Papež v evropskem parlamentu kot branik “presežnega dostojanstva človeka”

Thumbnail

Govor, ki ga je imel včeraj v evropskem parlamentu papež Frančišek, je brez dvoma eden njegovih najpomembnejših doslej.

 

Večina odzivov po nagovoru je izpostavila predvsem podobo današnje Evrope, ki jo je papež na več mestih v govoru naslikal kot ostarelo, izčrpano, zbirokratizirano in oddaljeno od potreb državljanov, kot “babico”, ki ni več rodovitna in živahna.

Zelo so odmevale tudi besede, s katerimi je papež govoril o konkretnih težavah, ki izzivajo današnjo Evropo, in so stalnica njegovih nagovorov najširši javnosti: denimo mladi brez dela, zapuščeni starejši, priseljenci, ki umirajo na obalah Evrope.

V temelju teh njegovih najbolj konkretnih in plastičnih misli pa je bil izreden razmislek o vprašanju varovanja in pospeševanja človekovih pravic, nalogi, ki jo ima Evropa za eno svojih prioritet.

Papež je v tenkočutnem in dialoškem jeziku prikazal svoje (in s tem krščansko) razumevanje človekovih pravic, ki temelji na presežnem dostojanstvu človeka. Obenem pa je pokazal na temeljni problem spoštovanja človekovih pravic v sodobni Evropi: “kulturo odpadkov”, ki človeka razume kot potrošniško blago in ga dobesedno odvrže, kadar ni več “uporaben”.

Ker želimo našim bralcem želimo prenesti celovito avtentičnost papeževega nagovora – papež je tudi jasno povedal, da je njegov nagovor namenjen tudi več kot 500 milijonom državljanom Evrope, torej tudi nam osebno –, smo poskrbeli za prevod njegovega nagovora. Danes objavljamo prvi del.

Nekateri odstavki so obarvani modro – to pomeni, da so med poslanci izzvali aplavz.

Gospod predsednik in podpredsedniki, člani evropskega parlamenta vsi, ki ste povezani z delom te ustanove, dragi prijatelji!

Hvala, da ste me povabili, naj spregovorim tej ustanovi, ki je temeljnega pomena za življenje Evropske unije. S tem ste mi dali možnost, da prek vas spregovorim več kot 500 milijonom državljanov, ki jih predstavlja 28 držav članic. Še posebej sem hvaležen vam, gospod predsednik, za tople besede sprejema v imenu celotnega parlamenta.

Moj obisk poteka več kot četrt stoletja po obisku papeža Janeza Pavla II. Od tedaj se je v Evropi in po vsem svetu spremenilo marsikaj. Dveh nasprotujočih si blokov, ki sta delila Evropo, ni več, in postopoma se uresničuje upanje, da “bo Evropa suverenih in svobodnih ustanov nekega dne dosegla polnost, ki ima izvor v njeni geografiji in še bolj zgodovini”. (1)

Ko se je Evropska unija širila, je svet postajal čedalje bolj kompleksen in stalno se spreminjajoč, čedalje bolj povezan in globalen, in kot posledica vsega skupaj čedalje manj “evropocentričen”. Kljub temu da je Unija večja in močnejša, pa daje Evropa občutek postaranosti in izčrpanosti, in je čedalje manj protagonist v svetu – nanjo gleda z zadržanostjo, nezaupanjem ali občasno celo s sumničavostjo.

V današnjem nagovoru želim kot pastir vsem državljanom Evrope ponuditi sporočilo upanja in spodbude.

To sporočilo upanja je utemeljeno na zaupanju, da naši problemi lahko postanejo močna združevalna sila v prizadevanjih, da bi premagali strahove, ki jih trenutno izkušamo v Evropi in po svetu. To je sporočilo upanja v Gospodu, ki spreminja zlo v dobro in smrt v življenje.

To je sporočilo spodbude, da bi se vrnili k trdnim prepričanjem ustanoviteljev Evropske unije, ki so imeli vizijo prihodnosti, ki bo temeljila na sposobnosti sodelovanja in premagovanja delitev, pospeševanja miru in prijateljstva med vsemi narodi te celine. V srcu tega ambicioznega političnega projekta je bilo zaupanje v človeka, ne toliko v človeka kot državljana ali ekonomskega dejavnika, ampak v človeka, v moškega in žensko, ki sta obdarjena s presežnim dostojanstvom.

