Otroštvo nekoč: Ko otroštva ni bilo (1.del)

Foto: WiliCommon

Ali veste, kako so na otroke gledali v antiki in kaj je botrovalo temu, da so, še ne tako dolgo nazaj, malčke obravnavali kot neinteligentna bitjeca?

Začetki raziskovanja

Zanimanje za to, kako so otroci živeli nekoč, kako je potekalo njihovo vsakdanje življenje in kakšen odnos so imeli do njih starši in drugi odrasli, je pravzaprav še precej mlado. Obsežnejše raziskovanje na tem področju se je prvič pojavilo šele v 60-ih letih 20. stoletja, vse do takrat pa je večina znanstvenikov na otroke gledala s pomanjkanjem interesa, saj so jih smatrali za nezanimive, še ‘nebogljene’ in ‘nerazvite organizme’. Otroštvo je bilo dojeto predvsem kot obdobje priprav na zrelost, odraslost in odgovornost, otroška doba sama po sebi pa se je smatrala skorajda za nekakšno nujno zlo, ter kot nevredna posebnega raziskovanja. To pa se je na srečo spremenilo.

Eden prvih, ki ga je to zanimalo, francoski zgodovinar Phillipe Ariès, je leta 1960 začel preučevati otroštvo v predmoderni dobi, antiki in srednjem veku, med pomembnimi sociologi, psihologi in drugimi strokovnjaki, ki so se začeli zanimati za zgodovino otroštva, pa so bili tudi: Alan Prout in Allison James (v 60-ih sta analizirala sociološki koncept otroštva), William Kessen, ki je raziskoval razvoj pomena otroštva v ZDA, v 70-ih se je s tematiko ukvarjal nemški sociolog Hans Peter Drietzel in številni drugi. Kaj pa so raziskovalci pravzaprav spoznali? Kako so na otroke gledali nekoč in kako je potekalo otroštvo?

Stara Grčija in Rim: Otroci kot sužnji

Preučevanje družine in otroštva v antiki je omogočilo raziskovanje najdbin: reliefov, ostankov predmetov in bogate grško-rimske literature, ki posredno razkriva marsikatero značilnost antičnih družin.

Otroštvo je bilo dojeto le kot obdobje priprav na odraslost, posebnih čustvenih vezi s starši pa ni bilo.V stari Grčiji otroci žal niso imeli nobenih posebnih pravic, pravzaprav je bil družinski oče tisti, ki se je odločil, ali bodo novorojenčka sploh obdržali ali ne. Številne družine so želele dečka, zato so deklice, saj sta bili njihova vzgoja in priprava na poroko zelo dragi, ter bolne in šibke otroke, pogosto zavrgli. Dojenčke, ki so jih pustili same na cesti, je čakala mračna usoda: nekatere so ubili, včasih pa so imeli srečo, saj so jih neznanci vzeli k sebi in vzgajali, vendar pogosto kot sužnje.

Četudi nekateri viri, npr. slavni ep Iliada, razkrivajo tudi nežnejše plati odnosa med starši in otroci, pa je iz njih razvidno marsikaj, kar dandanes šokira. Denimo, starši se niso ljubeče odzivali na dojenčkov jok, ampak so ga imeli za dokaz, da je otrok slabič in v življenju ne bo uspel, otroškemu joku so se celo posmehovali in ga zaničevali.

Prav tako se z odraščajočimi otroki navadno niso ukvarjali starši sami, ampak so nego in vzgojo prepuščali sužnjem. Šolo so obiskovali le fantje, nekatere deklice pa so se doma učile osnov branja in pisanja. Dekleta so že od rojstva pripravljali na njihovo najpomembnejšo nalogo: postati žena in mati. Poročile so se kot najstnice, pri 16-ih ali celo že 13-ih letih. Pogosto so jih poročili z moškimi, ki so bili stari 30 ali celo več let, deklice pa so se s poroko obredno poslovile od otroštva.

Čeprav so se šolali, pa tudi fantje niso bili deležni posebne zaščite ali podaljšanega otroštva, saj so morali že v najzgodnejših letih začeti delati. Številni so postali kmetovalci, ribiči in opravljali druga garaška dela, le najbolj inteligentni mladeniči so se vpisali na študij. Otroštvo je bilo torej dojeto le kot obdobje priprav na odraslost, posebnih čustvenih vezi s starši pa ni bilo.

Podobno so na otroke gledali v starem Rimu. Tudi tam so bili številni otroci nesvobodni, šokantna pa so tudi odkritja, da so 12-letne fantke obravnavali kot spolno zrele in povsem primerne kandidate za ljubimkanje s starejšimi gospodi. O tem, ali je otrok primeren spolni objekt za odraslega, pa sploh ni odločala njegova starost, temveč status: če je bil otrok suženj, je moral ubogati gospodarja in, če je ta to zahteval, postati tudi njegov ljubimec.

Srednjeveška smrtna kazen za otroke

V srednjem veku so bili otroci v oskrbi mater, dojilj in varušk le do dopolnjenega 5. ali 7. leta starosti, nato so jih začeli vpeljevati v svet odraslih.V srednjem veku so bili otroci v oskrbi mater, dojilj in varušk le do dopolnjenega 5. ali 7. leta starosti, nato so jih začeli vpeljevati v svet odraslih. Dandanes se nam zdi kaj takega nerazumljivo, grozljivo in zlorabljajoče, a dejstvo je, da otroci, starejši od omenjene starosti, niso imeli pravega otroštva. Kmalu so se odraslim pridružili pri njihovih družabnih večerih in klepetih, nato pa so jih rosno mlade uvedli tudi v delovne navade. Pravega prehodnega obdobja med otroštvom in odraslostjo sploh niso poznali. Srednji vek je bil do otrok precej neizprosen, saj se jih je obravnavalo kot odrasle: silili so jih v poroke, zaradi prekrškov, tudi manjših, kot so npr. tatvine, pa so jih nemalokrat kaznovali s smrtjo.

Četudi so ljudje postopoma bolj napredovali v znanosti, se dokopali do novih spoznanj in odkritij, ki so izboljšala življenjski standard in podaljšala življenjsko dobo, pa je odnos do otrok ostajal precej mačehovski, tudi na začetku moderne dobe.

Več o tem pa v drugem delu članka Otroštvo nekoč 2. del: Od otroških delavcev do novega upanja.