Pedofilija – kriminal ali bolezen?

Ob besedi “pedofil” najbrž najprej pomislimo na zlorabljene otroke s hudimi trajnimi posledicami, zato se zdi razmišljanje o bolezni povsem odveč. Vendar, če poskušamo biti empatični – kaj, ko nekdo odkrije, da ga spolno privlačijo otroci? Privzemimo, da se zna nadzorovati in jim ne stori hudega. Kaj, če bi vedeli, da je bil ta moški (ženska) v otroštvu zlorabljen? Da mu zaradi telesne napake hormoni ne delujejo, kot bi mu morali?  Tako razmišljanje v naših glavah povzroči zmedo, kajne? Pravzaprav se v nas lahko rodi celo sočutje!

Kaj je pedofilija?

Pedofilija je ena najbolj pogostih oblik parafilij (parafilija = motna spolne preference). Med parafilije spadajo tud: fetišizem, transvestizem, ekshibicionizem, voajerizem, frottage (spolno vzburjenje z drgnjenjem genitalji ob dele telesa neznanih ljudi – npr. v množici, na avtobusu), spolni mazohizem in spolni sadizem. Gre za organsko motnjo in ne za prostovoljno izbiro. Že leta 1984 so ugotovili (Scott), da je skupna vsem pedofilom možganska disfunkcija, ki v blažji ali hujši obliki povzroča tudi težave s samonadzorom in kognitivnimi sposobnostmi ter ekstremna poželenja in potrebe.

Kaj povzroča pedofilijo?

Zadnje raziskave kažejo, da gre za kombinacijo bioloških in okoljskih faktorjev. Strokovnjaki so mnenja, da možganske disfunkcije povzroči travma, ki se zgodi v času ključnega razvoja možganov in jih za vedno spremeni (DiChristina, 2009). V večini primerov so pedofili tudi sami v otroštvu doživeli spolno zlorabo ali mučenje, ki jo izživljajo kadar prevzamejo nadzor in sami počnejo enako mlajšim.

Bi pedofili lahko poiskali pomoč?

Lahko, vendar se to zgodi zelo, zelo redko. Ko nekdo razpozna v sebi pedofilska nagnanja, se iz sramu zelo težko odloči za zdravljenje, saj se svojih poželenj in fantazij skrajno sramuje. Poleg takih pa obstajajo še: pedofili, ki se jim zdi seks z otroci popolnoma v redu, če otrok pristane na to, pedofili, ki v primeru udejanjanja psihično odtavajo popolnoma v svoj svet in se ne zavedajo kaj počnejo, ter pedofili, ki so svoja poželenja in fantazije sposobni nadzorovati in jih ne udejanjajo.

V tujini so razvite celostne oblike zdravljenja pedofilije, v Sloveniji pa se s tem problemom ukvarjajo le redki psihologi. Žal represija ni najboljši ukrep. Jasno je, da je potrebno pedofila, ki prizadane otroka, začasno odstraniti iz družbe (zapor), vendar bi moral biti deležen tudi ustreznega zdravljenja, četudi so rezultati “prisilnega” zdravljenja slabši kot če se gre nekdo zdraviti prostovoljno.

Torej za pedofilijo dejansko obstaja zdravljenje?

Da, zdravljenje obstaja, vendar pedofili nikoli niso pozdravljeni – so kvečjemu “zazdravljeni” – tako kot npr. alkoholiki, narkomani. Njihova zazdravljenost se kaže v abstinenci, zato danes velja, da so uspehi večji, če poskušajo pri bolnemu razviti zadostni samonadzor, kot pa, da bi jim spreminjali spolno usmerjenost. Ugotovili so namreč, da so v primeru, ko se poskuša spremeniti spolno usmerjenost, rezultati dokaj slabi.

V svetu se uvajajo različne obike zdravljenja pedofilije:

• Ena prvih in najbolj učinkovitih oblik je zdravljenje s “pogojevanjem”. Pedofilu prikazujejo slike otrok. Ko se začne spolno vzburjati (merijo hitrost utripa srca ali pa količino krvi v penisu), ga stresejo z blažjim, a zelo neprijetnim elektrošokom. Druge možnosti so, da jim ob začetnem vzburjenju dajo vohati zelo neprijetne vonjave (naprimer blato ali pokvarjeno meso). Vendar tudi ta oblika ni zadovoljivo uspešna, če ne obsega obravnave celostnega človeka in ga nauči tudi samonadzora, drugačnega iskanja stikov, družabnega vedenja… So pa elektrošoki v večini držav prepovedani, saj gre za zdravljenje z nasiljem.
• Hormonsko zdravljenje; primer je uporaba medroksiprogesterona, ki inhibira nastajanje testosterona in tako niža spolno slo.
• Zdravljenje s psihotrofnimi zdravil, npr. uporaba antidepresivov, ki nižajo libido in zmanjšujejo pojavljanje neprimernih spolnih fantazij.
• Obiskovanje psihiatra, ki pomaga odkriti težavo, ki je povzročila spremembe na možganih iz katerih se je posledično razvila pedofilija. Človeka obravnava celostno, ga privaja na drugačen način spletanja družabnih vezi in ga spremlja še dolgo po končanem zdravljenju (spremljanje je potrebno tudi v prej omenjenih oblikah).

