Zaradi naraščajoče debelosti med otroki, se bodo morali angleški malčki dnevno vsaj 3 ure fizično gibati – takšno je namreč priporočilo vladne kampanje proti debelosti. Otroci mlajši od 5-ih let pa naj bi vsaj 15 minut hoditi tudi med potjo v trgovino in v vrtec. Niso pozabili niti na tiste najmlajše, ki še ne znajo hoditi, kateri naj bi redno plavali in se razgibavali na igralnih preprogah.
Smernice so predpisali zaradi velike zaskrbljenosti glede debelosti otrok, saj je skoraj tretjina otrok predebelih še pred vstopom v šolo. Strokovnjaki napovedujejo, da bo leta 2050 skoraj 2/3 otrok predebelih, angleški otroci pa sodijo med najbolj »lene« na svetu.
Vladni svetovalci pravijo, da so za neaktiven način življenja otrok pogosto krivi leni starši. Fizična aktivnost je za otroke bistvenega pomena tako z razvojnega vidika kot tudi z vidika preprečevanja bolezni kasneje v življenju.
Naivno bi bilo pričakovati, da bodo same smernice naredili drastične premike. Če pa bodo starši poskrbeli za lastno fizično aktivnost, bodo temu brez težav sledili tudi otroci.
Kakšno pa je stanje v Sloveniji? Verjetno ne tako drastično kot v Angliji, vsaj med predšolskimi otroci ne. Vendar pa trend fizične neaktivnosti, posedanja pred računalnikom in uživanja nezdrave hrane vse bolj prihaja tudi k nam. Tako je med šolskimi otroci kar precejšen odstotek takih s prekomerno telesno težo. Tako ne bi bilo odveč, če bi angleške smernice upoštevali tudi slovenski starši.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Dnevno 3 ure? Glavni problem debelosti v Angliji nikakor ne more biti premalo gibanja ampak prehrana. Ko na cesti opazujemo (trenutno smo v Angliji) zelo debele starše teh otrok, ti je jasno, da so otroci še najmanjši problem. Torej tukajšnja hrana vsebuje ogromno maščobe in preprostih sladkorjev, tako da ne more biti čudno, da so ljudje debeli. Seveda, če želiš pokuriti vse to, kar oni pojejo v enem dnevu, po mojem niti 3 ure “gibanja” ni zadosti. Malo so hecni s tem.
Poleg obupnih prehranjevalnih navad, je vsekakor problem tudi velika pasivnost. Že dolgo nisem nikjer videla toliko otroških vozičkov kot tu v Angliji – pa ne zato, ker bi bilo tako grozno veliko otrok, ampak zato ker se v vozičkih vozijo otroci, ki so vozičke že zdavnaj prerasli in bi morali lepo hoditi ob svojih starših. Potem vidiš take absurdne situacije, ko 3-letni otrok v vozičku v naročju drži balonček in ko mu ta uteče iz rok, skoči za njim iz vozička, ga ulovi, potem pa hitro “hop” nazaj v voziček, da ga mamica (tudi sama cca 100 kg) lepo pelje naprej … Zelo malo je razigranega otroškega tekanja, veliko je otrok “na povodcih”, kar malo srhljivo: http://www.child-awarness.com/wp-content/uploads/2011/06/Child-Awarness…
Now toddlers must do at least three hours of exercise every day
Read more: [url]http://www.dailymail.co.uk/health/article-2013134/Under-fives-hours-exe…]
groza, kot kužek je 🙁
Kaj pa je s povodcem narobe?
To je samo v naših glavah, da je podobno psu. Povodec je super, če želimo, da se otrok prosto giblje in je pri tem varen. Tale povodec je odlična stvar za kakšen muzej, kjer bi se ti otrok lahko hitro izgubil v množici, ali pa za sprehod ob zelo prometni cesti. Bolje povodec, kot pa, da se ti otrok izmuzne iz roke! In otrok se giblje, ni privezan v vozičku!
Povodec za otroka sem prvič videla cca 15 let nazaj v Londonu in se mi je res zdela odlična ideja za sprehajanje otroka, ki se noče držati za roko 🙂
Jaz pa vidim ta povodec čisto drugače kot držanje za roko. Se mi zdi, da ima psihološko gledano povsem drugačen pomen in sporočilo. Držanje za roko med otrokom in staršem je na neki nači dialog – otrok mi lahko prostovoljno da roko, ker ve, da bo tako na varnem, ker mi zaupa, ker si želi varnosti … (lahko ga seveda tudi zagrabim in vlečem naprej). Meni je to zelo prijeten občutek, verjetno tudi njemu (poglejte zaljubljence). Poleg tega je to stik, v katerem je veliko neverbalne komunikacije: otrok lahko mojo roko le ohlapno drži, lahko se je močno oklepa, jaz ga lahko zelo močno stisnem v primeru nevarnosti, pokažem odločnost, otrok mi lahko poskuša roko iztrgati, se brani (=vem, da nekaj ni ok) ipd., skratka kup neverbalnih sporočil. Pri povodcu pa ni nobenega stika, ni dialoga, je samo starš, ki ima kontrolo nad otrokom kot nad marioneto. In čeprav se zdi, da ima otrok na povodcu večjo svobodo (večji krog gibanja), je to zelo varljivo, ker dejansko nikoli ne ve, kdaj se bo povodec zategnil in kako daleč lahko gre. Mene bi to totalno (za)frustriralo. Pri roki pa točno veš, pri čem si.
