Za osebnostno rast se je potrebno odločati vedno znova

Vir: Pixabay

Osebnostna rast ima eno veliko zanko, v katero se lahko ujamemo. Zahtevnost do sebe, previsoka pričakovanja, ki se spremenijo v pritiske, nepotrpežljivost in občutek obupa.

Delaš, bereš, se trudiš, pa še vedno padeš ven, ko ti nekdo stopi na žulj, in to tisti žulj, za katerega si že vedel, da ga imaš, ga dodobra spoznal, pa je še vedno tam. Kar ne izgine, nas jezi! V razmišljanju hitro pademo v mišljenje, da to predelovanje in rast sploh nima nobenega smisla, namreč preskok bi se moral zgoditi že včeraj, ne pa šele jutri, ali še huje, kot je rečeno, čez nekaj časa, tekom procesa. Nepotrpežljivost do življenja, sebe in drugih postane nasilen pritisk, ki nas hitro lahko popelje do obupa. Dokler sčasoma ne dojamemo, da se tista velika sprememba ne bo zgodila danes in morda niti ne jutri. Se bo pa prav vsak dan zgodil delček te spremembe, če se bomo odločili stopiti na to pot.

Ko od sebe v danem trenutku pričakujemo več, kot zmoremo, postanemo nasilni in se s tem celo zaviramo. Še huje v tej situaciji pa je dejstvo, da s svojimi previsokimi pričakovanji postanemo nasilni tudi do drugih, odkrito, ali prikrito, kar je včasih še huje. Ugotavljam, da je izjemno pomemben del trenutek rasti sprejemanje sebe tukaj in zdaj, glede na to, koliko zmoremo danes.

Izjemno pomembno je sprejemanje sebe tukaj in zdaj, glede na to, koliko zmoremo danes.

Seveda bodo tekom poti tudi tisti veliki preskoki, ko bomo prvič nekomu rekli »ne«, ali pa prvič povedali, kaj zares čutimo. Morda bo za nekoga prelom trenutek, ko bo prvič uspel zadržati bes in bo namesto izbruha izbral odločen, jasen in pristen odziv na situacijo, ki ga upravičeno jezi … ali pa bo prvič po dolgem času jokal in se na drugi strani iskreno, brezskrbno smejal (ker si tudi veselja pogosto ne dovolimo iskreno občutiti. Dober primer tega je, ko v trenutkih občudovanja spečega otroka in občutjih hvaležnosti pomislimo – ojoj, samo da ne zgodi kaj hudega.

Trenutke, ko se odločimo »zase«, bomo nosili v srcu in prav je tako, ampak pri mnogih ljudeh le en tak trenutek ni veliki pok, ki spremeni celo življenje po dolgem in počez. Zase se je namreč potrebno odločati znova in znova, tako da rast v tej perspektivi postane proces. Lahko bi rekli, da če se sprememba začne, ko se za nekaj odločimo, se zgodi šele, ko jo utrjujemo z večkratnimi ponavljanji. S tem tudi naše telo in možgani znova in znova dobivajo nove izkušnje, ki stare počasi izrinjajo iz našega vsakdanjika. Hrepenenje po nagradi na vrhu naše poti je sicer lahko cilj, vendar nikakor ne smemo pozabiti, da je nagrada že življenje samo. Tekom tega procesa se učimo izjemno pomembnih veščin življenja – potrpežljivosti, nežnosti do sebe, vztrajnosti ter predvsem globoke vere in zaupanja.