Dovolite svojemu otroku delati?

Foto: Shutterstock

Bi radi imeli sposobnega, samozavestnega otroka, ki je poln zaupanja vase?

Dovolite mu delati! Z rokami! Čimprej.

Ljudje smo ustvarjeni tako, da nam takrat, ko nekaj ustvarimo z lastnimi rokami, naši možgani pošljejo močne občutke zadovoljstva in nagrade. To nam daje občutek moči, zadovoljstva, vere vase, samozavesti … To, kar ustvarimo z lastnimi rokami tudi cenimo, spoštujemo in za to skrbimo.

Ko majhen otrok vidi odraslega, ki nekaj dela, je naravno, da si tudi sam zaželi delati isto. To mu, če se le da, omogočimo. Na začetku nadzorovano, potem pa čim bolj in čim prej samostojno.

Če otroka preveč omejujemo, mu sporočamo, da je svet nevaren kraj

Umetnost starševstva je, da znamo oceniti, koliko otrok zmore in nato počasi premikamo njegove meje. Pri tem nas seveda omejuje strah, da se otrok ne bi poškodoval, in potreba po zaščiti otroka.

Vse to je normalno, toda če otroku postavljamo pretrde meje in ga preveč omejujemo ter mu ne dovolimo brezskrbno raziskovati sveta, mu s tem dajemo neka globlja sporočila. To so sporočila, da ne zmore sam in da je svet nevaren kraj. Ko pa zaupamo v svojega otroka in mu to tudi pokažemo s tem, da mu dovolimo raziskovanje, potem otrok odrašča z zaupanjem vase.

Otrokom moramo dati prave in uporabne predmete, saj jih bodo uporabljali tudi kasneje v življenju. Tudi predšolski otroci lahko režejo s pravim nožem, lahko šivajo s pravo iglo, kopljejo s pravo lopato, motiko, žagajo s pravo žago … . Zmorejo marsikaj.

Ne podcenjujmo svojih otrok. Če jih mi vidimo kot nerodne, bodo zelo verjetno takšni tudi postali.

Naučiti se pravilno ravnati s predmeti 

Otrok, ki lahko dela in se igra le s ponaredki pravih predmetov, bo takrat, ko dobi v roke pravi nož ali orodje, imel veliko večjo možnost poškodbe, ker uporablja enako silo, kot jo je pri plastičnem. Ni spreten, ni previden, ni izurjen.

Otrok, ki pa je od takrat, ko je prvič izrazil željo dobil majhen, ne preveč oster nož in hrenovko, banano, jabolko, korenček … da ga je razrezal, se bo naučil nož uporabljati, poznal bo njegove prednosti (lahko režeš) in nevarnosti (lahko se urežeš). Sčasoma bo dobil bolj oster nož in zahtevnejše naloge.

Kaj pa če se ureže?

Zelo verjetno se bo kdaj urezal. Malo. In vi boste zraven. Skupaj bosta ustavila krvavitev in dala obliž. Tudi to je nova veščina, ki jo je treba obvladati. Ni konec sveta. To bo novo spoznanje in izkušnja o tem, kaj lahko nož stori in kako ga moraš uporabljati, da se to ne zgodi. 

Ne podcenjujmo svojih otrok. Če jih mi vidimo kot nerodne, bodo zelo verjetno takšni tudi postali. Še zlasti, če jim zaradi lastnih strahov ne bomo omogočili izkušenj in možnosti za urjenje spretnosti. Če jih vidimo kot sposobne in spretne, se bodo kot takšne videli tudi sami in takšni postali.

Nauk noža

Nauk noža in seveda tudi drugih potencialno nevarnih predmetov je velik in prej ga otrok ponotranji, bolj gladko bo plul skozi svoje življenje.

Nauk noža je v tem, da je večina stvari na tem svetu (vključno z ljudmi) takih, da so lahko obenem zelo uporabni in hkrati tudi zelo nevarni. Velikokrat je tako, da bolj so uporabni, bolj so lahko tudi nevarni. Če ne znaš ravnati z njimi, te lahko zelo poškodujejo. Če pa se naučiš ravnati z njimi in spoštuješ tudi njihovo “nevarnost” in ostrino, ti lahko izjemno koristijo. Ti si tisti, ki določaš ali je nož nevaren ali je uporaben. Od tebe je odvisno ali bo nekoga poškodoval ali bo razrezal kruh. Od tvoje spretnosti in od tvoje namere.

Umetnost starševstva je, da znamo oceniti, koliko otrok zmore in nato počasi premikamo njegove meje.

Lepota dela in ustvarjanja

Ko otroku zagotovimo okolje, čas in orodje za delo, ko ustvarimo okolje, kjer lahko vzamejo vse, kar potrebujejo, vložimo svoj čas in trud, da jih naučimo veščin in jim nato omogočimo svobodo delovanja – takrat se zgodijo pravi čudeži!

Najprej se čudimo mi starši, glede tega, kaj vse otroci zmorejo. Koliko domišljije in ustvarjalnosti premorejo.

Drugi čudež pa se zgodi v otroku, ki je začutil lepoto ustvarjanja z lastnimi rokami. Ki je dobil zaupanje vase, da zmore. Ki čuti, da mu zaupajo starši. Otrok je miren, zadovoljen, samozavesten. Ne išče zunanje potrditve, ker jo nosi v sebi. Marsikaj lahko vzgojno pokvarimo, ampak če smo uspeli otroku predati to, da zmore, smo mu dali osnovo in temelj, s katerim bo sedaj kot majhne spreminjal svoj mali svet, ko bo odrasel, pa bo imel v sebi silo, da bo spreminjal ves svet.