Nobena od oblik zdravljenja pa ni zanesljivo uspešna. Poleg tega je tudi merjenje uspešnosti posamezne metode zelo problematično, saj je edini zanesljivi rezultat, da metoda ni bila uspešna, najhujši – zloraba otroka. Koliko od zazdravljenih pedofilov pa dejansko spremeni svoje spolne fantazije, je težko merljiv dejavnik.

Tudi pedofilij obstaja več vrst. Od najblažje (občasne spolne fantazije), preko “vmesne” (otroke izrabljajo za zadovoljitev svojih potreb), do najhujše (ko uživajo v trpinčenju otrok, ne zgolj spolnem nadlegovanju in so otroke sposobni mučiti do smrti).

Celibat kriv za pedofilijo v cerkvenih krogih!?

Kot rečeno, pedofilije ne povzroča “neizživeta spolna sla”, temveč napaka na možganih, ki je po vsej verjetnosti posledica hude travme iz otroštva. V tej trditvi, ki zavrača pogosto omenjeno trditev, da je celibat kriv za pedofilijo, so si enotni vsi strokovnjaki.

Res pa je, da ljudje s pedofilskimi nagnenji iščejo poklice, kjer so lahko v stiku z otroci. Ne gre zgolj za duhovnike (v primerih duhovnikov pedofilov se predvideva, da gre za moške, ki so spoznali svoja nagnenja in upali, da jih bodo s celibatom in življenjem v semenišču “potlačili”, vendar kot je jasno iz zgoraj napisanega je to za posameznika, brez strokovne pomoči pretežka naloga), temveč tudi učitelje, trenerje, vzgojitelje …

V Sloveniji sta poleg škandalov z duhovniki v javnosti najbolj znana primera plesnega učitelja in mladinskega pisatelja.

Kje je meja med sočutjem in obsodbo?

Ko pedofilija preide od misli k besedam in dejanjem, je potrebno taka dejanja brez pomislekov obsoditi, človeka pa umakniti iz družbe zato, da ne bi ogrožal ostalih otrok. Sporno je vsako prikrivanje pedofilije in ščitenje posameznika s pedofilskimi nagnenji.

Lahko si le predstavljamo, da je to huda bolezen in da je z njo živeti pravi pekel, še posebej, če si človek, ki otroku ne bi storil hudega. Vendar pa moramo imeti vsi ljudje razvit samonadzor – tudi v zakonu ne moremo skočiti kar na vsakega, ki si ga /jo poželimo. Tudi ljudje, ki nimamo pedofilskih nagnenj, moramo sami sebi stalno postavljati meje, še posebej, če se vsakosnevno srečujemo z veliko zanimivimi ljudmi.

Za konec

V tem članku nikakor nisem želela zagovarjati pedofilije – tudi sama imam otroka in se zanj bojim. Želela pa sem osvetliti problematiko še z druge strani. Pedofili, ki se izživljajo nad otroci so najgrozljivejši zločin človeka nad lastnimi potomci. Otrokom zadanejo nepopravljive hude rane. Večinoma ti otroci zelo težko dobijo primernega in zdravega parnerja, saj imajo trajno spremenjen odnos do spolnosti, pogosto privlačijo partnerje, ki jim zadajo nove in nove rane. Hude psihične travme, ki se pojavljajo vse življenje, zamera, izkrivljen odnos do svojega telesa, sovraštvo, jeza, sram in gnus, so čustva, ki jih za vedno spremljajo.

V nadaljevanju bom pripravila še članek o znakih spolne zlorabe na otrocih, izpoved pedofila, ter izpoved zlorabljenih otrok. Če ste med njimi tudi vi in ste pripravljeni, da svoja čutenja izlijete v računalnik, vas vabimo k sodelovanju. 

Viri:

• http://www.minddisorders.com/Ob-Ps/Pedophilia.html
• http://www.mental-health-matters.com/index.php?option=com_content&view=article&id=519
• http://www.allbusiness.com/health-care-social-assistance/262277-1.html
• http://neuroanthropology.net/2010/05/10/inside-the-mind-of-a-pedophile/
• http://www.catholiceducation.org/articles/facts/fm0011.html
• http://www.psihiater-leser.com/452/99601.html?*session*id*key*=*session*id*val*