ljudem, ki jih na poti srečuješ. To je pravzaprav zelo težko, a zelo vzgojno in evangeljsko (Mt 6, 25-34).

Peš romanje je tudi pot stalnega iskanja. Najprej fizičnega iskanja poti po pokrajini, iskanja poti do sopotnika, do ljudi, ki jih srečuješ, iskanja poti do Njega in tudi pot iskanja smisla (večkrat se človek na poti vpraša, kaj mi je tega napora treba?!). Tako romanje prinese spremembo v življenje: zunanjo spremembo, kot je drugačna obleka, hrana, vsak dan druga postelja. Romanje je tako nekajdnevni odmik od vsakdanjega, od tega, česar smo navajeni.

Peš romanje po pokrajini je tudi nekaj odrekanja. Predvsem odrekanja udobju. Vse to se na pešpoti zgodi avtomatsko, ker je treba vse udobje pospraviti v nahrbtnik, ki naj ne bo pretežak, zato je treba skrbno pretehtati (zelo dobesedno!) kaj in koliko vzeti na pot.

Kam?

Kamorkoli. Najbolj pa priporočam sredogorje Slovenije, ki ga – verjemite – še ne poznamo dobro. Sam imam izjemno dobre izkušnje s Slovensko Jakobovo potjo od Obrežja preko Ljubljane do Trsta, z Evropsko pešpotjo E6 od Radelj nad Dravsko dolino do Strunjana, s krožno Loško planinsko potjo in Idrijsko-Cerkljansko planinsko potjo. Vse te poti so dobro označene, lepo speljane po pokrajini, opremljene z zemljevidi in v priročnih knjižicah tudi lepo opisane.

Poleg zgoraj opisanih poti na spletni strani pespoti.si najdete še več kot 50 poti. Slovenija je pravzaprav vse na počez prepredena s potmi, ki čakajo na nas. Povabljeni, da letošnje počitnice preživite tako, da v miru, brez neusmiljenega divjanja po turističnih »destinacijah«, preživite na samotnih poteh – sami, s svojimi najdražjimi in z Njim.

Morda vam letos še ne bo uspelo, morda vam gre lažje s kolesom, morda otroci še ne morejo ali pa nočejo več, morda je sozakonec zaljubljen v morje … pa vendar lahko poiščete možnost vključitve dolgih romarskih poti v vaš nabor možnosti za počitnice. Če ne letos, pa drugo leto.

Še tole: bolj kot je premikanje po pokrajini preprosto, več je neznanega. In več kot je odrekanja, več kot je poti do sočloveka in do Njega, več kot je sprememb …, večje je na koncu zadovoljstvo in – paradoksalno – manj kot je počivanja, več je stopanja v Njegov počitek.

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (7-8/2013).