Tudi meni se to zdi krasna ideja. En k ga poznam jo je že izvajal pri nas, pa so ga vsi napadli, kako tretira otroka. Bedarija. Tako je otrok vsaj na varnem, poleg tega pa ima svobodo gibanja veliko večjo kot če ga držiš za roko ali če je v vozičku. Tako samo bolj lepo zgleda.
Podpiram povodec, vsekakor.
Ja, mogoče tile povodci niso slabi za npr. letališče (kjer je toliko ljudi in se otrok mimogrede izgubi), pa mogoče kakšno zelo prometno cesto… do neke starosti pač, ne pa do šole 🙂 Pa sigurno je uporaben pripomoček za straše, ki imajo več majhnih otrok, ker je težje lovit 3 otroke kot pa enega ali dva.
Ampak če je otrok na tem povodcu večino časa, se res ne more prosto gibati – ko recimo v parku, kjer ni avtomobilov, ni velike množice… vidiš “privezanega” otroka, pa ni več tako simpatično. Ne vem, konec koncev se morajo otroci tudi naučiti obnašanja na prostem…
Kot je napisala žena od Nejca:
[i]Zelo malo je razigranega otroškega
tekanja, veliko je otrok “na povodcih”[/i]
Pri nas nismo imeli nikoli težav s tem, da bi nama otroci uhajali, nekako smo se dogovorili [u]predno[/u] smo odšli od doma kako se bomo obnašali. Z enim očesom moraš itak bit pri otroku v vsakem primeru tudi če je na “špagci”.
Sem mnenja, da naj otrok uboga na besedo in naj ima starš toliko avtoritete, da ne rabi povodca, da gre z otrokom po opravkih. Naj ima še mali neko zadolžitev, da se drži odraslega, da je povezan z njim ne pa, da uhaja kot teliček na paši.
No, resnične krave imajo svoje teličke pod kontrolo in nikamor ne uhajajo tako, da primerjava ni najbolj posrečena….
Zakaj pa nam tako ne uspeva? 😉 :whistle:
Ej, Stih, bravo!
Delam v vrtcu – v jaslih – že leta. S pomočnico peljeva tudi po 12 otrok starih od 11 do 30 mesecev na sprehod. Brez povodca – brez težav. Pa gremo v mesto – čez glavno cesto! Vem, da jim je v čast, ker jim [b]zaupava[/b].
Vzgojiteljicam in varuškam je definitivno lažje, ker otroci takrat niso tako nagajivi kot doma. Vsaj normalni otroci 🙂
Se pa strinjam da se marsikaj da …
Večina “normalnih” otrok ima “nenormalne” starše, ki zaradi doživljanja [u]lastnih čustev[/u] delajo otrokom škodo. Lažje je tistim vzgojiteljicam, ki znajo postavit jasne meje kaj se sme in kaj ne, starši, ki pa teh mej ne postavijo dovolj trdno pa rabijo razne “povodce”, da jim otroci ne bežijo. Da otroci že iz plenic manipulirajo z njimi so si absolutno krivi starši sami, ker v glavnem ne pokažejo mulcem kdo je “capo di banda” pri hiši :huh:
Večina normalnih otrok se bo v varstvu “lepše” vedla kot doma, kar je logično, saj so doma bolj varni, sproščeni, da lahko pokažejo tudi svoja “negativna” čustva, da dajo ven vse tisto, kar se je čez dan nabiralo. Jaz bi se tako močno zasekirala, če bi bil moj otrok doma bolj priden kot pa v varstvu, ker bi to pomenilo, da se v varstvu počuti bolj varnega kot doma.
Kar se pa tiče samega postavljanja meja: časi, ko so bili starši kapo di banda so na srečo mimo. Otroci ubogajo, ker staršem zaupajo, ne pa ker do njih čutijo straho”spoštovanje”.
Se da čisto na lep način otroku pokazat, kaj sme in kaj ne sme. Pri nas je bilo jasno, da se do 2.leta (ob prometni cesti, kjer ni pločnika) hodi tako, da se drži za voziček ali mene za roko, kasneje pa, da hodi ali se vozi ob robu.
re:
[quote=maja]Kar se pa tiče samega postavljanja meja: časi, ko so bili starši kapo di banda so na srečo mimo. Otroci ubogajo, ker staršem zaupajo, ne pa ker do njih čutijo straho”spoštovanje”.[/quote]Kako naj otrok zaupa “mevžastemu” staršu, ki ga ves čas sprašuje boš to, boš ono :s ? Saj mali “vidi”, da stari ni odločen in potem sam prevzame pobudo in je on kapo di banda, in potem je družina res ena banda, kjer mali sprošča svoje frustracije in starši v obupu, ki so si ga zakuhali vežejo otroke na povodce… 🙁 Nisem pristaš trde roke samo treba je vedet kdo je kdo pri hiši in da se otroci lahko zaupajo staršem, ker vedo, da bodo pri njih našli oporo.