Očarana sem nad tem, kaj vse zmoremo mame!

A poznaš, draga so-mama, tisti občutek, ko bi sama sebi lahko dala petko ali se prijateljsko potrepljala po hrbtu in si rekla: »Bravo, punca!« ?

Recimo, ko ura še ni niti devet zvečer in že vsi trije otroci spijo. Ali ko dvoletnik, ki se odvaja od plenic, zvečer pred spanjem sleče točno tiste hlače, ki jih je zjutraj oblekel. Mmmmm, božansko! Ali ko malček uporabi besede »prosim« in »hvala«, brez da bi ga prej spomnila na to. Ali ko se z vsemi tremi, štirimi, petimi … otroki sama, brez moža, odpraviš na izlet in domov vsi pridete živi in zdravi … in zadovoljni.

Upam, draga so-mama, da si v takih trenutkih prostodušno privoščiš obilico samohvale in notranjega zadovoljstva. Resno – a nismo mame ena taka čudovita bitja? Že samo to, da novi ljudje zrastejo DOBESEDNO v našem trebuhu! Pa da potem za ta edinstvena bitja DOBESEDNO izdelamo kak liter ali dva mleka dnevno …

Pri tem se nikakor ne gre ustaviti le pri samoobčudovanju.

Želim si, da bi mame večkrat same sebi rekle: »Super mi gre! Bravo jaz! Glej, kaj vse zmorem!«

Tudi nad so-mamami sem pogosto fascinirana in njihovi materinski dosežki ter zmožnosti me navdajo z občudovanjem. In včasih že kar malo z evforijo, v smislu: »Glej no, a vidiš, kaj vse zmore ena mama!?« Je vso noč pokonci in čisti, pere, razkužuje, ko ima vsa družina, z možem vred, trebušno virozo. Gre z dvema otrokoma in visoko noseča na drug konec Slovenije na izlet z vlakom. Zaključi zahteven študij ob službi in dojenčku in malčku. Polno doji dvojčke! Več mesecev črpa mleko za dojenčka, ki je ostal brez mame … Se zaradi moževe službe noseča in z dvema malčkoma preseli v drugo državo. Poleg treh majhnih otrok in gradnje hiše neguje navdihujoč hobi, s katerim bogati še druge …

A vidite, kaj mislim? Mame smo zakon!!!

Pa sploh ni treba, da gre za neke velikanske dosežke. Marsikdaj je poseben dosežek že preživeti čisto običajen družinski vsakdan.

Gotovo ima vsaka v svoji materinski karieri kakšno obdobje, na katerega se ozira in si misli: »Sploh ne vem, kako sem to preživela!« Obdobja bolezni, intenzivne službene obremenitve, obdobja kombinacije dojenčka in malčka (ali več njih), obdobje gradnje ali selitve …

Želim si, da bi mame večkrat same sebi rekle: »Super mi gre! Bravo jaz! Glej, kaj vse zmorem!«

Saj bi nato tudi ob dosežkih in uspehih drugih mam lahko res z vsem srcem rekle: »Mame smo zakon!« (namesto da tuhtamo, kaj vse nam še manjka, da bomo tako krasne kot »tista« mama).

Poleg tega pa se mi zdi, da če bi znale bolje vrednotiti svoje delo, svoj velikanski vpliv na prihodnost otrok in s tem svoj gromozanski vpliv na družbo prihodnosti, da bi si tudi lažje odpuščale drobne napake. Ko se nam kosilo prismodi, ko nam vsi otroci hkrati vpijejo, ko me zavpijemo nad njimi, ko spet kaj pozabimo ali izgubimo, ko nenapovedan obisk pride v popolnoma raztreščeno hišo, ko ne zaznamo potrebe katerega od otrok in se kasneje zaradi tega počutimo kot najslabše mame na svetu …

Da bi si tudi takrat znale reči: »Hej, super mi gre! Dobra mama sem.«

Ker zagotovo nekje obstaja mama, ki o tebi misli, kako popolna mama si, sama sebi pa se zdiš zguba.

Komentarji

  1. Bravo Lucija, ženske – mame moramo biti druga drugi v oporo. Dajmo se večkrat pohvalit. To dobro dene. In če se ne bomo same pohvalile, kdo nas bo? In če bomo notranje zadovoljne, srečne, bodo tudi ljudje, posebej otroci zadovoljni in srečni.

Komentiranje je onemogočeno.