Foto: CanvaČeprav so se v zadnjih letih zgodili veliki premiki na področju pomembnosti zavedanja, sprejemanja in izražanja čustev, se še vedno ni kaj dosti spremenilo staro prepričanje, da fantje ne jokajo. No, vsaj ne bi smeli.
Fantje, pa četudi so občutljive narave, naj bi tako še vedno ustrezali temu stereotipu. Kajti izražanje sočutja, občutljivosti ali ranljivosti pogosto naleti na kritike ali ponižujoče pripombe.
Današnji svet še vedno pričakuje od fantov, da so trdni in čustveno zavrti. V takšnem okolju pa še posebej trpijo fantje, ki vse doživljajo izredno čustveno.
Starši smo pri tem njihovi največji zaščitniki, ki jih vodimo skozi izzive, ki jih njihova preobčutljivost prinaša. Kako torej lahko podpremo fanta (dečka) v njegovem močnem čustvovanju in mu pri tem pomagamo?
Ključno je pozitivno okolje
Občutljivi fantje (dečki) potrebujejo dom, kjer se počutijo varno. To predvsem pomeni, da se nihče ne norčuje iz načinov, s katerimi izražajo svoja čustva (navadno gre tu za pogost jok).
Občutljivi fantje (dečki) potrebujejo dom, kjer se počutijo varno. To predvsem pomeni, da se nihče ne norčuje iz načinov, s katerimi izražajo svoja čustva.
V domačem okolju se mora fant počutiti sprejet takšen, kot je. Čutiti mora, da se družinski člani med seboj podpirajo in spodbujajo ter se ne smejijo pomanjkljivostim drug drugega. Kot starši moramo biti posebej pozorni tudi na morebitne žalitve med sorojenci.
Načinov, s katerimi dosežemo spoštljivo medsebojno komunikacijo, je več. Med drugim lahko:
- Gradimo pozitivne odnose med skupnimi obroki, družabnimi igrami, družinskimi obredi in med vsem ostalim kakovostno preživetim skupnim časom.
- Spoštujemo edinstvenost vsakega otroka posebej in jih nikakor ne primerjamo med seboj.
- Postavimo jasna pravila glede spoštovanja drug drugega. Če kdo pravilo prekrši, mora odnos popraviti.
- Zmanjšamo medsebojne konflikte. Občutljivi otroci so namreč veliko bolj dovzetni za negativni odnos med staršema, kar jih dodatno obremenjuje.
Ključna je varna navezanost
Pozitivna in varna navezanost med materjo in sinom je ključna za vse fante, vendar je še posebej pomembna za občutljive fante. Zdi se, da se družba še vedno boji sindroma »maminega sinčka«, posledica tega vpliva pa so mame, ki svoje sinove prezgodaj odrinejo od sebe. S tem pa občutljivim fantom naredijo ogromno škode.
Zunaj svojega doma mu bo namreč veliko ljudi (prijatelji, učitelji, trenerji, socialna omrežja) dalo vedeti, da je z njim nekaj hudo narobe, da mora vendar biti moški, naj vendar že preneha jokati. Zato je še toliko bolj pomembno, da mu mama doma stalno in jasno poudarja, kako je čudovit in dragocen, kako je vreden in ljubljen.
To mu doma oba starša lahko pokažeta na različne načine: skozi igro, skozi objeme, skozi skupne aktivnosti. Zabavajte se skupaj. Bodite njegova svetla točka. Poudarjajte vse, kar je dobrega v njem, kajti tekom dneva je najverjetneje slišal, da je z njim gotovo kaj narobe.
Izogibajte se kritiziranju in sramotenju, ne otežujte dodatno njegovega življenja. Hkrati pa bodite pazljivi, da ne postanete permisivni starši zaradi strahu pred sinovim izpadom joka. Vzgajajte ga, toda nežno.
Naučite ga, kako naj se sooča s svojimi čustvi
Ključno je, da svojega občutljivega sina naučimo, kako naj svoja čustva prepozna, se z njimi sooča in jih izraža.
Kot starši se moramo tudi sami zavedati meje, do kod smo preobčutljivemu otroku v pomoč, kdaj pa postanemo preveč zaščitniški.
Najpomembneje pri tem mu je dati vedeti, da z njim ni nič narobe. Da z njegovim močnim doživljanjem ni nič narobe. Da pa se je potrebno primerno odzvati.
Ustvarite prostor, ki mu bo sinu omogočil varnost in zavetje in kamor se boste z njim lahko umaknili ob njegovem izbruhu čustev. Naučite ga, da ob navalu nekajkrat globoko vdihne in izdihne. Spodbudite ga, naj namesto joka ali izražanja jeze raje nariše, kako se počuti.
Ko je starejši, lahko svoja doživljanja tudi že opiše. Uporabite različne igre, slike ali opise in se preko njih pogovarjajte o čustvih in njihovem izražanju.
Naučite ga postaviti si lastno mejo
Občutljivi otroci so nagnjeni k temu, da bodo storili vse za to, da bi ustregli drugim. Da bodo drugi srečni in zadovoljni, so pripravljeni iti tudi preko meja svojih zmožnosti in pri tem postaviti svoje potrebe daleč v ozadje.
Zato svojega sina naučite, kako naj si postavi lastne meje. Vedeti mora, da to ni dejanje sebičnosti, temveč nujno potrebna življenjska popotnica. Da si bo znal postaviti lastne meje, ga večkrat spodbudite, da pove svoje mnenje. Povejte mu, naj zaupa svoji intuiciji. Če čutite, da na katerem področju postavljanja zase peša, igrajte igro vlog. Naučite ga reči tudi ne, kadar bo čutil, da je to prav.
Kot starši pa se moramo tudi sami zavedati meje, do kod smo preobčutljivemu otroku v pomoč ter kdaj postanemo preveč zaščitniški. V tem se moramo stalno uriti, sicer postanemo samo še eni več v vrsti tistih, ki mu sporočajo, da očitno s svojimi čustvi ne zna opraviti sam. Tega si pa kot starši občutljivega otroka ne želimo, mar ne?
Vir: mother.ly