Čutim obvezo spregovoriti o tesni povezanosti med tema dvema besedama: “dostojanstvo” in “presežno”.

“Dostojanstvo” je bil ključni koncept v procesu vnovične izgradnje Evrope po drugi svetovni vojni. Našo nedavno preteklost je zaznamavola skrb za zaščito človekovega dostojanstva. Ta process je bil odziv na najrazličnejše primerom nasilja in diskriminacije, ki so se v preteklih stoletjih dogajali celo v Evropi. Prepoznanje pomena človekovih pravic je bilo rezultat dolgotrajnega procesa, v katerem je bilo tudi veliko trpljenja in žrtev, ki pripomogle k oblikovanju zavesti o edinstveni vrednosti vsake človeške osebe. Ta zavest se ni gradila samo skozi zgodovinske dogodke, ampak predvsem skozi vso evropsko misel, za katero je v zgodovini značilno bogato srečevanje mnogih izvirov, grških in rimskih, keltskih, germanskih in slovanskih, in krščanstva, ki je te izvire globoko oblikovalo” (2) in tako utiralo pot oblikovanju koncepta “osebe”.

Danes je prizadevanje za človekove pravice osrednja zaveza Evropske Unije pri pospeševanju dostojanstva osebe, tako znotraj Unije kot pri odnosih z drugimi državami. Ta zaveza je pomembna in hvalevredna, saj je tudi danes še vedno preveč situacij, v katerih se človeškim bitjem ravna kot z objektom, čigar zamisel, oblikovanje in praktično namembnost lahko sprogramiramo, in ki ga lahko zavržemo, ko ni več uporaben, pa naj si bo zaradi slabotnosti, bolezni ali starosti.

In končno, za kakšno dostojanstvo gre, ko nekdo ne more svobodno izražati svojih misli ali izrekati vere? Kakšno dostojanstvo lahko obstaja brez jasnih pravnih okvirov, ki omejujejo vladavino moči in omogočajo, da vladavina prava prevlada nad močjo tiranije? Kakšno dostojanstvo lahko uživajo moški in ženske, če so deležni vseh vrst diskriminacije? Na kakšno dostojanstvo lahko upa oseba, ki trpi pomanjkanje hrane in temeljnih potrebščin za preživetje, in še huje, ki nima dela, ki bi ji lahko podelilo dostojanstvo?

Prizadevanje za pravice osebe pomeni, da prepoznamo, da ima oseba neodtujljive pravice, ki ji jih nihče ne sme odvzeti samovoljno, še najmanj pa zaradi ekonomskih interesov.

Moramo pa biti pazljivi, da ne zapademo v določene napake, ki bi lahko izhajale iz nerazumevanja koncepta človekovih pravic ali iz njihove zlorabe. Danes obstaja težnja, da bi zahtevali čedalje širše individualne, rekel bi kar individualistične pravice. V temelju tega je koncept človeške osebe, ki je ločena od vsakršnega socialnega in antropološkega konteksta, kot da bi bila “monada”, ki je čedalje bolj nezainteresirana za druge “monade”, ki jo obdajajo. Rezultat tega je, da se zagovarjajo človekove pravice brez upoštevanja dejstva, da je vsako človeško bitje del socialnega konteksta, v katerem so njegove ali njene pravice in dolžnosti povezane s pravicami in dolžnostmi drugih in s skupnim dobrim.

Zato verjamem, da je življenjskega pomena razvijanje kulture človekovih pravic, ki modro povezuje individualni, ali bolje rečeno personalni vidik, z vidikom skupnega dobrega, dobrega “nas vseh”, ki smo seštevek posameznikov, družin in drugih skupin, ki sestavljajo družbo. (3) Če pravice vsakega posameznika niso usmerjene k višjemu dobremu, bodo te pravice na konce neomejene in bodo postale izvir konfliktov in nasilja.

Ko govorimo o presežnem človekovem dostojanstvu, mislimo na izvirno sposobnost človeške narave za razlikovanje dobrega od zla, o notranjem “kompasu”, ki je vpisan globoko v naša srca. (4) Predvsem pa to pomeni, da razumemo človeško bitje ne kot nekaj absolutnega, ampak kot bitje v odnosu. Po mojem mnenju je ena najpogostejših bilezni danes v Evropi osamljenost, bolezen tistih, ki niso povezani z drugimi. To je še posebej resničnost starejših, ki so pogosto zapuščeni oziroma prepuščeni usodi, pa tudi mladih, ki jim manjka jasnih orientacijskih točk in priložnosti za prihodnost. Opazimo pa jo lahko tudi pri mnogih revnih, ki bivajo v naših mestih, in pri priseljencih, ki so prišli k nam v iskanju boljše prihodnosti.

Osamljenost je postala še bolj pereča zaradi ekonomske krize, katere učinki imajo še naprej tragične posledice za življenje družbe. V zadnjih letih, ko se je Evropska unija širila, se je povečalo nezaupanje državljanov do ustanov, ki jih dojemajo kot vzvišene, njihova pravila pa kot neobčutljiva za posameznika ali celo naravnost škodljiva. V veliko okoljih naletimo na splošen vtis izčrpanosti in staranja, vtis Evrope, ki je kot “babica”, nič več rodovitna in živahna. Zdi se, da so vélike ideje, ki so nekoč navdihovale Evropo, izgubile svojo privlačnost, in so jih nadomestile birokratske tehnikalije njenih ustanov.

Ob tem naletimo tudi na določen, precej sebičen življenjski slog. Njegova značilnost je življenje v obilju, ki pa ni več vzdržno in je pogosto neobčutljivo za svet okoli sebe, še posebej za najbolj revne med revnimi. Neprijetno smo lahko presenečeni, ko vidimo, kako v politični debati prevladujejo tehnična in ekonomska vprašanja, in to na račun pristne skrbi za človeška bitja. (5) Obstaja nevarnost, da se moške in ženske razume le kot gole sestavne dele nekakšne mašinerije, da se ravna z njimi kot potrošniškimi produkti, primernimi za izkoriščanje. Končni rezultat pa je (kot je to tragično očitno): ko človeško življenje za to mašinerijo ni več uporabno, se ga brez večjih pomislekov odvrže, kot je to v primeru bolezni, smrtonosne bolezni, zapuščenih ostarelih ali otrok, ki so ubiti v maternici.

To veliko napako naredimo, če “dovolimo, da pobudo prevzame tehnologija”; (6) rezultat pa je zmeda med namenom in sredstvi. (7) To odgajanje je neizogibna posledica “kulture odpadkov”* in nebrzdanega potrošništva. Zagovarjanje dostojanstva osebe pa nasprotno od tega pomeni prepoznanje vrednosti človekovega življenja, ki je svoboden dar in zato ne more biti trgovsko blago. Kot člani evropskega parlamenta ste poklicani k veliki nalogi, ki se na trenutke zdi brezplodna: prevzeti skrb za krhke, tako za krhke posameznike kot narode. Za to pa sta potrebni moč in nežnost, napor in velikodušnost, in to sredi funkcionalistične miselnosti, ki neizprosno usmerja “kulturo odpadkov”. Poskrbeti za krhke posameznike in narode pomeni zavarovati njihov spomin in upanje; pomeni prevzeti odgovornost za njihovo sedanjost, za situacije popolne marginalizacije in trpljenja, in pomeni biti sposoben dati temu trpljenju dostojanstvo.

Kako naj torej znova vzpostavimo upanje v prihodnost, da bomo lahko, začenši z mladimi generacijami, znova odkrili zaupanje, ki je potrebno, če želimo slediti idealu združene in miroljubne Evrope, ki je ustvarjalna in polna izvirov, Evrope, ki spoštuje pravice in se zaveda dolžnosti?

 

(O tem je papež spregovoril v drugem delu nagovora pred evropskim parlamentom, ki smo ga objavili na iskreni.net pod naslovom: Papež: kako v “postarani” Evropi znova obuditi upanje?)

“Kultura odpadkov”, v izvirniku “cultura dello scarto”: uporabljamo izraz, ki se je že uveljavil, bolj zvesti prevod bi se glasil “kultura zavrženja”.

(1) Janez Pavel II., Nagovor pred evropskim parlamentom, 11. oktober 1988, 5.

(2) Janez Pavel II., Nagovor pred parlamentarno skupščino sveta Evrope, 8. oktober 1988, 3.

(3) benedikt XVI., Caritas in Veritate, 7; prim. 2. vatikanski koncil, Gaudium et Spes, 26.

(4) Prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, 37.

(5) Prim. Evangelii gaudium, 55.

(6) Benedikt XVI, Caritas in Veritate, 71.

(7) Prav tam.

 

Foto: Evropski parlament, Igor Vovk

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja